V tokratni rubriki Iz prve vrste med članicami Asociacije predstavljamo Društvo Impro, ki združuje vse ključne programe in akterje improvizacijskega gledališča pri nas. Nekateri izmed njihovih programov imajo že večdesetletno zgodovino.
Pogovarjali smo se s koordinatorko programov Mistral Majer.
Kakšna je zgodovina in razvoj društva, koga združujete?
Društvo za kulturo in izobraževanje IMPRO smo ustanovili leta 2012 z namenom nadaljevanja dolgoletnih programov improvizacijskega gledališča, ki so nastali, rasli in delovali v KUD France Prešeren. V Društvu IMPRO delujejo naslednji programi: Impro liga – temeljni program impro gledališča pri nas, 25 let; ŠILA – Šolska impro liga, program kulturnega razgibavanja dijakov_inj, kjer vsakoletno delamo s 30 skupinami na šolah, v mladinskih centrih in NVOjih po vseh Sloveniji, 22 let; MIŠ – Mala impro šola, program impro gledališča za osnovnošolce zadnje triade, 12 let; Gverila teater – kolektiv impro ustvarjalcev_k, ki se predstav lotevajo z režiserji_kami, sceno in kostumi, 15 let; Improške – nehirarhični in odprti impro kolektiv, ki raziskuje in poskuša presegati spolne stereotipe, 5 let; Bodigatreba – program usposabljanja impro mentorjev_ic – gledaliških pedagogov_inj, mladinskih delavcev_k in impro gledališkega osebja (moderatorji_ke, sodniki_ce/evalvatorji_ke, lučni_e in zvočni_e impro tehniki_ce, impro glasbeniki_ce idr.), 17 let.
Poleg teh izvajamo še številne manjše projekte in programe, a se večinoma umeščajo v kontekst enega izmed krovnih. Smo tudi ključna organizacija za improvizacijsko gledališče pri nas, saj poleg vseh dolgoletnih programov povezujemo večino akterjev_k s področja improvizacijskega gledališča. Dejavnosti tako prečijo gledališko produkcijo odraslih, kulturno-umetnostno vzgojo in gledališko produkcijo otrok in mladostnikov, mladinsko delo, razvoj aplikativnih metod impro gledališča za uporabo v izobraževanju, za namene inkluzije, za ljubitelje in profesionalce.
Ker sta največja programa stara že več kot 20 let, se je že kmalu razvila potreba po usposabljanju lastnega strokovnega kadra, torej od mentorjev_ic-gledaliških pedagogov_inj, do osebja za predstave. Ker v tem temeljijo možnosti nadaljevanja naših dejavnosti, temu izobraževanju pripisujemo poseben pomen, hkrati pa si želimo zgraditi čim močnejšo mrežo sodelavcev_k. Seveda pa jim želimo nuditi podporo v smislu možnosti dodatnega usposabljanja za razvoj specifičnih znanj, svetovanja in priložnosti za delo. Predvsem kar se tiče tehnikov_ic, je to malo težje, saj z lastno opremo in prostorom ne razpolagamo, jih pa seznanimo s čim več možnostmi, ki so na voljo v različnih dvoranah. Ta kader, ko je usposobljen, je potem dostikrat zaželjen tudi v javnih zavodih, NVOjih in podjetjih.
Marsikdo je svoje delovne izkušnje in osebne uvide iz impro scene povezal še z osebnim zanimanjem, študijem in tako se ustvarjajo tudi nekatere nove medpodročne povezave.
Na kakšen način se v društvu soočate s pomanjkanjem uprizoritvenih prostorov?
Kot omenjeno so skoraj vsi programi nastali v KUDu France Prešeren, kjer so se razvijali drug ob drugem, prehajali in dihali “sceno”. Že nekaj let ima vsak od naših programov svojo “bazo”, dogajajo se po različnih dvoranah pretežno v Ljubljani – v Dijaškem domu Tabor, Kreatoriju DIC, Hiši otrok in umetnosti, Pionirskem domu, CSK France Prešeren, v Gromki, Skladovnici, Klubu Tiffany pa še kje.
Žal pa se je s tem porazgubil tudi nek bolj organski stik med različnimi skupinami udeležencev_k in gledalcev_k programov, saj ni več osrednjega impro prostora.
Imamo precej produkcije, letno izvedemo okoli 130 predstav, dvorane za izvedbo pa v glavnem najemamo in se dogovarjamo za vsako sezono posebej. Po nekaj letih je za posamezen program ponavadi potrebno iskati nov prostor zaradi novih pogojev, razpoložljivih terminov ali cene. Nov prostor pa pomeni tudi spoznavanje s tehnično in programsko razpoložljivostjo, dostopnostjo – tudi finančno, in pa seveda z uvajanjem občinstva in sodelujočih. Impro liga se je v zadnjih letih selila štirikrat, kar ne pripomore k olajšanju organizacije ali vsebinski spetosti z lokacijo. Veliko časa gre za spoznavanje s prostorom in promocijo, pride pa tudi do opuščanja posameznih vizualnih elementov postavitve predstave, ki so odvisni od možnosti hrambe ali vsakotedenskega prevoza. Večina sredstev gre za najem, komaj kaj pa jih ostane za stroške, organizacijsko delo pri programu, v katerega je vključenih več kot sto ljudi, in tako tudi ne moremo zagotoviti honorarjev za ustvarjalce_ke.
V Ljubljani sicer gledaliških dvoran z osnovno tehnično opremo in kapaciteto med 80 in 150 sedišči skorajda ni. Želimo pa si vzpostaviti trdno partnerstvo z zavodom ali organizacijo, ki upravlja in vodi prostor, kjer bi nas prepoznali kot programskega partnerja z rednim terminom skozi celo sezono.
