V Državnem zboru se je 2. 6. 2020 odvila skupna seja odborov za kulturo in gospodarstvo, kjer so bili tema predvsem ukrepi v protikorona paketih, namenjeni kulturi.
Na sejo je bila vabljena tudi Asociacija, ki je ponovno predstavila stališča, kako s pozitivnimi ukrepi hitro in učinkovito poseči v kulturni sektor in kako rešiti težave, ki so oziroma še bodo nastale.
Seje se je udeležila predsednica Inga Remeta, ki je ponovila stališča, da so s prvim in naknadnimi dopolnili prvega paketa sicer resda bili zapisani ukrepi, ki so za časa epidemije blažili negativne posledice prepovedi izvajanja kulturnih dogodkov, da pa je ravno tretji protikorona paket bil mišljen kot tisti, ki bo zajel tudi konkretno pomoč po najbolj prizadetih sektorjih, kar je zagotovo tudi kultura. V kolikor je priložnost za tretji paket pomoči zamujena in v kolikor se že napoveduje tudi četrti, je nujno, da se predlagani ukrepi vnesejo v ta del.
Začnimo s takšnim, ki zares nima finančnih posledic za državo, krepko pa bi lahko pomagal organizacijam, tako nevladnim kot javnim zavodom. To so vrednotnice, ki so bile že v prvem paketu sprejete za turizem, in se s tem paketom uvajajo tudi za šport. Ostaja neodgovorjeno, zakaj vrednotnic nismo dobili tudi na področju kulture, kjer so prav tako potrebne. Kupljene karte za večje prireditve (koncerti) in pa kupljeni abonmaji lahko namreč v primeru preveč zahtevkov za vračilo v denarju povzročijo likvidnostne težave posameznih poslovnih subjektov.
Enako kot turizem, za katerega zakon uvaja bone, je tudi kultura eden od najbolj prizadetih sektorjev, kar je tudi sporočilo Evropske komisije. S tega vidika smo predlagali tudi bon (vavčer) za kulturo, ob čemer lahko spet z razočaranjem ugotavljamo, da predlog ni bil sprejet. Predlog ima sicer tudi strokovno podporo, in sicer v raziskavi, ki jo je naročilo Ministrstvo za kulturo leta 2016 z naslovom Analiza zakonodaje in prakse zasebnega vlaganja v kulturo v državah evropske unije. V poglavju 1.12. Kuponi / »vavčerji« je predstavljen natanko takšen sistem, ki je v običajnih, torej nekriznih razmerah, že bil uporabljen na Slovaškem, v Nemčiji, Veliki Britaniji in Belgiji (str. 24–25). Glede na trenutni izračun za potrošnjo za bone za turizem in glede na višino predloga »bona za kulturo« je mogoče sklepati, da bi za celoten ukrep potrebovali približno 40 milijonov evrov. Slednje glede na celoten obseg sredstev za kulturo, ki jih potroši prebivalstvo, predstavlja relativno majhen delež, in sicer približno 7% (poraba za kulturo se je v letih 2010 do 2015 gibala med 500 in 600 milijoni (Vir: Analiza financiranja kulture, Ministrstvo za kulturo, 2017, str. 40)). Mimo samostojnega bona za kulturo pa bi lahko vsaj razširili nabor bona za turizem in bi dejavnosti SKD razširili še na nekatere kulturne dejavnosti. Turizem je namreč močno povezan tudi s kulturnim turizmom, kar je v tujini in v kulturno turistično razvitih mestih (Pariz, London, Benetke …) močno razvidno, pri nas pa očitno povezave še vedno ne vidimo in razumemo turizem zgolj skozi rekreativne in nastanitvene dejavnosti. Tudi tukaj torej zamujena priložnost.
Prvi protikorona paket oziroma zakon je za samozaposlene uvedel tudi temeljni dohodek, kar je bil ukrep, ki je v času krize deloval relativno dobro, manjka pa načrt, toliko bolj na področju kulture, kako se bodo samostojni ustvarjalci vrnili v ustaljene tirnice v trenutku, ko na vrata že pritiska finančna kriza, za katero vemo, da močno prizadene potrošnjo kulture. Predlagali smo ukrep finančnih spodbud za ustvarjalce, kjer bi zagotovili 2000 štipendij po 3000,00 eur, kar je v primerjavi s pomočjo, ki jo bo prejel turizem, zanemarljivo malo (6 milijonov). Z ukrepom bi zagotovili kontinuiteto ustvarjalnosti, ki je zdaj ogrožena, s tem pa je zares ogroženo tudi izvajanje javnega interesa v kulturi.
Naposled od samega začetka epidemije zagovarjamo vzpostavitev sklada z nepovratnimi sredstvi, s čimer bi se saniralo tiste napovedane kulturen dogodke v javnem interesu, katerih priprava in izvedba so bili zavoljo epidemije prekinjeni in katerih nastali stroški lahko ogrozijo obstoj nekaterih organizacij. Glede na poznavanje terena ne potrebujemo zelo bogatega sklada, vseeno pa bi lahko organizacijam, ki so se znašle v tej nezavidljivi situaciji, bistveno pripomogel k ohranjanju obstoja in zagotavljanju kontinuitete kulturno umetniške produkcije.
Ponovno poudarjamo, da nevladne organizacije kljub večim pozivom s strani Ministrstva za kulturo še vedno niso prejele smernic glede prilagoditve večletnih programov in projektov, kar situacijo za NVO ponovno po nepotrebnem dela negotovo. Od ministrstva smo večkrat slišali, da je referenčni datum, ko bo jasnih več stvari, rebalans, a to bo predvidoma tako pozno, da se bodo organizacije težko prilagodile. Še vedno tudi nimamo rezultatov enoletnega projektnega razpisa, ki predstavlja osnovo za številne organizacije v kulturi.
Zamudili smo torej kar nekaj priložnosti. In če se sedaj pogovarjamo tudi že o četrtem paketu, potem je to skrajni in končni rok, da se konkretno poskrbi tudi za kulturo.