V zadnjih letih se na polju neodvisne produkcije dogaja vse večji upad sredstev, razpisni mehanizmi so čedalje bolj skregani z realnimi potrebami na terenu, razpisna loterija čez noč na propad obsoja večletno delo ustvarjalk in ustvarjalcev, prekerstvo in revščina med samozaposlenimi je alarmantna, razvojnih ukrepov ni na vidiku, dialog z odločevalci je praktično ničen, vse skupaj pa se še slabša sorazmerno z oddaljenostjo od prestolnice.
Zato se odpira logično vprašanje, kako lahko v takšnih pogojih sploh še ustvarjamo vrhunsko sodobno umetnost, s katero so se neodvisne ustvarjalke in ustvarjalci proslavili v zadnjih dveh desetletjih tako doma, kot na tujem. Kako urediti financiranje, statuse, razvojne ukrepe in predvsem, kako sodobno umetnost umestiti v središče razmišljanja, ko se načrtujejo ukrepi kulturne politike?
