Suzana Koncut je ena naših najprepoznavnejših in cenjenih prevajalk iz francoskega jezika. V svoji plodni karieri se je odlikovala kot plesalka in koreografinja sodobnega plesa. Bila je med ustanovitelji Društva za sodobni ples. Za svoje delo je prejela številne pomembne nagrade, letos tudi nagrado Prešernovega sklada.
Je tudi članica Asociacije, z njo smo se za Kulturosfero pogovarjali predvsem o stanju samozaposlenih prevajalk in prevajalcev v času epidemije.
Številni menijo, da je nedavni rebalans kulturnega proračuna in posledično znižanje sredstev napad na kulturo in kaznovanje zaradi kritične drže umetnikov. Kako si ga razlagate vi?
Predvsem se mi zdi ključno, da področje umetnosti že dolga leta nima več pravega zagovornika, da ga ne med političnimi akterji ne med upravnimi službami na pristojnih inštitucijah nihče več sistematično ne ščiti, kaj šele poskuša izboljšati njegovega položaja. V trenutni situaciji, ko si nihče ne upa sprejemati odgovornosti za kakršnokoli prepoznavno, izrazito odločitev, je rezultat katastrofalen. Nosi nas stihijski tok.
Trenutna vodstvena zasedba na ministrstvu pa je s svojo arogantno in nedialoško držo še povečala ta občutek nezavarovanosti oziroma s svojo konfliktnostjo jasno kaže, da področja, za katerega bi morala delati, dejansko ne varuje. In v vsesplošnem avtoritarnem podrejanju še nepokorjenih območij družbenega življenja, ki smo mu v zadnjih mesecih priča, zmanjševanje proračuna za kulturo seveda lahko razumemo samo kot zgledno kaznovanje – ustvarjalci na področju umetnosti in kulture so bili eni od najbolj prizadetih, delovanje nekaterih je bilo in je še skoraj popolnoma onemogočeno, zakaj torej ob razglašanju pomoči za vse niso deležni temu ustrezne podpore?
V svoji karieri ste pomembno zaznamovali polje sodobnega plesa in bili ustanovna članica Društva za sodobni ples. Področje še vedno ostaja neurejeno. Kako si to razlagate, zakaj tovrstna zapostavljenost s strani države?
Všeč mi je teza Roka Vevarja, da je sodobni ples doživljal vrhunce ob valovih družbenih optimizmov, ki so bili pri nas povezani tudi z ustanovitvijo državnih tvorb. Na tej podlagi bi res lahko razumeli podporo, ki jo je sodobni ples doživljal v devetdesetih letih, takratne poskuse sistemskega urejanja področja, ki so prinesli nekaj obetajočih sadov. Tega družbenega optimizma zdaj gotovo že nekaj časa ni in to morda deloma pojasni trenutno stanje sodobne plesne scene pri nas – tudi po vseh desetletjih plodnega obstoja se ji še vedno ni uspelo institucionalizirati, kar je velik hendikep.
Slovenski sodobni ples še vedno nima svoje prave baze, trdnega temelja, iz katerega bi izhajal, se organiziral in razvijal, zato so ustvarjalci razpršeni in nezavarovani. Marsikaj, kar je že obstajalo, je poniknilo, kratek ne-obstoj že ustanovljenega centra za sodobni ples je bil uničujoč udarec za ustvarjalce na tem področju. Paradoks pa je, da imamo zahvaljujoč sodobnoplesnemu programu na umetniški gimnaziji v Ljubljani čedalje boljše plesalke in plesalce. Mnogo tamkajšnjih dijakov se izobražuje še na akademijah v tujini, a plesalci, plesalke, koreografinje in koreografi potem tukaj bolj ali manj životarijo, vse generacije. Pravzaprav niti ne razumem, kako trenutno sploh preživijo, stanje je zaradi vedno bolj zožene produkcije katastrofalno.
Morda velja omeniti tudi dejstvo, da je sodobni ples zaradi svoje abstraktnosti večinoma ne ponuja lahko razumljivih, všečnih, razvedrilnih in široki komercializaciji namenjenih izdelkov, kar je precej v nasprotju s trenutnimi težnjami umetniškega trga oz. umetnosti kot blaga.
