Vsaka številka Kulturosfere prinaša pogovor s člani mreže Asociacija, s katerimi se pogovarjamo o njihovih pogledih na kulturno-politični model. Ker mesto kulture ni zgolj v prestolnici, tokrat predstavljamo Društvo humanistov Goriške.
Društvo je pred desetletjem nastalo v želji po odpiranju javnih diskusij in dogodkov s humanističnimi, družboslovnimi in naravoslovnimi temami v Novi Gorici, danes pa delujejo bistveno širše in izven meja svoje regije.
Pogovarjali smo se z njihovim predsednikom Miho Kosovelom.
Prosimo, da na kratko predstavite vaše dejavnosti in izpostavite glavne poudarke dosedanjega profesionalnega dela.
Delovanje društva se je z leti razširilo. Pred šestimi leti je nastala revija Razpotja, ki se je – za nas nekoliko nepričakovano – takoj razširila onkraj meja Nove Gorice in našega članstva. Pred približno štirimi leti, ko sem prevzel vodenje društva, smo se odločili širiti naše delovanje tudi na druga področja, predvsem v kulturi, in ga postopoma profesionalizirati. Tako smo sodelovali v večini pomembnejših projektov, ki so jih organizirali goriške nevladne organizacije (NVO). Velik poudarek smo dali sodelovanju z Gorico, v veliki meri smo sodelovali tudi na področju urejanja prostora in lokalne kulturne politike. Z vztrajnim delom na krepitvi (tudi neformalni) NVO sektorja v Novi Gorici, poudarjanju njihovih interesov in potreb ter močnim sodelovanjem z drugimi deležniki, kot so javni zavodi in z univerzo (predvsem Akademijo za umetnost Nova Gorica) in seveda občino, je društvo gotovo dobilo pomemben sloves enega najaktivnejših NVO na Goriškem.
Samo letos smo recimo odpri nov prostor na nekdanjem mejnem prehodu (Carinarnica), ki je gostilo več razstav in koncertov, bili partnerji pri dveh pomembnih intermedijskih festivalih – Invisible cities iz Gorice in Pixxelpoint iz Nove Gorice, organizirali dva knjižna festivala in sejma Mesto knjige (z več kot dvajsetimi nastopajočimi in približno 40 sodelavci), izdali pa smo tudi štiri številke Razpotij (v katerih letno sodeluje približno 70 posameznikov). Vse to z le približno 23.000 evri javnih sredstev.
Kako ocenjujete stanje profesionalnih NVO in samozaposlenih v kulturi?
Samozaposleni so v očeh pristojnih zgolj socialni problem. Tudi sam, ko mi ponujajo možnosti kakšnega dela, stežka razložim, da sem kot samozaposlen v kulturi pač zaposlen in zato nisem iskalec zaposlitve. Podobno je z NVO-ji, ki so pri nas pretežno vrženi v isti koš z ljubiteljsko kulturo. Pomanjkanje jasne razdelitve glede ciljev ljubiteljskega in profesionalnega NVO sektorja onemogoča jasne in transparentne ukrepe, da bi ti NVO-ji zaživeli in delovali na optimalen način. Nevladne organizacije, v kolikor so financirane s strani države ali lokalnih skupnostih, namreč delujejo v javnem interesu, kar pomeni, da delujejo namesto javnih zavodov oz. državnih in lokalnih entitet. Kar posledično pomeni, da so v svojem delovanju izenačene z javnimi institucijami, saj zasledujejo isti javni interes. A ljubiteljska kultura zasleduje druge cilje kot profesionalni NVO-ji – isti interes, vendar dva različna produkta. Prvi je usmerjen navznoter, v članstvo, drugi navzven, v publiko.
“Drugi veliki in premalokrat naslovljen problem je seveda centralizacija. oz. natančneje, zavest, da je vse, kar se dogaja v Ljubljani, razumljeno kot nacionalni nivo, kar pa se dogaja onkraj obvoznice, pa lokalni nivo.”
Sam nisem še nikoli videl odločbe, kjer bi bil kakršnikoli projekt, ki se dogaja v Ljubljani, s strani komisij označen s stavkom, da ne presega lokalnega nivoja, medtem ko smo na provinci redno diskreditirani s takšnimi oznakami. Sami denimo zagovarjamo, da se tudi sredstva za kulturo decentralizirajo (trenutno več kot 90% vseh sredstev roma nazaj v Ljubljano), predvsem z ukrepi, ki bi uporabnikom kulturnih vsebin v večji meri omogočil direktno podporo nekemu NVO-ju. To bi se lahko zgodilo s povečanjem donacije dohodnine iz 0,5% na npr. 2%. Tak ukrep bi v večji meri povezal NVO-je z njihovo publiko, hkrati pa omogočil lažje redno in dolgoročno delovanje in zaposlovanje.
