V rubriki Iz prve vrste tokrat med članicami Asociacije predstavljamo Nomad Dance Academy Slovenija, ki je ena osrednjih plesnih organizacij pri nas. Gre za slovensko sekcijo platforme Nomad Dance Academy (NDA), ki deluje predvsem na Balkanu, vključuje pa tudi širše mednarodne aspekte. Mreža NDA se je sicer podpisala pod številne umetniške projekte, produkcije, teoretske razprave in implementacijo teorije, ter je organizirala in izvajala tako izobraževalne kot kuratorske in druge dogodke.
S predsednico NDA Slovenija Dragano Alfirević smo se pogovarjali predvsem o perečih tematikah na področju sodobnega plesa.
Oktobra ste se udeležili zagovorniške konference v Beogradu, ki je bila posvečena povezovanju ustvarjalcev na področju plesa in skupnemu razmisleku o možnih načinih za izboljševanje delovnih pogojev, infrastrukture in ostalih temeljev za nemoteno kreativno ustvarjanje. Kaj so po vašem mnenju ključne ugotovitve dogodka? Kaj od tega je uporabno za Slovenijo?
Mednarodna zagovorniška konferenca Nomad dance advocates, katere pobudnica je bila platforma Nomad Dance Academy, je organizirala Stanica servis za savremeni ples iz Beograda. To je bilo v petih letih že tretje srečanje te vrste, saj smo leta 2012 nekaj podobnega organizirali v Skopju, 2015 pa v Sofiji. To so dogodki, na katerih že tradicionalno povezujemo različne deležnike s področja kulture in umetnosti iz celega sveta z namenom, da skupaj zagovarjamo boljše finančne, infrastrukturne in politične delovne pogoje ter se med tem spoznavamo, medsebojno podpiramo in seveda konstruktivno kritiziramo. To je prostor, kjer ustvarjamo dobre pogoje, da dialog med različnimi deležniki vznikne in prinese rezultate – na transparenten in jasen način se pogovarjamo z odločevalci, kar je v tem prostoru nekaj novega. Zelo uspešno konferenco je 2015 na nacionalnem stadionu odprla županja Sofije, posledično so se začela dela na prenovi in preoblikovanju dveh prostorov za sodobni ples v tem mestu.
Konferenco je v Beogradu obiskal tudi novi minister za kulturo republike Makedonije, poleg tega pa tudi veliko strokovnjakov iz držav, kot so Makedonija, Bolgarija, Slovenija, Hrvaška, Madžarska, Nemčija, Francija, ZDA, Švedska, Poljska, Rusija in drugih. Veliko smo se pogovarjali o tem, kakšne javne prostore in institucije potrebujemo, kako jih oblikovati in kaj lahko vsi skupaj naredimo, da umetnost in kultura ne zdrsneta v popoldanske, amaterske in lokalizirane pojave, pač pa da sodobne ustvarjalne prakse na profesionalen in relevanten način svoje kompetence usmerijo (tudi) v ustvarjanje boljše družbe.
Konkretne teme letošnje konference so bile sodelovanje med t.i. neodvisno sceno in institucijami, veliko govora je bilo tudi o tem, kako umetnost sebe vidi kot del javnega prostora, predstavljeni so bili nekateri regijski in mednarodni uspešni modeli oblikovanja javnih prostorov in podani predlogi s strani strokovnjakov za kulturne politike, kako lahko politiki ukrepajo učinkovito, brez dolgotrajnih in dragih procesov za doseganje sprememb.
Naš fokus je seveda balkanska regija, zaradi skupnih delovnih pogojev in skupnih težav, pa tudi zaradi skupne kulturne zgodovine. Na teh srečanjih se rojevajo ideje o medsebojnem sodelovanju med posamezniki in celo med nekaterimi mestnimi občinami, začenjajo se pogovori o potrebah ter možnostih in vsakdo med nami ima neko informacijo, ki je drugim lahko koristna. Vsakokrat ugotovimo, da sedimo za isto mizo in da so problemi dejansko skupni, tako da skupaj tudi iščemo rešitve.
