Vsaka številka Kulturosfere prinaša pogovor s člani mreže Asociacija, s katerimi se pogovarjamo o njihovih pogledih na kulturno-politični model, pogovarjamo pa se tudi o razmerah za njihovo delovanje.
Tokrat predstavljamo kulturno društvo RAUM AU iz Slovenj Gradca, ki je bilo ustanovljeno leta 2009, odlikuje pa ga predvsem mednarodno delovanje na področju kulture.
Društvo vodi politolog in ekonomist Rado Carlo Poggi, s katerim smo se tudi pogovarjali v tokratnem intervjuju Iz prve vrste.
Prosimo, da na kratko predstavite vaše dejavnosti in izpostavite glavne poudarke vašega dosedanjega profesionalnega dela.
Kulturno društvo RAUM AU se s svojimi projekti približuje temam, ki črpajo iz civilnega, kulturnega in družbeno-političnega mišljenja človeka. Naše delo je družbeno in politično angažirano, naslanja se na razmisleke umetniškega gibanja ARTE UTILE (AU) in se izraža skozi zelo različne projekte, od diskusij, mladinskih izmenjav, informativno-kulturnih TV vsebin in razstav socialno ter politično angažiranih umetnikov, do lokalno-političnih prizadevanj ter humanitarnih projektov, kot je npr. refugees-welcome.si. S tem želimo spodbujati socialno vključenost, medkulturni dialog, aktivno državljanstvo in prikazati, da je življenje več kot le bitka za denar. Lahko bi rekel, da je društvo zibelka za inovativne načine izražanja, igrišče za odrasle.
Kakšno je po vašem mnenju splošno stanje profesionalnih NVO in samozaposlenih v kulturi?
Mislim, da v Sloveniji zagotovo obstaja zanimiva kulturna ponudba, ki bi lahko bila še veliko bolj zanimiva, če bi zares obstajal uveljavljen sektor alternativne kulturne produkcije. Ko razmišljam, v kakšnih pogojih delujejo naše nevladne organizacije, me vedno znova preseneti daljnosežnost alternativne kulturne ponudbe. To pomeni, da so naše nevladne organizacije v svojem jedru zdrave.
Velik manko moram glasno pripisati naši kulturni politiki, ki se, vsaj v mojih očeh in v dojemanju mojih kolegov iz ostalih oddaljenih slovenskih krajev, izvaja preveč centralistično.
Zavedati se moramo, da je socialno in progresivno oblikovana kulturna politika motor vsakega razvoja, in da se mora kulturo podpreti predvsem tam, kjer se ljudje počutijo zapuščeni. Koga bi vi podprli, če imate denimo dva otroka. Eden ima najboljše ocene in je priljubljen med otroci, drugi pa ni tako priljubljen ter se v šoli bori za dobre ocene? Menim, da je odgovor enostaven. A žal je naša kulturna politika tako slepa, da se raje odloči izolirati manj nadarjenega, podpore potrebnega otroka. To mora postati bistvena tema naslednjih let. Določiti bi bilo potrebno delitveni ključ javnih sredstev za celotno ozemlje Slovenije. To, kot tudi jasna definicija alternativnih profesionalnih kulturnih producentov, mora postati tudi prioriteta nas kulturnikov, če se ne želimo v nedogled boriti zgolj za preživetje. V preteklem letu smo imeli alternativni kulturni producenti nekaj obsežnih srečanj prav na tovrstno tematiko, ki jih je organizirala Asociacija. Rotim vse kulturne delavce, da nadaljujemo s svojimi prizadevanji in mislim, da bi lahko bila Asociacija pravi naslov za našo združevanje. Ne pozabimo na tej točki tudi na del kulturnikov, ki so javno zaposleni. Le-ti bodo posredno pridobili stabilno alternativno produkcijo, zato jih je potrebno vabiti, da postanejo del tovrstnih razprav.
Kar pa se tiče splošne ocene stanja statusa samozaposlenih v kulturi – v mojih očeh je to poskus usmeriti stvari v pravo smer. Ampak kot takšen je podobno kot marsikatera druga stvar v tej mladi republiki, status preveč sramežljiv. Živimo v času, v katerem (na tem mestu govorim o vseh državljanih in ne le o kulturnikih), jasno čutimo posledice sveta, ki dojema kulturo zgolj kot dodatek. Kot nekdo, ki veliko potuje po Evropi in ki na tem področju dela že skoraj dve desetletji, vam lahko povem, da nisem edini, ki ne verjame v kulturnika, ki se sam trži, sam predstavlja in potem še sam proda.
Videti kulturnika kot podjetnika je napačna perspektiva. Prava debata v naši družbi bi morala biti brezpogojen temeljni dohodek.
Človek, ki dela, da si lahko privošči svoje življenje, je človek preteklosti. Človek prihodnosti pa je v prvi vrsti le človek. Napredki našega razvoja nam to omogočajo in težave našega sveta to zahtevajo. Brezpogojen temeljni dohodek za vse in medkulturni dialog morata postati splošni temi v naši branži, v avantgardi. Poleg tega pa ne smemo pozabiti postaviti slovensko alternativno kulturno produkcijo na stabilne temelje.