Kakšno je stanje za NVO na lokalnem nivoju, še posebej v Novi Gorici? Kje so težave, morda pa tudi primeri dobre prakse?
Bistveni problem NVO na lokalnem nivoju je ta, da Slovenija (v nasprotju z vsemi ostalimi državami v Evropi, vključno z Luksemburgom) nima regij, temveč zgolj občine in državo. Tako smo priča temu, da imamo kopico občin z bistveno prevelikimi pooblastili, ki pa nimajo ravno dosti prebivalstva, in občino Ljubljano, ki je bistveno večja od vseh ostalih, pa tudi neprimerno bogatejša, tako da lahko v nasprotju s prvimi tudi financira zahtevnejše projekte. Na koncu pa imamo državo, ki se ne zna docela ločiti od svoje prestolnice. NVO-ji, ki delujejo izven Ljubljane, četudi delujejo v regionalnih središčih, so tako dvakrat kaznovani, čeprav je pred njimi mnogokrat težje delo; predvsem v tem, da začenjajo s svojimi projekti nekje, kjer še ni vzpostavljene publike in kritične mase. To morajo največkrat graditi sami.
Kaznovani so najprej s strani države (ministrstva, JAK-a ipd.), ker njihove komisije pogosto komaj vidijo onkraj Šiške. Drugič pa s strani občin, ki s prerazdeljevanjem in drobljenjem že tako skromnih sredstev, z izenačevanjem vseh kulturnih dejavnosti z ljubiteljstvom (kar pomeni, da so honorarji neupravičen strošek) onemogočajo kakršnokoli redno programsko delovanje in večje projekte. Če k temu pripišemo še sramotne zamude pri odločbah in prikrito kreditiranje države, saj so v večini primerov sredstva nakazana šele po končanem projektu, se lahko zgolj čudimo, kako lahko imamo v Sloveniji sploh še kakršnokoli kulturno ponudbo.
V Novi Gorici bi lahko dejali, da se stvari na diskurzivni ravni premikajo na bolje. Tako vztrajno smo ponavljali eno in isto mantro, da danes še župan v slavnostih govorih omenja nevladništvo kot kulturni steber mesta. Problem pa je, da se te besede ne znajo pretopiti v konkretne ukrepe. Nevladniška scena je zato še vedno izredno fragmentirana in šibka, prevečkrat odvisna od politike. Sodelovanje z javnimi zavodi, ki naj bi krojili temelje lokalne kulture, je redko in nesistematično ter preveč odvisno od neformalnih poznanstev in osebne naklonjenosti. V svetih zavodov praktično ni nikogar iz NVO, večinoma so posejani iz lokalnih list in strank, predvsem starih zaslužnikov, oldboysov, ki ne vedo ničesar o kulturnih praksah v 21. stoletju.
“Sedaj si prizadevamo predvsem, da bi nevladniški sektor sam sebe končno prepoznal kot enotno telo, in da med seboj dobimo vsaj tri kompromisne točke, za katerimi vsi stojimo in jih lahko v vsaki priložnosti zagovarjamo.”
Vaše društvo izdaja revijo Razpotja. Kakšno je po vašem mnenju v Sloveniji stanje na medijskem področju, še posebej v luči prihajajoče medijske strategije?
Po mojem mnenju je bistvena težava, da je naša medijska krajina nepovratno uničena in da jo bo mogoče ustrezno ponovno vzpostaviti zgolj, če bomo znali ustrezno nagraditi tiste, ki se, čeprav v svojem nišnem prostoru, dovolj trudijo in v svojih omejenih pogojih zmorejo doseči neko kvaliteto – ta naj bi nam bila v javnem interesu. Če se le za trenutek ozremo na dva medijska razpisa, bomo takoj razumeli, kaj je narobe.
Razpis ministrstva za kulturo je vidno spisan za velike medije oz. za tiste, ki imajo dovolj močno finančno kritje. To, da se na odločbo za letni program čaka nekje do sredine leta, lahko v veliki meri pomeni smrt za samozaposlene in za medije, ki sicer dosegajo visoko raven, vendar takšnega kritja nimajo. Nikjer ni zaznanih premikov, da bi ministrstvo skušalo prepoznati, kateri mediji bi morali v današnjih pogojih biti v javnem interesu in jih temu primerno nagraditi oz. natančneje, v njih vlagati.