Kolikor je to iz naše pozicije možno, delujemo tudi v korist Slovenije, a ker predstavnikov oblasti in odločevalcev iz Slovenije na žalost niti na eni od treh zagovorniških konferenc ni bilo z nami, ostajajo nekateri nujni procesi nenaslovljeni.
Pred meseci je minister za kulturo Anton Peršak napovedal ponovno ustanovitev Centra sodobnih plesnih umetnosti. Kaj bi za sodobni ples v Sloveniji pomenil tak center? Menite, da bo center dejansko ustanovljen?
Vprašanje, ali naj sodobni ples sploh institucionaliziramo, in ali je to za samo prakso pozitivno, je verjetno staro kolikor je staro to, čemur pravimo sodobni ples. Pedagogi in koreografi so imeli skozi zgodovino o tem zelo različna mnenja, nekateri so verjeli, da je takšen proces lahko celo škodljiv za umetnost sodobnega plesa, drugi so osebno vlagali veliko energije v ustanovitev institucij, predvsem v Nemčiji in Franciji, kjer poznamo dva različna modela le teh. Glede tega vprašanja lahko sicer razumemo različne pozicije in mnenja, , a v tem trenutku je institucionalizacija sodobnega plesa v Sloveniji in drugod v regiji (v obliki ustanovitve državne institucije z zagotovljenimi javnimi sredstvi, zaposlenimi in seveda infrastrukturo, tako kot deluje velika večina gledališč, baletov in oper), eden izmed nujnih pogojev za njegovo uveljavljanje, predvsem v odnosu do odločevalcev, sistema financiranja in za njegovo vidnost v širši javnosti.
Osebno sem preko Društva za sodobni ples Slovenije od januarja letos vključena v dialog o ustanovitvi Centra. To je zelo vznemirljiv in dinamičen proces in moje mnenje je, da obstaja veliko volje in interesa, in da bosta gospod Peršak in ministrstvo za kulturo uspešna pri tem, da bo Center za sodobno-plesne umetnosti naposled zaživel.
Tukaj je več enako pomembnih vprašanj. Kako naj se Center dejansko ustanovi, torej ali kot javna institucija s programsko in umetniško avtonomijo, ali preko t.i. javno-civilnega partnerstva, oziroma na koncu celo preko koncesije, kar nam recimo predlaga ministrstvo? Ali je mogoče heterogenost in bogastvo slovenskega sodobnega plesa vpisati v to novo institucijo, ne da bi početje Centra zaprli v eno estetiko ali en sam način dela? Sama menim, da je edina zdrava oblika, ob splošni prekarizaciji in fleksibilizaciji dela in organizacijskih oblik, javna institucija z dolgoročnim mandatom in resnimi finančnimi sredstvi, z inovativno organizacijsko obliko, ki bi vključevala in aktivirala sceno, aktualizirala procese, ki so trenutno v stanju potencialnosti, in ne pasivizirala, politizirala in birokratizirala deležnikov. To bi bila institucija, kjer bi stroka, ki se je razvijala in profesionalizirala popolnoma na neodvisni sceni, imela največ besede. Slovenija v tem procesu lahko ponudi popolnoma nov model, ki bi tudi tujini lahko služil kot vzor. Ni treba, da se nenehno zgledujemo po “tujini”, če imamo vse pogoje, da nekaj avtentičnega zrase tukaj in iz dejanskih potreb ter potencialov, ki so specifični za naše okolje.
