Društvo za sodobno kulturo Fotopub v Novem mestu pripravlja festival sodobne avtorske fotografije, hkrati pa se osredotoča na raziskovanje povezav med fotografijo in ostalimi umetniškimi področji.
Fotopub je članica Asociacije, za rubiriko Iz prve vrste, v kateri skozi naše glasilo Kulturosfera predstavljamo članstvo mreže, pa sta odgovarjala predsednik društva Dušan Josip Smodej in podpredsednik Tadej Vindiš.
Delujete predvsem na področju fotografije. S katerimi težavami se sooča področje in kako bi jih morala nasloviti kulturna politika?
Fotopub od leta 2014 ne deluje več zgolj na področju fotografije, temveč raziskuje povezave med fotografijo in ostalimi umetniškimi mediji. Danes področje vizualne umetnosti v širšem slovenskem ter globalnem kulturno-umetniškem prostoru zaznamuje vse večji razkorak med ustaljenimi institucionalnimi praksami in novimi pristopi k pojmovanju, prezentiranju, promociji ter vrednotenju sodobnega kulturno-umetniškega delovanja. Pristopi, ki jih je vedno težje umeščati znotraj rigidnih okvirjev ustaljenih umetniških medijev, so zavoljo svoje eksperimentalne, nezaključene ter fluidne narave prepogosto podvrženi pomanjkanju produkcijskega prostora.
Kljub mnoštvu posameznih institucij v Sloveniji, delujočih na področju vizualnih umetnosti, prepoznavamo manko platforme, ki bi na institucionalni ravni razvijala, vzgajala ter vzpodbujala kontinuiran razvoj izključno nekonvencionalnih, še razvijajočih se pristopov k mladi umetniški produkciji.
Organizirate tudi festival Fotopub. Kako bi morala kulturna politika poskrbeti za področje nevladnih kulturniških festivalov? Kje so priložnosti in kje težave?
Formo festivala smo prevzeli, saj nam je zaradi specifičnega načina dela najbolj ugajala. Naša ekipa, ki je od samega začetka razseljena po tujini, v slovenskem prostoru ni konstantno prisotna, zato je ravno vsakoletna festivalska platforma tista, ki nam ponuja največ možnosti za uspešno produkcijo. Sicer pa menimo, da se forma festivala v pogledu kulturne politike ne razlikuje in/ali ne sme razlikovati od drugih oblik kulturno-umetniške produkcije, saj zgolj v bolj zgoščenem časovnem okvirju in bolj zgoščeni množici predstavlja enake vsebine.
Bližajo se lokalne volitve. Kako gledate na kulturno politiko v vašem okolju? Katere ključne ukrepe na področju kulture bi morali izvesti v Novem mestu?
Novomeška politična situacija se je v zadnjih letih nedvomno izboljšala, vendar še vedno na področju kulture močno zaostaja za mnogimi, gospodarsko izredno manj razviti občinami. Razumevanje in vrednotenje vrhunske umetniške ustvarjalnosti je v MONM na relativno nizkem nivoju kljub visoki saturaciji umetniških produkcij ter umetnikov, ki izhajajo iz te regije. Novomeška močna kulturna tradicija, ki že od avantgarde krepi kvaliteto in diverziteto slovenskega kulturno-umetniškega prostora, je v sodobnosti skozi nepravilne odločitve in nezadostno vrednotenje le-te v očeh mestnih oblasti zreducirana na razkropljeno in neorganizirano manjšinsko financiranje “dogodkov”, kjer je edino merilo za vrednotenje le-teh število obiskovalcev iz lokalne javnosti. Opisano izhaja iz neurejenosti kulturnega področja na sami občinski upravi, ki kljub jasnim določilom ZUJIK-a še vedno ni pripravila lokalnega programa za kulturo. Edina komisija, ki o financiranju v kulturno-umetniškem sektorju odloča, pa ne vsebuje niti enega predstavnika lokalne vrhunske umetniške produkcije. To se sicer ne razlikuje posebno od situacije na Ministrstvu za kulturo, zato lahko povzamemo, da je situacija v MONM po standardih nacionalne kulturne politike.
Kaj so sicer po vašem mnenju ključne težave nevladnega sektorja v kulturi in samozaposlenih v kulturi in kateri ukrepi so najbolj nujni?
V slovenskem prostoru deluje širok nabor mladih ustvarjalcev, ki so visoko izobraženi, izjemno sposobni in nabiti z ustvarjalno energijo, vendar v Sloveniji pogosto ostajajo kot pretežno neizkoriščen potencial.
S prepoznavanjem nevladnih projektov, iniciativ, platform ter institucij, ki sočasno na lokalni, regionalni, nacionalni ter mednarodni ravni vzpodbujajo, vzgajajo ter konsistentno razvijajo novo umetniško produkcijo, lahko vzpostavljamo kontinuiteto strateških linij zadnjih dvajsetih let in zapolnimo vrzeli, ki nastajajo ob generacijskih preskokih.
S tem se odpira novo polje neobremenjenega in konstruktivnega vključevanja mladih umetniških praks v večje zaključene produkcije, ki tako omogoči uravnotežen medgeneracijski umetniški diskurz.
