Asociacija je konec septembra zaključila z izvajanjem štiriletnega projekta vodenja vsebinske mreže na področju kulture, ki ga je sofinanciralo Ministrstvo za javno upravo. Njena prihodnost visi v zraku, ker je zaradi spremembe v zakonodaji financiranje vsebinskih mrež prešlo na resorna ministrstva, ministrstvo za kulturo pa novega razpisa ni objavilo.
Kaj vse je v tem času dosegla Asociacija in zakaj je financiranje vsebinskih mrež pomembno, je v tokratni kolumni premišljevala nekdanja strokovna vodja Asociacije Tjaša Pureber.
Zagovorništvo: med nujnostjo skupnosti in (ne)zrelo politiko
Asociacija je v začetku devetdesetih nastala kot aktivistična skupnost kulturnic in kulturnikov, ki so v obdobju po osamosvojitvi sodelovali pri gradnji nastajajočega nevladnega sektorja v kulturi. Izzivi v tistih letih so bili veliki: strukturiranje pravil delovanja, osmišljanje vloge nevladnikov v relaciji do javnih institucij, zagotavljanje rednega financiranja, vzpostvaljanje pisarniških, vadbenih, prezentacijskih, produkcijskih, arhivskih in skladiščnih prostorov, zaposlovanje znotraj sektorja ter urejanje in osmišljanje statusa samostojnega ustvarjalca v kulturi na dediščini statusa iz nekdanje Jugoslavije. Razlog za združevanje kulturnic in kulturnikov je bil jasen: navkljub razlikam v pogledih in delovanju, je urejanje temeljnih pogojev za delo skupni cilj, združeni ustvarjalci in ustvarjalke pa so v dialogu z odločevalci lahko močnejši.
Navkljub dejstvu, da se zdi, da se danes polje neodvisne kulture ukvarja z enakimi izzivi kot v devetdesetih, in prekarna narava dela vse bolj narekuje pot delovanja na polju umetnosti in kulture, vseeno ne moremo spregledati številnih dosežkov, ki jih je kulturniška neodvisna skupnost prek zagovorništva dosegla v zadnjih dveh desetletjih. Odpirali so se novi prostori, ustvarjala nova delovna mesta, objavljali novi razpisi. Delovanje Asociacije se je v teh letih vse bolj profesionaliziralo – upravni odbor in predsednica ter podpredsednika še vedno služijo za vsebinsko in strateško usmerjanje organizacije, oblikoval pa se je tudi visoko usposobljen strokovni kader, ki razvija kapacitete organizacije za uspešno soočanje s sodobnimi izzivi zagovorniškega dela na polju kulture, ki se uspešno povezuje z ostalimi akterji tudi izven nevladnega sektorja.
K tej profesionalizaciji je pomembno prispevalo bolj ali manj stabilno financiranje v preteklih petih letih s strani Ministrstva za javno upravo, ki je vsebinske mreže že pred desetletjem prepoznalo kot ključni element za razvoj kapacitet, statusa in položaja celotnega nevladnega sektorja po posameznih resorjih. Tovrstne vsebinske mreže poznajo tudi na področju prostovoljstva, okolja, sociale, skrbi za starejše, prostora, informacijske družbe, mednarodnega sodelovanja, zdravstva itn. Njihov namen in cilj je horizontalno zagovorništvo nevladnega sektorja po resorjih, prizadevanje za boljše pogoje dela za nevladnike, povečevanje zaposlovanja, ter pogajanja o zakonodaji z odločevalci na lokalnem, državnem in mednarodnem nivoju. Poleg tega vsebinske mreže, ki združujejo akterje na terenu, ponujajo neizmerno bogastvo izkušenj, zaznavajo probleme, ki se rojevajo v skupnosti v realnem času, in imajo izjemno svež in celosten vpogled v delovanje sektorja kot celote. Zrela politika jih tako lahko prepozna kot pomembne sogovornike pri oblikovanju nacionalnih in lokalnih zakonskih predpisov ter razpisnih mehanizmov, pa tudi razvojnih politik sektorja in širše.
Seveda vsem dosežkom navkljub ostaja nekaj žalostnih dejstev: samozaposleni in nevladne organizacije v kulturi ostajajo najslabše financiran segment znotraj ministrstva za kultro, njihov status v javnem interesu se najpogosteje postavlja pod vprašaj, še vedno nimajo ustrezne definicije v krovni zakonodaji, imajo pogosto neurejene prostorske pogoje delovanja ter so podvržene razpisnim mehanizmom, ki niso vedno naravnani razvojno, zaradi česar se lahko ob umanjkanju financiranja v letu ali dveh znajdejo na robu propada. Tretjina samozaposlenih v kulturi še vedno živi pod pragom revščine. Ob takšnih težkih pogojih dela je seveda jasno, da mora biti zagovorniška organizacija ostra, javno opozarjati na težave, se boriti za vidnost vseh, ki so potisnjeni na rob družbe, in je zato seveda pogosto tudi tarča nezadovoljstva s strani odločevalcev.
Po eni strani je jasno, da gre za dolgotrajne procese, kjer so uspehi pogosto tako oddaljeni in minorni, da jih težko razglasiš za zmago, a vseeno v svojem bistvu predstavljajo ključne premike za življenje in delo ustvarjalcev. Na polju zagovorništva tako ne moremo govoriti o temeljnih družbenih spremembah, temveč zgolj o reformah. Po drugi strani morajo biti odločevalci pripravljeni slišati izkušnje in mnenja iz terena ter zagovorniško organizacijo jemati kot partnerje v strokovnem dialogu. In njeno delovanje za potrebe hitrejšega razvoja in bolj sistematičnega delovanja v javnem interesu tudi ustrezno podpirati.
Tjaša Pureber, nekdanja strokovna vodja Asociacije
* Stališče avtorice ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.