V Kulturosferi nadaljujemo s predstavitvijo članic in članov Asociacije. Gledališče Glej je mednarodno prepoznavno eksperimentalno gledališče, prvo te vrste na področju nekdanje Jugoslavije.
Tudi danes še vedno pomembno sooblikuje nove trende ter se usmerja v lokalno in mednarodno povezovanje ter delo z mladimi. Njegova predsednica Inga Remeta je sicer tudi podpredsednica Asociacije in dolgoletna članica njenega upravnega odbora.
Prosimo, da na kratko predstavite vaše dejavnosti in izpostavite glavne poudarke vašega dosedanjega profesionalnega dela.
Gledališče Glej je gledališče v središču Ljubljane, ki je v zadnjih desetih letih reagiral na potrebe kulturnih praks in producira nekaj programov, ki jih v Sloveniji do zdaj ni bilo. Med njimi so Glej, Prvenec, kjer so mladi avtorji dobili možnost izvedbe svojih prvih projektov; Glej, Koncert, kjer smo avtorjem glasbe omogočili predstavitev njihovih avtorskih glasbenih del izven okvirjev gledališke uprizoritve; Glej, Miniaturke, ki so kratka zaključena ali odprta eksperimentalna gledališka dela; Glej, In English, ki vključuje predstave, odigrane ali podnaslovljene v angleščini, namenjene pri nas živečim tujcem in Glej, Rezident, ki gledališkemu ustvarjalcu ali skupini nudi možnost enoletnega raziskovanja, ustvarjanja in oblikovanja svoje poetike.
Pomemben del Glejevega programa sta programski veji, s katerimi aktivno sodelujemo z mladimi in študenti. Leta 2014 smo namreč zaznali problematiko vključevanja mladih v kulturni gledališki prostor tako v smislu prisotnosti mladih na odru, kot tudi na drugi strani odra, med publiko. Zato smo začeli izvajati program za mlade z mladimi z naslovom Generacije generaciji. Program, ki ga kot koordinatorji izvajamo s še tremi mednarodnimi parterji (Das Letzte Kleinod iz Nemčije, Likeminds iz Nizozemske in Teatre du Pelican iz Francije), je bil leta 2015 uvrščen v sofinanciranje iz Evropskih razpisov – Ustvarjalna Evropa.
Letos pa smo skupaj z Javnim skladom za kulturne dejavnosti RS kot odziv na potrebe študentske populacije pričeli izvajati program Glej, Študent teater, s katerim študentom nudimo prve profesionalne pogoje za delo in gledališko ustvarjanje na različnih nivojih, od igre, dramaturgije in režije pa vse do tehničnega dela in scenografskega ter kostumografskega ustvarjanja.
“Gledališče Glej je usmerjeno v povezovanje z drugimi institucijami, tako vladnimi kot nevladnimi.”
Gledališče Glej je usmerjeno v povezovanje z drugimi institucijami, tako vladnimi kot nevladnimi. Kot koordinatorji projekta sodelujemo v abonmaju Transverzala, ki je prvi abonma, ki združuje pet neodvisnih ljubljanskih odrov (Mini Teater, Plesni teater Ljubljana, Center kulture Španski Borci, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana in Gledališče Glej), skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem pa smo do leta 2015 snovali festival Prelet.
Gledališče Glej nemalokrat priskoči na pomoč tudi festivalom in samostojnim ustvarjalcem na področju kulture iz Ljubljane in drugih krajev Slovenije, ki za izvedbo svojih del potrebujejo bodisi prostor bodisi tehnično podporo.
Kakšno je po vašem videnju splošno stanje profesionalnih NVO in samozaposlenih v kulturi?
Stanje profesionalnih NVO v kulturi je kritično. Zdi se, da država in njen državni aparat zavestno ignorirata dejstvo, da je prav nevladni sektor ključni dejavnik, ki pokriva in se aktivno odziva na potrebe družbe. Da gre za sektor, ki se lažje in hitrejše odziva na potrebe ter nudi kakovostne in profesionalne pogoje za delo, ustvarjanje, življenje in funkcioniranje družbe na splošno. NVO konstantno vodi bitko za preživetje – predvsem v finančnem smislu – namesto, da bi čas in svoj kadar aktivno vlagal v svoje programe in izkoristil svoj potencial na trgu dela in ustvarjanja.
Enako je s samozaposlenimi v kulturi. Skozi leta se njihovo stanje le slabša. Osnovne človeške potrebe ostajajo odprte, od zdravstvenega zavarovanja, bolniških dopustov, prenizke porodniške do pokojnin. Da niti ne omenjamo razlik med visoko izobraženimi umetniki in ostalimi poklici, ki imajo v družbi navidezno večjo veljavo.
“NVO konstantno vodi bitko za preživetje – predvsem v finančnem smislu – namesto, da bi čas in svoj kadar aktivno vlagal v svoje programe in izkoristil svoj potencial na trgu dela in ustvarjanja.”
Že nekaj časa ste podpredsednica Asociacije. Kaj vas je motiviralo za prevzem te funkcije in kje vidite ključne izzive pri vašem delu?
