Ministrstvo za kulturo je v javno razpravo, ki se zaključi 31. januarja 2025, poslalo predlog Zakona o varovanju kulturne dediščine (ZVKD-2) ter ga predstavilo na januarski skupni seji delovnih skupin za trajni dialog s tremi stebri kulture ter seji Nacionalnega sveta za kulturo. Predstavniki društva Asociacija so na obeh sejah predlog komentirali ter med drugim izpostavili, da smo v državi že poznali mehanizme, s katero je ministrstvo namenjalo sredstva za varovanje zbirk in arhivov nevladnih organizacij ter ustvarjalcev, ki pa jih aktualni predlog zakona ne predvideva in bi jih bilo smiselno trajno uveljaviti. V Asociaciji smo nadalje zastopali stališče, da bi moral predlog nevladni sektor eksplicitno navajati kot možne upravljalce domače nepremične kulturne dediščine. Svoje pripombe na predlog bo Asociacija predložila pripravljalcem zakona.
V času razprave v okviru obeh sej se je sicer izkazalo, da je stroka s predlogom zakona v marsikateri točki zadovoljna, pri čemer so izpostavili, da je marsikaj še potrebno nasloviti. Nivo razprave smo pozdravili tudi v našem društvu.
V Asociaciji, vsebinski NVO mreži v polju kulture, ki se s poljem kulturne dediščine sicer ne ukvarja sistematično, smo odločevalce opozorili predvsem na tri točke, ki zadevajo posameznike in nevladne organizacije, ki na področju kulture in varovanja kulturne dediščine delujejo in jih zakon ne naslavlja v takšni meri, kot bi bilo potrebno.
Najprvo smo odločevalce opozorili, da se predlog zakonske materije, sicer pričakovano, in vendar ne docela domišljeno v pretežni meri in prednostno ukvarja s kulturno dediščino, pa naj bo premična, nepremična ali nesnovna, ki je stvar tradicije in je rezultat ustvarjalnosti, kulture družbenih skupin, ki so na našem območju bivale in ustvarjale v bolj oddaljeni preteklosti, ne misli pa konkretnejših ukrepov za kulturno bogastvo in dediščino, ki je bližje sodobnosti in vendar izjemnega pomena za našo ustvarjalno in kulturno preteklost. Pri tem želimo v Asociaciji opozoriti, da prepoznamo, da predlog zakon ob številni vrsti posodobitev sicer uveljavlja tudi bistvene korake naprej, ko gre za premično in nesnovno dediščino, kjer pomembni deležniki v polju izhajajo tudi iz neodvisne kulture. Med temi koraki naj omenimo npr. možnost razglasitve zbirke posebnega pomena in register dobrih dobrih. In vendar predlog zakona ne uveljavlja pravnih podlag, po katerih bi onkraj strokovne in druge nematerialne pomoči predvsem lastniki in varuhi umetniških zbirk in arhivov, pa naj gre za posameznike ali nevladne organizacije, lahko pridobivali sredstva, ki bi jim pomagale zbirke ustrezneje hraniti, varovati za bodočnost.
Predlagatelje zakona tako pozivamo, da v predlogu zakona predvidi podlago za te potrebe, saj je kratkovidno, da bi država v ureditvi izpustila tako pomembnega segmenta varovanja dediščine in so že del muzejskih zbirk. Na manko podlag in ukrepov v pomoč varovanju sodobnosti bližji kulturni dediščini, ki je pripoznano izjemnega pomena za družbo, kulturo in umetnost, v društvu opozarjamo, ker vrsta naših članov vzdržuje tudi arhivsko gradivo in umetniška dela, za katera bi veljalo sprejeti posebne ukrepe, sami si namreč pogosto to težje privoščijo. Pri tem smo odločevalce spomnili, da smo mehanizme finančne pomoči, ki so bili v preteklosti v izrazito pomoč pri varovanju omenjene dediščine, že poznali, kot nujno tako v društvu vidimo, da predlog ZVKD-2 uveljavi trajno podlago zanje.
Del težav, ki pestijo skrbnike in lastnike tovrstnih zbirk, je nadalje izrazit manko primernih prostorov za njihovo hrambo, na kar v Asociaciji že dolgo opozarjamo, pa tudi na siceršnji manko prostorov za skladiščenje in ustvarjalno delo. Tudi, a ne zgolj zato smo predlagatelje zakona pozvali, naj v določilih predloga, ki opredeljujejo upravljanje in pa najem nepremične kulturne dediščine, skladno s predlogom sprememb ZUJIK-I eksplicitno opredeli možnost, da država v upravljanje ali brezplačni najem nepremično kulturno dediščino da tudi nevladnim organizacijam, ki delujejo v polju kulture ali dediščine ter so v javnem interesu. Zaenkrat jih predlog kot možne upravitelje ali najemnike namreč izpušča, kar velja odpraviti.
Nazadnje smo predlagatelje zakona pozvali naj v vseh odstavkih člena, ki opredeljuje podlage za financiranje v zakonu predvidenih ukrepov, uveljavi ne zgolj obveze strank v postopkih, upravičencev, deležnikov, državljanov, temveč enakovredno močno tudi zavezo države, da bo v skladu s finančnimi zmožnosti zagotavljala sredstva za izvajanje predvidenih in dodatnih ukrepov. Dikcija, ki namreč pravi, da “država lahko financira”, državljan, lastnik zbirke, najditelj “pa mora”, namreč javnost ne more navdati z ustreznim zaupanjem, da bo država na področju varovanja kulturne dediščine opravljala svoje naloge oz. le-te ne bodo kaprica politike. V društvu smo mnenja, da ni prav nobene potrebe in podlage, da predlog, ki med načeli uveljavlja poudarek na trajnosti, uvaja neenakomernost na ravni zakonodajnih obveznosti ene in druge strani ter predlagatelje pozivamo, da besedo »lahko« iz predloga v celoti umakne.
Pri tem v društvu pozdravljamo predlog, da bi po uveljavitvi zakona kot posamezniki in posameznice do muzejskih zbirk lahko brezplačno dostopali mladi do 18. leta, opozarjamo pa, da bi bilo v predlogu zakona smiselno dodatno osmisliti tudi status NVO v javnem interesu na področju ter vlogo prostovoljcev.