Spomladi smo zagnali proces zbiranja pisem podpore ustanovitvi Centra in namere o sodelovanju, ki ga je v izjemno kratkem roku podpisalo več kot 360 direktoric/jev javnih zavodov, nevladnih organizacij ter posameznikov in posameznic. To za nas pomeni, da obstaja neka resna zaveza in želja tudi s strani kolegov iz drugih disciplin in iz javnih institucij, da se ustanovitev Centra zgodi. V novi Center bi se lahko vključili programi in vsebine, ki že obstajajo, kot tudi del sredstev, ki jih sami na neodvisni sceni preko projektov prinašamo v Slovenijo. Mi smo ponudili dva modela, skupaj pa bomo pregledali kaj je možno in kaj koristno. Ta proces je zelo občutljiv in terja veliko poslušanja različnih argumentov, a kako se bo iztekel, ne ve nihče. Kapital, ki ga v tem procesu ustvarjamo, predvsem člani UO Društva za Sodobni ples Slovenije in drugi vpleteni, je že sam zase pridobitev.
Kako sicer ocenjujete podporo sodobnemu plesu v Sloveniji? Katere sistemske spremembe bi bile potrebne za razvoj področja?
Že enajsto leto živim v Sloveniji. V tem času se je podpora sodobnemu plesu bistveno zmanjšala, ne samo finančno, posledica finančnih rezov je tudi ogromen upad publike, pa tudi občutno zmanjšana prisotnost tujih partnerjev in programskih sodelavcev.
Zgodil se nam je obrat, in tako smo namesto krepitve internacionalizacije (kar je bila, kolikor vem, strategija takoj po osamosvojitvi Slovenije), doživeli neke vrste provincializacijo. Mi ne moremo več biti enakovredni partnerji evropskim organizacijam, čeprav gre sodobnemu plesu v Sloveniji še vedno boljše kot recimo v Makedoniji, Bosni in Hercegovini ali Albaniji.
Odvisno iz katerega zornega kota opazujemo. Podpora je trenutno takšna, da se zahvaljujoč lastni fleksibilnosti in izjemni dejavnosti, verjetno tudi skromnosti in povezanosti s tujimi odri, sodobni ples še lahko preživlja. Dejansko pa se trenutno samo preživlja. Plastičen primer je podpora, ki si jo ministrstvo za kulturo izbori od ministrstva za finance za enoletne projekte na področju sodobnega plesa, kar znaša 50.000 evrov letno za celo sceno. To je znesek, ki ga manjša do srednja predstava v institucionalnem gledališču porabi za eno produkcijo za zunanje sodelavce. Mislim, da je jasno, o kakšni podpori govorimo.
Takšni delovni pogoji umetno ustvarjajo neke vrste darvinizem, ki je za naše področje izjemno škodljiv, še posebno, če se ga ne ozavesti in reflektira in če dopustimo, da deluje kot nekaj samoumevnega.
Po drugi strani pa na sceni trenutno delujejo neverjetni umetniki, z izjemno sposobnostjo refleksije, odličnimi idejami in zagnanostjo. Nekateri projekti so glede na pogoje, v katerih se izvajajo, izjemni po svoji kvaliteti in tukaj ne govorim o svojem osebnem okusu.
Ta kvaliteta nikakor ni rezultat sistemske podpore, ker obstajajo trenutki, ko se sprašuješ s čim boš preživljal družino, temveč mogoče prej neke trme, odločenosti, da bo vsak delal to, za kar se je šolal, in za kar se počuti poklicanega.
Ta kvaliteta in zagnanost sta morda tudi rezultat generacijskega prepoznavanja in solidarnosti ter občutka, da se itak nima nič za zgubiti. To je neke vrste čudež.
To je špekulacija, a če bi se v tem trenutku povečala podpora umetnikom in organizacijam na področju sodobnega plesa, bi ta čudež bilo verjetno moč deliti tudi z drugimi, s kolegi v tujini, z drugimi publikami, z drugimi sektorji.
