Ministrstvo za kulturo je v minulem mesecu v okviru priprav Nacionalnega programa za kulturo za obdobje 2020-2027 pod vodstvom ekipe moderatorjev projekta Inovativen.si na Ministrstvu za javno upravo izvedlo vrsto delavnic, katerih so se udeležili tudi predstavniki Asociacije.
Na prvi delavnici 7. junija so se iskanju novih oblik sodelovanja med javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami, samostojnimi ustvarjalci v kulturi in zasebnim sektorjem posvetili zaposleni na Ministrstvu za kulturo, v sredo 19. junija pa so se s to temo spopadli še predstavniki najširšega kroga zainteresiranih javnosti. V četrtek, 20. junija, je delavnica na temo digitalizacije potekala v Layerjevi hiši v Kranju, v petek, 21. junija, pa na temo decentralizacije v Slovenskem narodnem gledališču Maribor.
Udeleženci smo v procesu izpostavili številne pozitivne in tudi negativne vloge Ministrstva za kulturo v preteklosti, skozi debato pa oblikovali tudi predloge ukrepov na najrazličnejših področjih. Predstavniki Asociacije pa so opozorili, da bo nacionalni programa za kulturo 2020–2027 prvič sprejet za obdobje 8 let in z akcijskim načrtom za prihodnja 4 leta, ki bosta učinkovita šele, če bosta predvidevala tudi konkretne spremembe zakonov in predpisov.
Nevladne organizacije in samozaposleni v kulturi (SZK) pričakujemo, da bo nastajajoči NPK razrešil številne nakopičene izzive, in sicer prenovo Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK) ter prepoznavanje NVO in SZK kot samostojnih subjektov obstoječega kulturno-političnega modela. Nadalje pričakujemo dejansko izvajanje načela enakopravnega položaja NVO in SZK v kulturi v primerjavi z javnimi zavodi. Strukturno financiranje z ločenimi postavkami za stroške dela, investicijsko vzdrževanje in nakup opreme, program in splošne stroške delovanja ter financiranje po dvanajstinah, tako kot to velja za javni sektor in v njem zaposlene ustvarjalce.
Nujno bi bilo potrebno vzpostaviti tudi enakopravne pogoje za vsa umetnostna področja, poskrbeti pa tudi za vključitev izpadlih in novih umetniških oblik žive umetnosti, ki jih javni razpisi izpuščajo: npr. umetniški performans, socialna skulptura, diskurzivni projekti, konceptualni projekti in akcije, umetniške intervencije, itd.
V luči decentralizacije in povečanja dostopnosti umetnosti in kulture bi bilo potrebno projekte spodbujati v krajih po Sloveniji, ki imajo manj razvito kulturno in umetniško dejavnost. Na ravni lokalne samouprave več naporov usmeriti v odpravljanje nerazumevanje javnega interesa v kulturi in nestrokovnosti kulturnih uradnikov, lokalne skupnosti pa spodbujati k ustanavljanju oddelkov za kulturo in k pripravi ter oddaji kandidatur za EPK, saj gre za priložnost za premislek o obstoječi infrastrukturi, o kapacitetah in stanju kulture v posameznem lokalnem okolju oz. kulturni regiji.
V sklopu definicije NVO v kulturi znotraj ZUJIK je potrebno nadalje upoštevati in zapisati tudi diverzifikacijo in medsebojna razmerja znotraj NVO sektorja v kulturi skladno z usklajeno definicijo poklicnih in ljubiteljskih NVO. Urediti je potrebno tudi davčno zakonodajo in postopke, ki društvom in zavodom onemogočajo izplačevanje potnih stroškov in dnevnic, kadar sodelavcem izplačujejo honorarje, oz. ureditev postopkov za izplačevanje dnevnic in potnih stroškov projektnim sodelavcem. Poskrbeti pa tudi za bolj prijazno zakonodajo o avtorskih in sorodnih pravicah za nepridobitne pravne oblike na področju umetnosti in kulture ter sistematično in iz proračunskih sredstev podprto podporo njihovemu umeščanju v mednarodno okolje. Določiti instrumente za mednarodno sodelovanje in pretok ter ureditev pogojev za rezidenčno bivanje umetnikov, s čimer se bo pospešil razvoj mobilnosti umetnikov, rezidenčnega področja, prostorov za ustvarjanje in bivanje.