Delo Asociacije spremljam že mnoga leta, tako da so mi dobro znani boji in bitke ter vzponi in padci, ki jih vodimo na polju kulturne politike tako na lokalni, kot na regionalni ravni. Delo, ki ga Asociacija opravlja z vsemi svojimi člani ni lahko in ni enostavno; predvsem ni delo, ki terja kratkoročne zmage. Gre za sistematično, dolgotrajno delo, ki sicer žanje uspehe, a je pot do njih trnova. Prav zato, ker smatram, da na poti do zmag moramo biti enotni, močni in delovati skupaj, sem ponudila svoje aktivno članstvo in delo znotraj organizacije.
Asociacija je uveljavljena zagovorniška organizacija v polju kulture. Kaj so po vašem ključni izzivi, kjer mora Asociacija skrbeti za trajnostni razvoj delovanja svojih članov in širše neodvisne profesionalne scene v polju kulture in umetnosti do konca mandata te vlade?
Vedno aktualno polje izzivov je polje financiranja in zagotavljanja finančne stabilnosti NVO sektorja v kulturi. Gre za polje, ki ga vsaka vlada nekoliko omaje in zniža oziroma preoblikuje glede na svoje prioritete. Delovanje NVO pa vseskozi poglablja zahtevnost svojega delovanja, saj se sektor veča in postaja vedno bolj mednarodno prepleten. Konkreten primer ovir pri rasti sektorja, ki je posledica nestabilnega sofinanciranja s strani slovenskih sofinancerjev, pa je vedno manjša participacija slovenskih NVO pri evropskih razpisih. Ti namreč predvidevajo vložek NVO v nekaj zaporednih letih (odvisno od obsega prijavljenega projekta) s točno določenim finančnim vložkom, ki pa ga žal slovenski NVO mnogokrat ne moremo zagotoviti. Tudi finančna podpora, ki jo organizacijam, ki sodelujejo pri evropskih projektih namenja Ministrstvo za kulturo, so nezadostne, saj znašajo le okoli štiri tisoč evrov.
Eden ključnih izzivov je tudi vzpostavitev (vsaj delnega) financiranja domačih umetnikov, skupin in/ali organizacij, ki v tujini predstavljajo slovensko kulturo. Enako je potrebno storiti za tiste mednarodne umetnike, skupine in/ali organizacije, ki jih kot pomemben presežek domači producenti povabijo v Slovenijo. Govorimo torej o finančnih sredstvih za podpiranje in spodbujanje mednarodnih izmenjav, ki jih ni moč prijaviti ob rednih prijavah programov in projektov. To je redna praksa mnogih evropskih držav že vrsto let.
Pri nizanju temeljnih izzivov pa seveda ne smemo pozabiti na vključevanje NVO sektorja pri snovanju nacionalnih programov za kulturo kot enakopravnega akterja v kulturni politiki in podobi Slovenije.
“Pri nizanju temeljnih izzivov pa seveda ne smemo pozabiti na vključevanje NVO sektorja pri snovanju nacionalnih programov za kulturo kot enakopravnega akterja v kulturni politiki in podobi Slovenije.”
Kje vidite še izzive NVO in samostojnih ustvarjalcev v polju kulture in umetnosti za uresničevanje njihovih potencialov?
Prva misel, ki me je obšla ob prebiranju vprašanja je medsektorsko povezovanje. A po drugi strani menim, da so prav NVO v kulturi (enakega mnenja sem tudi pri samozaposlenih v kulturi) tisti, ki se iz nuje po konstantnem boju za preživetje že zdaj nenehno povezujemo in prepletamo z drugimi sektorji. Gre za izziv, ki smo ga sprejeli že pred mnogimi leti. Potrebno pa ga je seveda še okrepiti.
Morda je naš naslednji izziv za izkoristek našega potenciala to, da prepričamo strokovno in splošno javnost o učinku kulture na družbeni razvoj, tako v ekonomskem kot socialnem, okoljskem in nenazadnje in najpomembneje, notranje kulturnem smislu. Ter da država kulturo prav zato prepozna kot ključnega akterja z vsemi pripadajočimi pravicami in jo umesti na lestvico gospodarskih sektorjev na ravni države, iz katere se bomo lažje ukvarjali s svojimi kulturnimi potenciali in ne z nenehnim bojem za obstoj v množici drugih sektorjev.
Kje vidite Asociacijo čez tri leta?
Asociacija je mreža, ki bo svoje sedaj zastavljene cilje v tem obdobju presegla. V treh letih bo zagotovo zasedla pomembne pogajalske pozicije tako na lokalni kot regionalni ravni. Postala bo obvezni, samoumevni člen mnogih ključnih aparatov za odločanje o politikah kulturnega ustvarjanja. Asociacija bo postala mednarodno bolj aktivna in uveljavljena članica mrež in že obstoječih platform, ki delujejo na enakem področju. Verjamem, da bo z leti dosegla dolgoročno sofinanciranje in si zagotovila strokovni kader, ki bo lahko izkoristil potencial organizacije in deloval v dobro vseh, ki delujemo na področju neodvisne kulture.