V društvu Asociacija smo se odzvali na Javni razpis za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2022–2025 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo. Slednji ob povišanju sredstev in nekaterih ustreznih rešitvah razkriva vrsto težav.
Če je ministrstvo v programskem razpisu vsaj na papirju izpolnilo napovedi o povišanih sredstvih, ki se mdr. odražajo na ravni višine celokupno zagotovljenih sredstev za sofinancirane javne programe na področju umetnosti, predvsem na izbranih področjih – med njimi na glasbenem, kjer ministrstvo možno število sofinanciranih programov vrača na tisto iz leta 2014, ter v povsem novem, devetem morebitnem prejemniku sofinanciranja na področju vizualnih umetnosti – se v društvu Asociacija vse bolj upravičeno sprašujemo, v kolikšni meri gre za slamnato povišanje.
Ob popolnem umanjkanju informacij o načinih, kako bo ministrstvo upoštevalo razmere, v katerih so se izvajalci programov znašli zaradi epidemije novega koronavirusa, si namreč organ še naprej pridržuje pravico sofinancirati manj programov, kot jih razpis predvideva, četudi bi jih zagotovljena sredstva omogočala financirati še večje število od predvidenih, kar smo v odzivu tudi predlagali. Da je situacija za neodvisne izvajalce programov in projektov v polju kulture lahko močno občutljiva, pričajo tudi preliminarne ugotovitve, vezane na Rebalans proračuna za 2022.
Programski razpis priča o izrazito raznoliki meri posluha ministrstva za področja umetnosti, katerih programe namerava sofinancirati, ki so posledično deležna tudi izrazito neenakovredne obravnave. Če je ministrstvo povišanje sredstev doseglo tudi na račun predvidevanja možnosti, da je največje število predvidenih sofinanciranih programov na področjih uprizoritvenih, glasbenih in intermedijskih umetnosti lahko deležno tudi najvišje predvidene višine sredstev sofinanciranja ter za scenarij zagotovilo ustrezno količino sredstev po omenjenih področjih, postavka za vizualne umetnosti tega scenarija ne predvideva.
Če je za področja uprizoritvenih, glasbenih in vizualnih umetnosti ministrstvo nadalje zagotovilo zaznavna dodatna sredstva, jih je pri področju intermedijskih umetnosti sicer dvignila, a gre za dvig, ki ni usklajen niti z inflacijo. Slednje ob znižanju najvišje možne višine sofinanciranja, za katerega lahko zaprosijo posamični izvajalci programov na področju intermedijskih umetnosti, pomeni, da odločevalci področje obsojajo na stagnacijo, celo nazadovanje. Povsem neustrezno je hkrati, da ministrstvo kot kriterij za dostop do višjega zneska možnega sofinanciranja za uprizoritvene umetnosti opredeljuje povišanje števila produkcij, na področju glasbe in intermedijske umetnosti zahteve ohranja, na področju vizualnih umetnosti pa zahteve produkcije zmanjšuje, pri čemer izvajalcem programov dostopa do višjega zneska možnega sofinanciranja ne pogojuje z dodatnimi produkcijami, temveč s številom redno zaposlenih.
Ministrstvo za kulturo še naprej izkazuje izrazito problematično razumevanje vse bolj čezdisciplinarnega delovanja domačih neodvisnih producentov, kar je že dolgo značilnost celotnega sektorja. Četudi je konkretneje ovrednotilo sofinanciranje programov na drugih področjih umetnosti, za slednja predvideva premalo sredstev, da bi bila ta lahko spodbudna npr. za nevladne organizacije, ki v lokalnih skupnostih delujejo kot kulturna središča ter ponujajo raznovrsten in bogat program iz raznorodnih področij umetnosti. Ob različnih drugih problematičnih spremembah prednostnih usmeritev tako znova zbode v oči, da se NVO sili v smer ozkega specializiranja, ki je že dolgo preživeto.
Ministrstvo še nadalje zavrača dialog z nevladnim sektorjem, neposredna posledica česar so mdr. opisane in številne druge slabosti javnega razpisa, tudi še vedno nedigitaliziran razpis in neutemeljeno visoko administrativno breme, s katerim se soočajo tako izvajalci programov kot uradniki ministrstva.
O problematiki aktualnega programskega razpisa še nadrobneje v našem odzivu.