Vlada Republike Slovenije je sprejela spremembe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV-B), ki jih sedaj čaka še potrditvena faza v Državnem zboru. Spremembe je pred tem potrdil Ekonomsko socialni svet in lahko pričakujemo, da bo novela tudi sprejeta in tako marca 2025 začela veljati. Spremembe prinašajo nekatere administrativne razbremenitve ter določene prilagoditve pri evidentiranju delovnega časa, kar bo vplivalo tudi na samozaposlene v kulturi in neodvisne kulturnike, ki pri svojem delu pogosto delujejo v fleksibilnih in netradicionalnih delovnih okvirih.
Novela zakona ukinja obveznost vodenja evidence o koriščenju malice. Poleg tega zakon v določenih primerih dovoljuje mesečno beleženje dela, beleženja oprošča poslovodne osebe in oža skupino delavcev, za katere je evidence potrebno voditi. Kljub spremembam je nov sistem evidentiranja delovnega časa za kulturo še vedno izjemno problematično. Zato po vzoru visokošolskih učiteljev in raziskovalcev predlagamo, da se področje kulture iz evidentiranja delovnega časa izvzame.
Prva neposredna sprememba nove zakonodaje je črtanje obveznosti vodenja odmora za malico v evidenci o izrabi delovnega časa. Delodajalci bodo seveda še vedno zakonsko obvezani delavcem zagotoviti ustrezen odmor za malico, vendar bo to delovna inšpekcija preverjala na podlagi dejanskega stanja na delovnih mestih, kot so to počeli že do sedaj.
Druga pomembna sprememba se nanaša na vodenje evidenc o delovnih urah v posebnih pogojih dela (nočno delo, delo ob nedeljah ipd.). Po novem bo to beleženje mogoče izvajati mesečno, namesto dnevno. Za umetnike in kulturnike, ki pogosto delujejo na terenu in v nerednem delovnem ritmu, bo ta sprememba olajšala administrativne postopke ter omogočila večjo fleksibilnost pri evidentiranju opravljenega dela. Novela prinaša tudi možnost pošiljanja izpisov iz evidence delovnega časa na zasebne e-naslove delavcev. Sprememba glede kraja vodenja evidenc delovnega časa pa zdaj dovoljuje, da bo delodajalec bo lahko izbiral, ali bo evidenco vodil na sedežu podjetja ali na kraju opravljanja dela.
Prav tako bodo po novem iz obveznosti vodenja evidenc delovnega časa izvzete vse poslovodne osebe. Ker si te osebe same odrejajo delovni čas, je administrativno breme v tem segmentu odpravljeno. Spremenjena je bila tudi sama definicija delavca, kar vpliva na tiste, ki delo opravljajo na podlagi civilnopravnih pogodb. Po novem bo evidence za osebo, ki delo opravlja na civilnopravnih podlagah, potrebno voditi le pod pogojem, da se zanjo uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, glede delovnega časa, odmorov in počitkov (študenti, upokojenci, kratkotrajno delo družinskih članov) ali ga opravlja osebno in je vključena v delovni proces delodajalca.
Za samozaposlene v kulturi in neodvisne ustvarjalce spremembe prinašajo potencialne prednosti v smislu večje administrativne prožnosti ter prilagodljivosti pri organizaciji dela. Ker delo v kulturnem sektorju pogosto ne sledi standardnim delovnim urnikom, so ukrepi, ki omogočajo bolj prilagojeno beleženje delovnega časa, pomemben korak k prilagajanju zakonodaje realnim potrebam ustvarjalcev.
Naj spomnimo, da smo v Asociaciji v odzivu na predlog ZUJIK-H opozorili na problematiko evidentiranja delovnega časa za področje kulture. Četudi namreč v javnih nastopih snovalci nove zakonodaje morebiti zatrjujejo, da evidencam fizičnim osebam s poklicno ali gospodarsko dejavnostjo, ki delo opravljajo samostojno, ni potrebno beležiti, v sami zakonski materiji za tovrstno interpretacijo ne najdemo podlage. Čeprav se za vrsto samostojnih delavk in delavcev ter ustvarjalk in ustvarjalcev zdi evidentiranje delovnega časa docela smiselno, da lahko vsaj s tem opozorijo na neustrezno ali v celoti neobstoječe vrednotenje ustvarjalnega dela, z ureditvijo vlada hkrati ustvarja pogoje za bodoče politično preganjanje in discipliniranje samostojnih delavk in delavcev ter ustvarjalk in ustvarjalcev v kulturi.
V Asociaciji hkrati želimo poudariti, da v kulturi kognitivno ter predvsem ustvarjalno delo ne moremo vselej izraziti v zakonu predvidenih nominalnih urnih postavkah. Narava dela v kulturi, bodisi zaradi same izvedbe umetniškega dela ali z njim povezanih organizacijskih naporov praviloma ne omogoča dela na način, kot ga predvideva beleženje novih evidenc o izrabi delovnega časa. Samo kot enega od številnih primerov lahko navedemo t. i. endurance art performanse, obliko umetniškega udejstvovanja, ki tako od ustvarjalcev kot od drugih zaposlenih zahtevajo daljše angažmaje, tudi take, ki jih nova zakonodaja v praksi prepoveduje. Pogosto ostaja tako v celoti smiselno, kakršna je bila tudi dosedanja praksa, da se delo v kulturi organizira na podlagi učinka, pri tem predvsem umetniškega. Zato v društvu Asociacija še naprej zagovarjamo, da se poklice v kulturi, kot poklice znanosti in izobraževanja, iz nove ureditve izvzame.