Kakšno podporo za razvoj s strani države ali mesta bi potrebovali za dodatni razvoj društva?
Poleg lastne impro gledališke dvorane, kjer bi se združili vsi impro programi, bi ob administrativnem delu, prijavah in poročilih nujno potrebovali finančno podporo, da bi lahko koga redno zaposlili. Poleg tega bi za redno delovanje in seveda tudi za dodatni razvoj potrebovali večletna programska sredstva za vse naše programe, saj so trenutno nekateri podprti in drugi ne. Slednje po nekaj letih kljub obilici entuziazma težko nadaljujemo, vendar pa bi prekinitev programov pomenila veliko vrzel, ki bi jo težko ponovno zakrpali.
Za dodatni razvoj na področju KUV bi prav prišel razpis s strani Ministrstva za kulturo, na katerega bi se lahko prijavile NVO. Sodelovanje obeh ministrstev pa bi lahko doprineslo tudi v šolstvu z rezervacijo večjega števila ur za povezovanje kulturnih organizacij in izobraževalnih zavodov v kurikulumu in izbirnih vsebinah učencev_k in dijakov_inj.
Pri razvoju bi nam pomagala tudi pomoč in svetovanje pri implementaciji ob spremembah zakonodaje v primerih, kot je bila uvedba davčne blagajne in nova GDPR direktiva.
Vaš program Impro Liga letos praznuje 25 let. Kje vidite ključne razlike in priložnosti za delovanje na začetku in danes?
Na začetku 90. let je bila Impro liga nekaj novega in izjemno zanimivega za gledalce_ke, medije, partnerje in sponzorje. Po nekaj letih je ta pozornost nekoliko presahnila, vendar so se sprva Impro liga in nato še drugi programi impro gledališča izkazali kot obstojni in ne zgolj muha enodnevnica. Predstave so sveže še danes, vendar pa je težje dobiti pozornost javnosti za alternativno gledališče, za kar impro velja še danes.
V vseh teh letih se je razvilo mnoštvo programov in kolektivov, ki so ubrali različne vsebinske usmeritve, menjale so se tudi generacije. Velik pečat so poleg naših programov pustili Gledališče Ane Monro – ustanovitelji in prvaki prvih let Impro lige, Kolektiv Narobov, festival Goli oder, projekti Impro maraton, Improvizija, Kulturni anticikon in številne TV in radijske oddaje, ki so jih ustvarjali improvizatorji_ke. Z gostovanji tujih kolektivov so k nam prišle impro šole z različnih koncev sveta, oblikovali so se raznoliki pristopi k impro gledališču in raziskovali novi formati. S ŠILO se je razvijala tudi aplikativna impro metoda, ki se je razvejala tudi v interdisciplinarne smeri.
Danes je impro gledališča pri nas precej, je zelo različno in dobro. Kolektivi delujejo v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Kamniku, Novi Gorici in še kje. Poleg tega se je ustvarilo tudi precej strokovne literature. Nekaj ustvarjalcev_k in pedagogov_inj se je profesionaliziralo prav na tem področju. Priložnosti se danes kažejo v specializaciji usmeritev kolektivov improvizatorjev_k in odpiranju vedno novih medpodročnih povezav.
Kaj so največji izzivi društva?
Med največje izzive spadata administrativna in organizacijska podstat z zaposlovanjem in razmerje med številom novih projektov in kvaliteto izvedbe v okviru danih kapacitet. Želimo si plačati delo ustvarjalcev_k, kar trenutno ni mogoče. Med drugimi izzivi so še postavitev strategije razvoja na ravni organizacije, ki bo prečila in povezala sicer avtonomne programe. Eno od splošnejših vprašanj je pridobivanje rednih in dolgotrajnejših načinov financiranja.
Sicer pa delujemo v smeri profesionalizacije posameznikov_ic in organizacije ob tem pa si želimo vzpostaviti nova kvalitetna partnerstva v kulturi in izobraževanju.
Sprašujemo se, kako snovati vedno nove projekte, ne da bi zapostavili obstoječe programe, vstopili pa bi radi tudi v mednarodne povezave.
S katerimi projekti se boste ukvarjali v naslednjih mesecih?
V juniju bomo zaključili letošnjo sezono vseh programov, jo evalvirali in se začeli pripravljati na naslednjo. Začenjamo s projektom Gledališki kompas, ki približuje impro gledališče tudi tistim mladostnikom_cam, ki ga še ne poznajo ali pa ga še niso izkusili_e. Načrtujemo projekt PILA za starejše improvizatorje_ke, ki so bili aktivni_e v začetnih letih, pa zdaj že nekaj časa niso več. Pri projektu Improviziraj z mano se bodo povezali_e mladostniki_ca s posebnimi potrebami v igrivem kontekstu z vrstniki_cami iz ostale populacije. Srečali se bomo s številnimi partnerji in poskusili navezati stike z nekaterimi novimi za dolgotrajnejše sodelovanje. Iskali bomo mednarodne partnerje za izvedbo prvega evropskega projekta.
Preverili bomo interes sodelavcev_k in načrtovali smernice za novo sezono tako v smislu predstav kot tudi izobraževanj, da bodo kvalitetna in smiselna. Prijavljali se bomo na domače in mednarodne festivale. Tekom poletja bomo uredili administrativne obveznosti in zbirali informacije o potrebah in željah za nove podvige. Jeseni bomo začeli s sezono 2019/2020 za improligaše_ice, šilarje_ke, mišarje_ke, gverilce_ke, improške, gledalce_ke, stare in nove sodelavce_ke in udeležence_ke izobraževanj.