Ste tudi večkrat nagrajena in prepoznana prevajalka. Poklic prevajalke ostaja med bolj prekariziranimi poklici. Kaj so na tem področju po vašem mnenju največji izzivi?
Čeprav stanje nikjer ni rožnato, še zdaleč ne, se mi zdi, da je položaj literarnega prevajalca zaradi trenutno še dokaj stabilne urejenosti knjižne produkcije vendarle nekoliko manj tvegan kot položaj samozaposlenih v kulturi na nekaterih drugih področjih. Tudi to se lahko zelo hitro spremeni oziroma se že spreminja, a vendarle se, recimo, samozaposleni plesalci srečujejo z veliko večjo negotovostjo in nestalnostjo dela.
Če ne govorim o splošnih težavah, ki zdaj visijo nad področjem knjige (poleg čedalje nižje bralne kulture, usihanja finančnih virov itn., še monopolistični pritiski, ki so zaradi ozkih lastnih koristi pripravljeni rušiti dolga leta vzpostavljane mehanizme), je za literarne prevajalce še vedno ključno priznanje avtorstva oziroma soavtorstva – literarni prevajalec ni obrtnik, ki ponuja svoje izvajalske usluge, pa četudi ga kakšna založba s svojo uredniško politiko ali pa posamezni uredniki s svojo avtoritarno držo še vedno potisnejo na tako mesto. Njegovo delo je avtorsko in mora biti obravnavano kot tako. Če ni tako, ga je zelo lahko tudi materialno razvrednotiti.
V zadnjem času vse več govorimo tudi o neenakosti ženskih ustvarjalk v kulturi, Mesto žensk je nedavno razkrilo vrsto zgodb #jaztudi v kulturi. Na kakšen način se po vašem mnenju kaže seksizem na tem polju? Kaj bi morali glede tega narediti vsi akterji in institucije na tem polju?
Pred nedavnim je v Franciji dvignila vik in krik izjava novinarke, aktivistke in svetnice v pariškem mestnem svetu, da ne bere več knjig, ki so jih podpisali moški, ne gleda več filmov moških avtorjev, ne posluša njihove glasbe, ampak spremlja samo ženske avtorice. Usule so se prav panične izjave o neenakopravni, krivični obravnavi moških – ki so popolnoma prezrle dejstvo, da so bile ženske avtorice tako obravnavane stoletja in stoletja. Kaj pa, če bi namesto ogorčenih pritiskov in nasprotovanj poskušali z mirnim dostojanstvom preprosto uravnotežiti stvari, potem ko se jih enkrat ovemo?
Poleg dejanskih zlorab in konkretne diskriminacije gre tudi za to, koliko vidnosti je komu namenjeno oz. za to, kdo je samoumevno potisnjen v ozadje. Sodobni ples pri nas je pri tem precej eksemplaričen primer – ne glede na veliko število izjemno prodornih, inovativnih, inteligentnih ustvarjalk, ki premikajo marsikatero mejo, se med imeni »najpomembnejših« na prvih mestih še vedno vztrajno omenja nekaj moških koreografov …
S katerimi projekti se trenutno ukvarjate? Kako je korona vplivala na vaše delo?
Na srečo nekaj založb, s katerimi trenutno sodelujem, kljub vsemu nadaljuje s projekti, za katere smo se dogovorili že pred epidemijo, čeprav je to zdaj videti na meji magije ali norosti. Lahko sem samo hvaležna, da vztrajajo v tem in da se finančne konstrukcije niso podrle. Končujem prevod četrtega dela Foucaultove Zgodovine seksualnosti, ki bo izšel pri založbi ŠKUC – to besedilo, ki se ukvarja s spisi cerkvenih očetov iz prvih stoletij našega štetja, je bilo tako zelo odmaknjeno od karantenske realnosti, sredi katere sem ga prevajala, da mi jo je tudi pomagalo laže preživeti.
Hkrati pa že preskakujem v popolnoma drugačno dramsko besedilo za kranjsko Prešernovo gledališče. Potem me čaka še krajši prevod za založbo cf*. Skratka – vsi se na vso moč trudimo delati naprej.