V tokratni Kulturosferi med člani Asociacije predstavljamo Društvo Ljudmila, ki je že leta pomemben del intermedijske umetnosti pri nas in v tujini.
V svojem delu prepletajo tehnologijo in umetnost, s številnimi projekti pa skrbijo tudi za odprtokodni pristop k internetni infrastrukturi. Prek njihove nepogrešljive skrbi za tovrstne podporne sisteme številnim kulturnikom in ostalim samoorganiziranim interesnim skupnostim omogočajo lažji in varnejši dostop do spletnih orodij.
Kateri so trenutno vaši najpomembnejši projekti?
Jedro našega umetniškega programa je Osmo/za, javni ustvarjalni prostor in produkcijski konzorcij razvojnih umetnosti, ki je že drugo leto v polnem zagonu. Z zavodoma Projekt Atol in Delak v njem razvijamo, prirejamo in gostimo edinstveno širok program dogodkov, ki preči ustaljene meje med ustvarjalnimi področji in pristopi. Obenem pa še vedno tudi nadgrajujemo materialno, organizacijsko in konceptualno infrastrukturo, ki tak preplet vsebin, zvrsti in ustvarjalnih skupnosti omogoča in oplaja.
Trenutno se z delavnico in razstavo zaključuje dvomesečna rezidenca dveh ustvarjalcev, s katerima smo se srečali znotraj evropske mreže EASTN-DC za umetnost, znanost in tehnologijo – projekta, sofinanciranega v programu Ustvarjalna Evropa, ki za nas pomeni strateško priložnost za kakovostno nadgradnjo in mednarodno širitev našega programa. Znotraj te mreže letos pripravljamo več gostovanj domačih umetnikov po Evropi, drugo leto pa bomo mi gostili partnerje na festivalu digitalne kreativnosti v Ljubljani.
Nov, potencialno zelo pomemben projekt, je KONS::Platforma, prijavljen na razpis Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture. Povezal bo razvejan konzorcij umetniških in raziskovalnih organizacij v iskanju tvornega sodelovanja z gospodarstvom. Gre za intrigantno in edinstveno situacijo, saj bo v primeru uspešne prijave kataliziral koordinacijo, sodelovanje, komunikacijo in (upamo plodno) konfrontacijo znotraj naše scene, pa tudi navzven. Prav gotovo bo zanimivo videti, kakšen preskok bo to prineslo za našo dejavnost in za njeno vpetost v širšo družbo.
Na drugem polu dejavnosti Društva LJUDMILA sta največji projekt nacionalna kulturno informacijska portala Kulturnik in Culture.si. V desetih letih smo ustvarili dve edinstveni spletni mesti, na kateri smo upravičeno ponosni – in za razvoj katerih nam ne zmanjkuje idej. Oba portala pokrivata celotno polje kulture in svoj obstoj dolgujeta integriranemu delu uredniške in programerske ekipe. Oba tudi nenehno iščeta pravo pot med željami in potrebami sektorja, tehnološkim razvojem spleta in ekonomskimi okviri, znotraj katerih nastajata.
Trenutno pa sta oba tudi v zelo nezavidljivem položaju – visita namreč v limbu. Po koncu leta 2018 in izteku 4-letne pogodbe Ministrstvo za kulturo še vedno ni objavilo razpisa za nadaljevanje teh dveh projektov, sporočilo ni niti okvirnega roka, v katerem naj bi se to zgodilo. Iskreno upamo, da razpis bo, in tudi da bo objavljen čim prej. Za našo prijavo že dlje časa pripravljamo načrte in materiale.
In zgodba o pionirski dobri praksi prenosa javne storitve na nevladno organizacijo dobiva banalen, nerazumljiv, uničujoče demoralizirajoč zasuk – projekt stoji, ker v proračunu zanj predvidena sredstva ležijo v predalu, ekipa (večinoma samozaposlena v kulturi) pa ne ve, kdaj, če, in pod kakšnimi pogoji se bo lahko sploh potegovala za nadaljevanje dela.