Kakšno je stanje NVO na lokalnem nivoju, še posebej na Koroškem? Kje so težave, morda pa tudi primeri dobre prakse?
Splošno stanje se kaže tudi v statistični regiji Koroški. Glede na to, da ne obstaja jasno definiran sektor NVO, so razpoložljiva sredstva, iz katerih financiramo kulturne produkcije, ista kot za neprofesionalne ljubiteljske organizacije. Ta dilema izenačenja profesionalnih in ljubiteljskih ambicij dostikrat onemogoča mirno, proaktivno delovanje alternativnega profesionalizma in je enako tako na lokalni kot na državni ravni. Brez formalizacije in brez ustrezne institucionalizacije profesionalnega in neodvisnega kulturnega segmenta je nepravilnost kulturne produkcije ene države pričakovana, ker manjka, čisto enostavno, resno dojeta opozicija, ki ni presiljena delovati po prevladujočih doktrinah.
Težave, ki jih imamo na lokalnem okolju, so posledica državne politike, skupaj z običajnimi regijskimi specifikami in preferencami določenih lokalnih mnenjskih elit, da ne rečem, da je vse odvisno od priimka.
Na lokalni ravni je vpleteno premalo daljnovidnosti pri mnogih odločitvah, da bi se lahko delovanje osredotočalo na temeljna kulturno-politična vprašanja. Neformalna sodelovanja med akterji so vsesplošno pozitivna, naše vključevanje v formalen političen proces pa niti marginalno.
Dober primer je proces izdelave lokalne kulturne strategije, pri kateri alternativni akterji nismo bili vključeni. Poleg tega so naše prispevke, ki smo jih sami proaktivno predali avtorjem strategije, kasneje dobesedno cenzurirali. V današnjem dokumentu nekaj pomembnih kulturnih akterjev lokalne scene ni niti imenovanih, kar nam zagotovo predstavlja pomemben indic, če si želimo ustvariti sliko stanja na terenu.
Na voljo ni primera dobre prakse, ki bi lahko spodbujal pozitivizem, moto lokalnih kulturnih akterjev bo verjetno ostal preživetje, zaslužiti za svoje življenje drugod in se proaktivno soočati z vprašanji in temami lastne regije. Bistvo je v zavzemanju jasnih pozicij. Smo na začetku in ne smemo obupati.
Vaše društvo veliko deluje na povezovanju Slovenije in Avstrije, vaši številni projekti se dogajajo onkraj meje. Menite, da Slovenija prepoznava pomen takšnega sodelovanja? Kaj bi se dalo izboljšati?
Formalno bi rekel da. V slovenskih državnih in lokalnih razpisih se prepoznavnost in z njo povezane komponente točkujejo. In je tudi pomembno, da je tako, saj to ustvarja upanje. Žal pa je stanje v realnosti drugačno. Ko se pogovarjam s kolegi in to ne le s Slovenci, dobim občutek, da se ne razume, zakaj mednarodno sodelujemo in da to počnemo le zato, ker mednarodno sodelovanje pomeni pridobivanje točk pri razpisu in te točke nas čisto enostavno pripeljejo bliže uresničevanju naših idej. Zato potihoma raste bližina in mislim, da se prav iz te bližine kasneje, na naraven način, razvije evropska zavest. Mislim, da ni pomembno, da nas tretirajo kot junake ali ne, tako kot se za kakovost živahne, umetniške scene, ni potrebno primerjati glede na število obiskovalcev. Kakovost socialno-dragocene kulturne politike se izraža v blaginji ene družbe, skladno z rekom: „Kjer ni socialne estetike danes, ni socialne družbe jutri!“
Kakšni so vaši načrti v prihodnje?
No, kot v preteklosti, bomo tudi v prihodnje veliko delali v evropski tujini, določeni projekti so postali fiksen del našega letnega programa.
Delo v tujini je za nas vitalnega pomena, ker nas intelektualno stimulira in nenazadnje, od tod ustvarjen finančen presežek v dobri meri definira kapacitete naše lokalne aktivitete.
Lokalno pa bomo tudi v tem letu pridali naše kulturne impulze. Del naših načrtov predvideva razstave, diskusije ter delavnice in nadaljnjo vpletenost v kulturno politiko, tudi skozi skupino Zainteresirani. Sodelovanje, predvsem z lokalnimi šolami, bi želeli poglobiti. Oznake, kot so nenasilna komunikacija, političen proces, aktivno državljanstvo, kreativnost v vsakdanu ali utopije, igrajo pomembno vlogo pri razmišljanju o poglobitvi tega sodelovanja. Na Koroškem se lahko tudi v bodoče računa na nas, ker se čutimo, tako kot društvo, kot posamezniki, soodgovorni za naše okolje in tudi enostavno zato, ker cenimo kakovostno preživljanje prostega časa.