Medtem ko zgoraj navedene lastnosti slovenskega nevladnega kulturno-umetniškega prostora predstavljajo potencial za razvoj, se zaradi nepravilnega razumevanja in zavedanja internacionalizacije kulturno-umetniškega prostora in ponavljajoče se problematike zaposljivosti umetnika in nevarnosti ter nestabilnosti umetniškega poklica s strani nacionalne kulturne politike te lastnosti raje manifestirajo v njim bolj prijaznih okoljih izven Slovenije. V današnjem času se skozi splošno globalizacijo soočamo z razvrednotenjem meja med nacionalnimi državami in njihovimi kulturno-umetniškimi prostori (razen tistih, povezanih z jezikom), ne zavedamo pa se pomena izenačitve konceptov, pristopov in splošnega institucionalnega delovanja v smeri prilagoditve aktualnemu globalnemu kulturno-umetniškemu prostoru, ki je neodvisen od nacionalnih meja ali lokalnih oziroma nacionalnih mehanizmov financiranja in samooblasti.
Letos se bo začel izvajati ukrep obveznega deleža za umetnost, ki naj bi spodbudil predvsem trg vizualne umetnosti. Kako gledate na tovrstno spodbudo, in kako mislite da bo ukrep vplival na vaše področje?
Kljub temu, da obvezni delež za umetnost na prvi pogled zveni kot izjemno izboljšanje situacije samozaposlenih v kulturi in trga umetnosti, je več kot očitno, da bo aparat izbora umetnin, ki bodo kupljene v sklopu obveznega deleža za umetnost, padel v popolnoma isti že poznani ustroj, ki ga poznamo v sofinanciranju umetnosti s strani javnih razpisov tako na lokalni, kot tudi na nacionalni ravni. Po našem mnenju tak ukrep ne oživlja neobstoječega slovenskega trga umetnin, temveč nakup umetniških del reducira v nekakšen aparat socialne podpore umetniku, ali pa skozi svojo slabo definiranost zgolj obuja trg starih klasikov. Medtem ko uvedba obveznega deleža za umetnost definitvno na nek način krpa manjko financiranja umetniške produkcije, bi ravno ponovna uvedba davčnih olajšav na nakup umetniških del zares pripomogla k oživljanju trga umetnin.
Kaj bi morala narediti država za večjo decentralizacijo profesionalne nevladne kulture?
Propadli osnutek nacionalnega programa za kulturo 2018-2025 je postavil decentralizacijo kot enega izmed temeljnih strateških in operativnih ciljev za uresničitev katerega je prepotrebno ravno vključevanje nevladnega sektorja. Na Fotopubu decentralizacijo dojemamo na različnih nivojih; najprej kot decentralizacijo kulture v manjša mesta po Sloveniji, kasneje pa tudi na decentralizacijo kulture skozi globalizacijo. Fotopub deluje v Novem mestu, a je prisoten po celotni Evropi, tako skozi svojo ekipo, ki v večini živi in dela v tujini, kot tudi skozi svoje projekte, zato je lahko reči, da je delovanje naše organizacije decentralizirano.
V slovenskem kulturno-umetniškem prostoru okolja za uspešno decentralizirano delovanje ni, saj v prvem koraku decentralizacije, kljub jasno izpisanim načrtom, prav Ministrstvo za kulturo in njegovi uradniki ne podpirajo, lokalno financiranje pa je v vsaki občini vezano na lokacijo, kljub temu, da nekateri projekti presegajo občinske, regijske ali celo državne meje. Eden izmed takih je definitivno tudi Fotopub.
Kakšni so vaši prihajajoči projekti?
Trenutno pripravljamo projekt v okviru programa Cultural Bridges, ki ga z evropskimi sredstvi podeljuje British Council Ukraine in je namenjen povezovanju ukrajinskih kulturnih institucij z institucijami iz področja Evropske Unije. Takoimenovani Media Camp, ki temelji na povezovanju in sodelovanju med umetniki, glasbeniki in kulturnimi delavci iz vzhodne Ukrajine, stremi k izgradnji hipotetičnih identitet, neodvisnih od geografskih meja in lokalnih ekonomsko-političnih kontekstov, v želji po premostitivi posledic nedavne in še vedno trajajoče vojne v Donbasu.
V prihajajočem letu Društvo Fotopub načrtuje vzpostavitev programa prodaje umetniških del, ki bo v svoji začetni fazi ciljal izljučno na visoko razvite umetniške trge severozahodne Evrope, prav tako pa bomo v prodajo in kasnejše plemenitenje zasebnega kapitala integrirali uporabo kriptovalut in tehnologije blockchain. S slednjim v društvu raziskujemo nove načine potencialnega neodvisnega financiranja kulturnih programov, ki niso izključno vezani na birokratsko obremenjena financiranja z javnimi sredstvi ali na milost in nemilost sponzorskih sredstev in poskušamo razviti model, s katerim bi skozi uspešno uporabo tehnologij prihodnosti uspeli doseči delno samofinanciranje.
V prihajajočih mesecih bomo javnosti predstavili tudi projekt Kura Judita v kavarni Moderne Galerije.