Naj omenimo le še naše sodelovanje v mreži NVO-VID – vsebinski mreži nevladnih organizacij za vključujočo informacijska družbo, v okviru katere nudimo podporo drugim sorodnim organizacijam na tem področju, ki v zadnjih petnajstih letih od ukinitve Ministrstva za informacijsko družbo životari v skoraj popolni odsotnosti javnih sredstev. Dobro leto trajajoč projekt profesionalizacije mreže je majhen, a zna biti pomemben korak k ponovni vzpostavitvi podpore za NVOje, ki si prizadevajo za človečnost v času, ko se gledamo in pogovarjamo več ali manj le še prek “črnih ogledal”.
V Ljudmili že vrsto let prepletate polje tehnologije in umetnosti. Menite, da je država naklonjena tovrstnemu medpodročnemu sodelovanju? Kje imate največ težav?
Država na deklarativni ravni podpira tovrstno sodelovanje. Obstoj intermedijskega področja znotraj organigrama MK je najbrž najbolj vidna deklaracija v tem smislu. A podobno kot je kultura bistveno državotvorno ministrstvo le pred volitvami in v manifestih kandidatov za ministra, se zaplete, ko preidemo od besed k dejanjem (denarju?).
Osnovni problem, ki ga vidimo, so prav področne delitve. Posledica je ta, da smo tisti, ki povezujemo področja, velikokrat videni kot outsiderji na obeh straneh in dostikrat pristanemo na tleh med obema stoloma.
Tudi v kulturi imajo organizacije, ki se ne ukvarjajo le z enim (prednostnim) področjem, velike težave pri financiranju neprednostnih področij. Ljudmila je dolgo časa tako bila na neprednostnem področju znotraj programa KUDa France Prešeren. Bila so to leta res suhih krav. V ilustracijo drugega, nedavnejšega primera, zadošča že ena beseda: KSEVT.
Tovrstna umetniška in tehnološka praksa skoraj po definiciji terja kompleksne materialne in v glavnem vedno znova namensko razvite tehnološke vmesnike in orodja, ki terjajo precej večjo investicijo od te, ki jo omogočajo zgolj sredstva naše matične države. Brez udeležbe v različnih evropskih projektih bi Ljudmila – pa tudi večina drugih na tem polju – zelo težko ponujala vsaj minimalno dostojne pogoje za raziskovanje in ustvarjanje.
S tega vidika je simptomatično tudi, da je usmeritev MK za delavniške programe na področju intermedijske umetnosti, četudi so nujno potrebni za razvoj ustvarjalcev in publike, da ne smejo biti “preveč tehnološki”.
Se pa seveda nadejamo, da bo tudi pri tem postopoma prišlo do premikov. Institucije se pač premikajo počasi, očitno še posebej v trenutni družbeni in politični klimi. A kot se reče, eppur si muove. Oziroma, kot se tudi reče, počasi se…pač nekam pride.
Intermedijsko področje, na katerem delujete, je tradicionalno najbolj podfinancirano. Zakaj si zasluži podoporo tako lokalne skupnosti kot ministrstva?
Državne kulturne oziroma umetniške institucije, ki so najbolj dostojno financirane – torej javni zavodi, ki se ukvarjajo recimo s knjigo, klasično glasbo, baletom, gledališčem in podobno – so bolj ali manj nastale v devetnajstem stoletju, nekatere že prej. Ko se je po drugi svetovni vojni država konstituirala v bolj ali manj sodobno obliko, so te institucije postale del njene identitete, njenega jedrnega kulturnega pogona, in ko se institucija enkrat umesti v kolesje državne mašinerije denar pač ‘je’.
Intermedija je kot nekoliko mlajša umetniška panoga zamudila vlak ti. socialdemokratskih kulturnih politik in je – kot nekatere druge sodobnejše umetniške oblike – zgolj pankrt sodobne neoliberalne države, katere imaginarij preprosto nima prostora za gradnjo novih stabilnih umetniških institucij.
Intermedijsko področje se torej zdi skoraj nujno obsojeno na to, da je v izključni pristojnosti nevladnega polja, za katerega v zadnjih desetletjih država ni našla funkcionalnega mehanizma za dostojno produkcijo in reprodukcijo.
Pri razmisleku o razmerjih med polji je ključen faktor obstoj “tradicionalnih” umetniških javnih institucij oziroma javnih zavodov. Tu se namreč porabi večina javnih sredstev, namenjenih umetnosti; letna bruto plača povprečnega zaposlenega v teh institucijah je verjetno primerljiva z denarjem, ki ga Ljudmila kot eden izmed ‘programcev’ prejme od Mestne občine Ljubljana za svojo celoletno produkcijo.
