V aprilski Kulturosferi smo se pogovarjali s Piero Ravnikar, ki je leta 2017 ustanovila galerijo RAVNIKAR GALLERY SPACE v središču Ljubljane.
V rubriki Iz prve vrste predstavljamo članice Asociacije ter njihove poglede na trenutni kulturni model.
RAVNIKAR GALLERY SPACE je galerija, ki si je za svoje poslanstvo izbrala ustvarjanje dialoga med umetniki in publiko. Na kakšen način se tega lotevate?
Strateško razmišljanje R galerije, ki ga poskušamo dejavno osvetliti in predstaviti najširši javnosti, je predvsem celostno zagotavljanje podpornega sistema umetnicam in umetnikom. Prizadevamo si za dolgoročno sodelovanje, saj je nujno potrebno domačim ustvarjalcem zagotoviti celostno podporo in trajnostno rešitev, da lahko nemoteno delujejo in ustvarjajo ter nenazadnje tudi tržijo svojo umetniško produkcijo.
Ko nase prevzamemo tovrstne obremenitve, jih razbremenimo in opolnomočimo, predvsem pa jim omogočimo več svobode, časa in prostora za njihovo osnovno delo. Umetniški izraz, ki naj bi bil osnovni pogoj za uspešnost umetnika, se žal vse bolj podreja drugim interesom, zato je za nas pomembno spodbujanje sredine, vseh likovnih jezikov, stilov in vsebin. Svoj prostor tako odpiramo dialogu in povezovanju, sodelovanju in nenehnemu širjenju odnosa z aktualno likovno produkcijo.
Gre za rezultat dolgoletnih prizadevanj, raziskovanja in nenazadnje iskanja priložnosti, kako mlado ustvarjalnost približati javnosti in hkrati oblikovati trajnostno rešitev za vzpostavitev organizma, ki svoj prostor odpira brezkompromisno in horizontalno, z brezplačnostjo in dostopnostjo večjemu številu domačih in tujih obiskovalcev.
Ukvarjate se tudi s prodajnim programom. S kakšnimi izzivi se pri tem soočate? Bi si želeli kakšne specifične podpore države na tem področju?
Prodajna funkcija galeriji omogoča vnos svežine v domači kuratorski prostor in predstavlja možnost dosega novih javnosti, ki z nakupom umetniških del presegajo ustaljene okvire uveljavljanja in prepoznavanja avtorjev, umetnice in umetnike pa tako tudi neposredno finančno podprejo. Seveda je aktivnejša vloga države na področju sodobne galeristike nujna in več kot zaželjena, problematiko je potrebno reševati sistemsko in celostno. Žal pa se bojim, da za to ni ne prave volje, ne interesa. Veliko bolj privlačna se mi zato zdi ideja loterijskega denarja, odstotka za kulturo in umetnost, kot to počnejo nekatere druge uspešne države. Umetnostni prostor, ki je v osnovi namenjen produkciji in predstavitvi umetnosti, se bo težko razvijal in gradil brez resnejše finančne podpore.
Pogosto slišimo, da umetniški trg pri nas praktično ne obstaja. Delite to mnenje in ali se pri svojem delu zgledujete po kakšni tuji praksi, ki bi jo želeli izpostaviti kot dobro?
V našem kulturnem prostoru je debata o (neobstoječem) umetnostnem trgu stalnica, velja pa opozoriti, da stvari le niso tako zelo črno bele. Odvisno je, kdo opazuje in podaja svoje mnenje, in seveda, iz katere perspektive. Zelo pogosto so zgodi, da so ravno posamezniki strokovne javnosti, ki jim je blizu ideja o nedelovanju trga, tisti, ki imajo potencial za sistemske rešitve in urejanja problematike na bolje.
Sama sem mnenja, da se je na našem področju v zadnjih letih naredil pomemben korak naprej, in ne glede na majhnost koraka, je le ta pomemben. Priča smo novim, angažiranim poizkusom na tem področju, je pa res, da skoraj vsa slonijo na entuziazmu peščice posameznikov.
In ravno zato, ker se zavedamo nekaterih omejitev naše kulturne krajine, veliko več svojih naporov namenjamo mednarodni prisotnosti, hkrati pa se trudimo v okviru svojih programov še aktivneje sodelovati s sorodnimi prostori in umetniškimi iniciativami, tako javnimi kot nevladnimi, mestnimi in nacionalnimi, domačimi in tujimi. Iskreno verjamemo, da je naša prihodnost v solidarnosti in aktivnejšem sodelovanju.
Predstavljate predvsem mlade umetnice in umetnike. Kakšni so izzivi takšnega poslanstva?
V okviru svojih programov in projektov že od samih začetkov delovanja največ pozornosti posvečamo sodobni, aktualni likovni produkciji avtoric in avtorjev (naj)mlajše in srednje generacije, ustvarjanju in spodbujanju razvoja, aktivni predstavitvi, uveljavitvi in distribuciji, tako doma kot v širšem mednarodnem okolju, ter njeni aktivnejši integraciji v širši kulturni in družbeni prostor.
Čas in prostor, v katerem živimo, kot že tolikokrat v zgodovini od umetnikov terjata družbeno angažirano držo. Sodobna umetniška produkcija je neločljivo povezana z različnimi vprašanji sociološke in politične narave. Če želimo tudi v prihodnje zagotavljati dinamično, živahno in družbeno odgovorno produkcijo, moramo njenim akterjem omogočiti optimalne možnosti za nadaljnjo rast in razvoj. To pa vedno zahteva čas, prostor in neposredno družbeno interakcijo.
Gonilna sila družbe, s tem pa tudi družbeno angažirane ustvarjalnosti, mora biti osvobojenost spon, ki v tem trenutku v imenu čistega dobička ali davno preživetih avtoritarnih in totalitarnih praks poskušajo človeka in okolje znova potegniti v neke starodavne, temne čase.
Na kakšen način vas je prizadela epidemija novega koronavirusa, kakšne ukrepe države si želite?
R galerija je zaradi trenutne (izredne) situacije žal zaprta, kar seveda vpliva na našo celotno produkcijo letnega programa in nenazadnje, delež tržne dejavnosti je v prostem padcu. Od države pričakujemo brezpogojno pomoč vsem samozaposlenim, vsem nevladnim organizacijam, predvsem pa naj ne gre pozabiti tudi na tiste, ki smo se trenutno znašli z zaprtimi poslovnimi prostori in tržno, komercialno najemnino – do nadaljnjega. Od odločevalcev zato pričakujemo odgovornost do nastale situacije in aktivno pomoč vsem pomoči potrebnim.