Drugi, revijalni razpis Javne agencije za knjige pa je svojevrstna norost. Komisija, sestavljena iz petih posameznikov, s pogostim navzkrižjem interesov, preprosto odloča o življenju in smrti kulturnih revij. Ta razpis je povsem nesmiseln, saj povsem arbitrarno financira vse, od otroških revij do znanstvenih publikacij in strokovnih študentskih revij. V kolikor mi kdo ne verjame, ga pozivam, naj pogleda kdo in v kolikšni meri je bil letos financiran na dvoletnih in štiriletnih programskih razpisih, ter primerja imena komisij in izbranih projektov.
Nedavno ste postali del skupnega prostora za NVO v vaši lokalni skupnosti z imenom Carinarnica. Nam lahko poveste nekaj več o projektu in kakšni so vaši ključni izzivi v njem ter prve izkušnje?
Maja smo po dolgih štirih letih pogajaj – skupaj s štirimi drugimi NVO – dobili v uporabo prostor nekdanjega mejnega prehoda, ki smo ga poimenovali po imenu, ki ga je že imel v uporabi – Carinarnica. To je edini mejni prehod, ki stoji v obeh mestih hkrati, na glavni ulici, ki povezuje središče obeh Goric.
“To je med drugim edini primer v Evropi, da je nekdanji mejni prehod postal kulturno središče.”
Prostor je sicer majhen in vse do primopredaje nismo zares povsem vedeli, kakšno funkcijo bo zares lahko prevzel in koliko ga bodo mesti znali prepoznati.
Na naše začudenje so mediji, tako slovenski kot italijanski, začeli veliko pisati o tem prostoru, odziv domačinov je bistveno nad pričakovanji, pobude za programe prihajajo praktično vsak dan iz vseh strani. V tem kratkem času smo organizirali veliko razstav in koncertov, hkrati pa je naša želja tudi, da bi to postal neke vrste servisni center za NVO. Hkrati prostor deluje tudi kot kulturna informacijska točka. Če je nekoč ta prostor opazoval navzven, opazoval ljudi, ki so ga hoteli prečkati, se zdaj trudimo, da tisti, ki gredo mimo, gledajo navznoter. Naša želja je, da bi poleg kulturne ponudbe, ki jo dajemo ljudem, prebivalcem omogočili tudi soočenje s konkretnim delom v kulturi. Zato po eni strani spodbujamo, da so tisti, ki razstavljajo, določen čas tudi prisotni v prostoru, ravno tako pa je na ogled tudi tisti dolgočasni del kulturnega ustvarjanja, kot so denimo sestanki in neskončno pisanje po računalniku.
Z našo zasedbo Carinarnice smo spodbudili tudi drugo stran, da se aktivira, tako da pričakujemo, da se bo kmalu v sestrski, italijanski hišici, organiziralo še eno kulturno stičišče. V času, ko se meje ponovno dvigujejo, mi skrbimo, da meje, v takšni obliki, kot se je zacementirala v našem spominu, ne bo.
“Brez skromnosti lahko zatrdim, da je Carinarnica v slovenskem prostoru ena najpomembnejših kulturnih pridobitev letošnjega leta.”
In da se o njej ne poroča toliko, kot bi si zaslužila, le dokazuje, kako sprevrženi so slovenski mainstream mediji.
Kakšni so vaši načrti v prihodnje?
Načrtov je ogromno, a finančni pritisk, ki ga čutimo letos, bo nedvomno vsaj upočasnil njihovo realizacijo. Naš dolgoletni načrt je ustvariti knjižno založbo, vendar so v trenutnih pogojih, s takšno javno agencijo za knjige, kot jo imamo, to bolj kot ne le mokre sanje. Radi bi nadaljevali in večali projekte, ki smo jih začrtali letos. Mesto knjige bi radi vzpostavili kot pomemben in referenčni slovenski literarni festival. S Carinarnico bi radi ustvarili neke vrste rezidenčni prostor, kjer bodo lahko umetniki iz celega sveta na očeh vseh mimoidočih ustvarjali.
“Seveda pa se lotevamo tudi večjih projektov, o katerih ne smem preveč spregovoriti. Le enega lahko nakažem s tremi črkami: E, P in K.”