Nasprotno pa absolutni podatki o višini razpisnih sredstev niso posebej smiselno primerjalno orodje med različnimi umetniškimi polji, saj imajo različna ustvarjalna polja različno število udeleženih v projektu. Kolikor poznamo situacije kolegov nevladnikov iz drugih umetniških področij, je težko reči, da je intermedija ravno najbolj pod-financirana; je pa vsekakor pod-financirana.
Na tem področju se ne manjka ustvarjalcev, ki k svojemu delu pristopajo z izjemno senzibilnostjo, z globokim razumevanjem svojih medijskih vmesnikov, tu se dogajajo inovativne ter umetniško izjemno potentne raziskave in produkcije.
Menimo tudi, da je intermedijska umetniška praksa v času tehnološke ekspanzije v vse pore zasebnega, družbene razdrobljenosti in dozdevno naraščajočega civilizacijskega in okoljskega kaosa tudi vedno bolj vpeta ne le v umetniška in tehnološka raziskovanja, ampak se preko svojih umetniških praks posveča tudi pomembnemu sociološkemu in humanističnemu raziskovanju ter reflektiranju aktualnih trendov in širše družbe.
Racionalna, demokratična in odzivna kulturna politika (oziroma ‘država’ kot dirigent te politike) kratko malo morala prepoznati intermedijsko umetnost kot del sodobnega umetniškega polja in jo podpreti na način, ki omogoča razvoj in reprodukcijo polja, vključno s temu primernimi prilagoditvami izobraževalnih kurikulumov na širšem področju umetnosti. Ne zato, ker bi to polje recimo vsako leto v Slovenijo prineslo Zlato Niko iz Ars Elektronike, marveč zato, ker kulturna politika ni (oziroma ne bi smela biti) zavezana podpiranju raznovrstne umetnosti zaradi njene “zagotovljene” dediščinske vrednosti marveč zaradi duhovnega in civilizacijskega potenciala presežnih umetniških del.
Ravno zato, ker intermedijska umetnost nima svojega javnega zavoda, bi morala biti toliko bolje financirana preko razpisov za nevladne organizacije.
V Ljudmili ste nosilci različnih projektov, tudi evropskih. Kako gledate na podporo države? Kaj še manjka, da bi se NVO lažje prijavljali na različne razpise?
Pustimo tokrat ob strani višino sredstev, ki jih država daje na voljo Ljudmili in drugim sorodnim organizacijam, in recimo raje takole – v našem okolju imamo izjemno srečo, da kot podporna organizacija – ki jo deloma podpira tudi MK – pri nas deluje Zavod Motovila in da vodijo Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji. Gre za odzivno in energično ekipo, ki redno prireja zelo kakovostna izobraževanja in delavnice za uspešno delo na tovrstnih aktivnostih, prav tako nudijo tudi individualno svetovanje in vodijo zelo uporabno spletno bazo informacij. Drznemo si reči, da je Motovila pomembno zaslužna za nesorazmerno dobre slovenske uspehe na razpisih Ustvarjalne Evrope.
Glede domačih razpisnih pogojev je problemov več kot je prostora v tem intervjuju. Omenimo samo dva predloga: boljša koledarska predvidljivost razpisov in pravočasnost rezultatov (recimo v začetku leta za projekte, ki bi se v tistem letu morali goditi). Druga zadeva bi bila vzpostavitev dobre digitalne platforme MK za objavo razpisov in prijave nanje. O tej ideji smo imeli v našem društvu nekaj špekulativnih debat in treba je priznati, da bi šlo za ne ravno trivialen projekt. Dobro, hitro, poceni – več kot dvoje ne gre. Včasih je že dva od teh treh težko doseči. Tudi Slovenske železnice so šele pred kratkim ponudile nakup vozovnic preko spleta.
V Osmo/zi sodelujete pri soupravljanju prostora še z dvema NVO-jema. Kaj bi morala po vašem mnenju zagotoviti država pri upravljanju prostorov s strani NVO? Kje so največje težave?