Veliko napora je potrebno, da področje ne umre, zelo težko pa je v trenutnih pogojih govoriti o razvoju. So ljudje z vizijo, pa tudi z neko vidnostjo v mednarodnem prostoru, a če delajo na margini, se njihov glas zelo težko sliši. Na našem področju ni prostora za napredek, ni možnosti zaposlitve in ni osnove za spremembo med generacijami. Med nami so izjemni umetniki, ki delajo že 30 do 40 let, ki se v svoje procese poglabljajo in počnejo zelo dobre stvari, a so še vedno na začetku. To je res nedopustno.
Plesalci imajo med vsemi poklici samozaposlenih v kulturi nemara najbolj specifično situacijo, ki zadeva področje zdravstva, saj se soočate tako s poškodbami kot poklicnimi boleznimi. Kaj menite o trenutni ureditvi in kako bi bilo potrebno spremeniti zdravstveno varstvo samozaposlenih v kulturi oziroma specifično sodobnih plesalcev?
Iz moje laične pozicije menim, da potrebuje v Sloveniji področje zdravstva resen premislek in reformo, in to zadeva vse nas, ne izključno samozaposlene delavce v kulturi. Lahko verjamem, da od zunaj položaj samozaposlenega izgleda sanjski – fleksibilen delovni čas, nizke dajatve in v večini primerov plačani prispevki za zdravstvo in pokojnino s strani države. Od znotraj to izgleda povsem drugače – delamo dobesedno ves čas, 7 dni v tednu, včasih tudi po 4 do 5 projektov hkrati.
Specifika sodobnega plesa ni več v tem, da sodobni ples povzroča fizične poškodbe, temveč tudi ali predvsem psihično izčrpanost in socialno negotovost. Če zbolim ali zboli moj otrok, se moram udeležbi v določenem projektu preprosto odpovedati, kar pomeni, da za njega nisem plačana, in to je socialno in finančno zelo šibka pozicija, posebej za mlade mame na in po porodniški ter za mame nasploh.
Veliko stvari bi bilo potrebno spremeniti, a naj omenim le nekatere med njimi. Najprej bi bilo potrebno z zakonom uvesti beneficirano delovno dobo, kjer bi se po določenem času bilo možno upokojiti ali prekvalificirati in ta proces prekvalifikacije bi bilo potrebno voditi skrbno in celostno, z ogromno pomočjo države. Veliko zdravstvenih uslug, ki so na trgu, bi bilo dobro vključiti v sistem uradnega zdravstva in zdravstvenega zavarovanja – veliko je tega, s čimer se kot recimo sodobni plesalec soočaš zaradi svojega poklica, a to vse plačamo izven uradnega zavarovanja. Bizaren primer je, da dejansko nismo upravičeni do bolniške pred nastopom 31. dne bolezni, kar v praksi pomeni, da ne smemo nikoli zboleti. Osnove, iz katere se računa povračilo za bolniško ali porodniško, pa tudi pokojnine, bi bilo potrebno računati individualno, na osnovi prihodkov iz določenega obdobja, tako kot se računa davek in ne pavšalno. Predvsem se je nujno organizirati v določene strokovne organizacije, ki bi za takšne primere skrbele na zakonski ravni. Kar počne Asociacija nevladnih organizacij je izjemno veliko in pomembno delo, a so specifike, za katere nihče od nas nima časa in pogojev, in ki jih je potrebno vključiti v zakone in v prakso.
Po drugi strani obstajajo znanja in kompetence, s katerimi nekateri sodobni plesalci in posebej pedagogi lahko doprinesejo k splošnem izboljšanju zdravja, tako da bi bilo dobro razmišljati, kako te prakse vpeljati v šolski in zdravstveni sistem.
Status samozaposlenega v kulturi ob možnostih za ustvarjanje prinaša tudi kar nekaj administrativnih, davčnih in računovodskih bremen. Kako gledate na ta aspekt poklica in ali menite, da bi tu potrebovali več asistence oziroma enostavnejše in bolj jasne postopke?
Sama tega bremena ne čutim toliko, a je čedalje bolj jasno, da je življenje nasploh preveč obremenjeno z birokratskimi postopki in različnimi vmesniki, kjer se dogaja postopno razčlovečenje vseh nas.
Pri sodobnih ustvarjalcih bi vsi postopki dejansko lahko bili bolj preprosti, ker enostavno gre za tako malo populacijo in je verjetno cela birokratska mašinerija veliko dražja kot sama dejavnost, s katero se ukvarjamo.
Kar me čudi in žalosti je, da delavci ne prepoznamo razvrednotenja dela drugih delavcev, da je cela družba tako atomizirana, in da zaradi prevelike obremenjenosti dejansko vodimo boj izključno znotraj lastnih vrst. V Sloveniji morda položaj slehernega delavca niti ni tako težek, kot je recimo v Srbiji, od koder prihajam, ki je postala Kitajska zahodnega sveta, kjer so ogrožene delavske in človekove pravice vseh državljanov in se ustvarja nek sistem kast. To je vsem jasno, a se še vedno boji za pravice dogajajo izključno znotraj lastnega balona. Dolgoročno lahko to prinese samo dodatno izčrpavanje, drobljenje moči in nobenih rezultatov.
Nedavno je bila zaključena javna razprava o Nacionalnem programu za kulturo (NPK) za naslednjih osem let. Kako ocenjujete dokument? Kje so po vašem mnenju možnosti za izboljšanje stanja v nevladnem sektorju in pri samozaposlenih v kulturi?
Osnovno vprašanje je čemu oz. komu je ta dokument namenjen. V NPK 2018-2025 so izhodišča o prihodnosti slovenske kulture, s katerimi se načeloma lahko strinjamo. Problem pa nastane, ko se pričnemo spraševati, kako naj se ta vizija spremeni v dejanske kulturne politike in kako zavezujoč, oziroma v tem primeru nezavezujoč, je sploh ta dokument. Ni dovolj, da stvari lepo zvenijo, morajo biti tudi ukoreninjene v praksi in vsakdanjem početju.
V točkah, kjer bi dokument dejansko moral delovati zavezujoče, je ohlapen in absolutno preveč podvržen interpretaciji, tako da ga lahko tolmačimo na različne načine.
Nacionalni program za kulturobi moral biti veliko bolj strateško oblikovan, ne pa da koristi kot čisto splošen smerokaz. Zato bi se strinjala z nekaterimi kolegi, ki pravijo, da je potrebno celoten dokument zavreči in napisati na novo. Slednje je nujno, v kolikor želimo tako napisano, kot tudi sami sebe, jemati resno.
Kakšni so vaši prihajajoči projekti?
Trenutno smo v Nomad Dance Academy Slovenija sredi projekta, ki se ukvarja s temo staranja/časa/minevanja v sodobnem plesu. Znotraj tega projekta smo se bolj kot za reprezentacijo staranja na odru ali dela s starejšimi plesalci odločili za teme sedimentacije znotraj določenega časa, raziskovanje sledi časa, povezovanje z določenimi vsebinami iz zgodovine in afirmiranje le-teh. To počnemo preko arhiviranja, pisanja, so-poučevanja, določenih predstav, ki jih vabimo na Cofestival, itn. Ta projekt se bo nadaljeval vsaj do sredine leta 2019. Takoj po koncu Cofestivala 2017 smo začeli delati na novi ediciji in to je delo, ki terja veliko časa ter traja celo leto. V kratkem odhajam v Francijo, kjer na festivalu Densités skupaj z Gregorjem Kamnikarjem pleševa v skupnem projektu Obed. Zatem gremo na rezidenco v Budimpešto s koreografinjo Snježano Premuš, takoj nato začnemo delo na novem projektu Dejana Srhoja. In seveda paralelno z vsem tem gre pisanje novih prijav, kar je neka stalnica na našem področju.