Želeli bi si večje zanesljivosti in predvidljivosti naše naselitve v tem prostoru: čeravno smo zelo hvaležni mestnim oblastem za možnost, da lahko ustvarjamo ta intriganten prostor srečevanja, izmenjav, umetnosti, raziskovanja in razvoja, je to ustvarjanje brez vsaj srednjeročne zanesljivosti zelo stresno. Kar imamo zagotovljeno trenutno, je zgolj enoletna pogodba za uporabo prostorov, ne glede na to, da smo bili izbrani na razpisu MOL za uporabo prostorov s strani NVO, ki je predvideval zagotovljeno 5-letno pogodbo.
V prostor smo investirali ogromno energije in tudi denarja za prenovitev prostora, za 2019 načrtujemo tudi nekatere nove zahtevnejše investicije, hkrati pa nikjer ne piše, da bomo v letu 2020 lahko še naprej ustvarjali tu.
Če želimo razvijati svoj program, se moramo pač pretvarjati, da je situacija stabilna. V prekernih pogojih – kar naši prostorski in tudi drugi pogoji realno sicer so, a se vedemo, kot da niso – je preprosto nemogoče razvijati ambiciozne in dolgoročne vsebine.
Upamo torej, da bodo mestne oblasti prepoznale, da smo v konzorciju skupaj z Zavodom Delak in Zavodom Projekt Atol v sorazmerno kratkem času uspeli ustvariti izjemno ploden in razvojnega potenciala poln prostor, primeren za delavnice, gledališke predstave, hekerske projekte, umetniška raziskovanja in produkcije, uredniško delo, konference, umetniške rezidence, itn. In vse to brez tega, da bi v prostor kot tak morali kakor koli dodatno investirati občina ali država. Skratka, pričakujemo, da bo prepoznanje dragocenosti tega prostora pod vodstvom konzorcija Osmo/za v kratkem vodilo vsaj v neko srednjeročno stabilno najemno razmerje.
Tu je seveda treba dodati, da v državi ne obstaja noben razpis za fizično opremljanje tovrstnih prostorov, upravljanih s strani NVO. Glede na veliko število nevladnih organizacij, ki so vzpostavile lastne fizične prostore, je to zelo problematično. Kronično pomanjkanje opreme scena sicer izjemno gibko in solidarno kompenzira s kroženjem in posojanjem opreme, so pa takšni manevri seveda časovno potratni in prav gotovo ne prispevajo k gladkim produkcijskim procesom.
Kakšni so vaši načrti v naslednjih mesecih?
V prihodnjih mesecih je pred nami več delavnic pod mentorstvom domačih in tujih umetnikov, namenjenih raziskovalcem, umetnikom in širši publiki, ki deli zanimanje za prečenje tehnologije in umetnosti.
Z razstavami se bodo predstavili rezidenčni umetniki, najprej zvočni umetnik in raziskovalec Alexandros Kontogeorgakopoulos in arhitektka Olivia Kotsifa iz Aten, nato pa avstrijska ustvarjalka e-tekstilij Irene Posch. V sklopu delovanja znotraj evropske mreže EASTN-DC se bomo z gostovanjem projekta Saše Spačal in Matica Potočnika Liminoid udeležili mednarodnega festivala na Univerzi Aalborg v Kopenhagnu, posvečenega digitalni ustvarjalnosti. Pred nami so še razstava kolektiva Cirkulacija2 in razvoj umetniških projektov Tadeja Droljca, Voranca Kumarja in Tilna Sepiča…
Začeli pa se bosta tudi novi seriji ustvarjalnih srečanj PIFLab, posvečeni povezovanju skupnosti okoli samogradnje sintesajzerjev in VJanja. Pomembna dimenzija teh dveh projektov je to, da nista zavezana produkcijskim imperativom. Ta srečanja ne zahtevajo izdelka ali projekta, njihova zadostna vrednost je že v vezeh, ki se ustvarijo; znanju ki se prenese; idejah ki se predebatirajo. Torej, bolj v potencialih kot nujno v njihovi realizaciji. Gre za tek na dolge proge, ki pa seveda lahko doseže tudi kake bolj odmaknjene, umetniško prefinjene cilje. Osmo/za bo služila kot platforma in srečevalni atraktor, od tu dalje pa v razvoj pripuščamo tudi naključje, spontanost in organsko rast skupnosti.