Kot mreža nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev v umetnosti in kulturi seveda tudi mi ne moremo mimo dogajanj v povezavi s tovarno Rog. Prav tako kakor ne moremo niti mimo tega, da ponovno izpostavimo dialog kot tisto, kar je že v osnovi umanjkalo.
Prav zaradi odsotnosti dialoga je med MOL in uporabniki tovarne Rog sploh lahko zrasel tako visok zid nepoznavanja, nerazumevanja in posledično podcenjevalnega in pavšalnega diskurza, da so se nazadnje odpahnila celo vrata v svet fizičnih obračunavanj in odvečnih sodnih soočenj.
Zato srčno upamo, da bo Mestu in Rogu ta dialog končno uspelo tudi dejansko (in ne le formalno) vzpostaviti. Kot zagovorniška organizacija smo tudi sami v nenehnem procesu vzpostavljanja kakovostnega dialoga z raznovrstnimi ravnmi političnih oblasti in odločevalcev, zato vemo, kako zahtevna so včasih že samo prizadevanja po vzpostavitvi in vzdrževanju konstruktivnih in učinkovitih oblik dialoga in kako hitro se možnost dialoga lahko tudi izjalovi. Zato pozivamo obe strani, da vzpostavita strukturiran in trajnosten dialog. Predvsem pa, da si tako Rog kot MOL aktivno prizadevata za medsebojno razumevanje, dogovarjanje in vzdrževanje komunikacije tudi v situacijah, ko vzdrževanje nivoja in korektnega odnosa ni najlažje. Odgovornost vseh vpletenih je velika, in zato si morajo za čim večje medsebojno razumevanje vsi aktivno prizadevati.
Pri tem pa naj ne bo nobenega dvoma o tem, da je v tem procesu skupnost Tovarne šibkejša stran in da sta mestna administracija in politična oblast tisti, ki morata bistveno bolj pretanjeno in občutljivo poslušati. Dejstvo je namreč, da MOL ni uspela pravilno prepoznati, da se je pred njihovimi očmi v izjemno težkih pogojih samooblikovala izjemna množica vsebin in socialno-kulturnih sistemov, ki odgovarjajo na kopico konkretnih vprašanj, ki jih lokalna oblast bodisi ni uspela prepoznati kot relevantne ali pa nanje sami niso zmogli ponuditi pravega in učinkovitega odgovora.
Vsi sicer vemo, da MOL ni tista, ki lahko sama reši vsa socialna vprašanja, vzpostavi idealne mehanizme za kulturno in gibalno udejstvovanje prebivalcev Ljubljane. A prav zato, ker vsega ne zmore sama, je še toliko pomembneje, da si priznamo, da preplet kulturnih, socialnih, izobraževalnih, razvojnih in ekonomskih sistemov in mehanizmov, s katerimi upravlja politična oblast Ljubljane, enostavno ni dovolj. Zato je za MOL izjemno pomembno, da ta ne deluje brez védenja, poznavanja in jasnega javnega prepoznavanja pomena Tovarne. Mesto si ne more privoščiti tega, da bi zanemarilo pomen množice družbenih in kulturnih vsebin Roga, ki naslavljajo in nudijo prav to, česar Mesto, Država in Trg niso ponudili vsem in na enako dostopen ter dostojen način. Odstraniti ali kar tako zavreči tako dragocen laboratorij kulturnih in družbenih praks ni dopustno. In prav zato, ker se vsi zavedamo omejenosti finančnih in drugih kapacitet MOL, nikomur, ki razume pomen vsaj dela vsebin Roga, ni mogoče zlahka sprejeti situacije, v kateri se vnemar pošilja pomen socialnega prostora, prostora eksperimenta in drugačnosti. Torej prostore, ki spontano opozarjajo na slepe pege in mrtve kote pravniških, birokratskih in ekonomističnih načel upravljanja z družbo, v kateri živimo.
Zdaj je čas, da Mesto pokaže, da s svojo odprtostjo misli resno tudi takrat, ko gre za bistveno drugačne in marginalizirane vsebine. Vsebine, ki uhajajo horizontu socialnih, kulturnih in razvojnih mehanizmov, s katerimi sicer upravlja MOL. Ključ do tega pa je – znova – kakovostnejši dialog. MOL namreč o predvidenem novem Centru Rog – kljub vsem sklicevanjem na projekt Second Chance in RogLab – očitno ni dovolj prepričljivo predstavila in utemeljila svoje vizije in vse bolj se kaže, da tudi ugotavlja, da je ni docela domislila.
Na ravni Občine bi že zdavnaj morali odločneje začeti razvijati in podpirati nove modele upravljanja javnega dobrega, javne infrastrukture in podpreti številne nove oblike partnerstev, ki pomenijo nujno dopolnitev uveljavljenih kulturnih in socialnih mehanizmov. Potreben je premik k oblikovanju bistveno bolj horizontalnih ukrepov, k podpori pretočnim kulturnim in socialnim platformam in odmik od ukalupljanja kulturnih in socialnih vsebin v pretirano zbirokratizirano upravljanje.
Kulturni mehanizmi MOL tudi od NVO in umetnikov vse bolj očitno nalagajo funkcijo izobraževanja in socializacije ter podporo senzorno oviranim. A tokrat se zdi, da je Mestna uprava tista, ki bi jo morali prijazno povabiti k poslušanju in tipanju tega, kaj pomeni živeti v Ljubljani in kakšne so nekatere potrebe, na katere z že ustaljenimi mehanizmi MOL očitno ne more pravilno odločiti. Tokratno sporočilo naj bo jasno:
V kulturi, umetnosti potrebujemo nove in drugačne institucije, drugačne mehanizme. Čas je za manj ukrepov od zgoraj in več podpore, razumevanja in prostora za kakovostne, samoorganizirane in raznotere oblike delovanja, ki delujejo od spodaj. Od MOL pričakujemo več etosa javnega servisa prebivalcem in skupnostim ter manj uradniško-razvojnega upravljanja z nami. Več podpore, manj narekovanja vsebin. Čas je, da se začnemo pogovarjati o hibridnih, pretočnih in odprtih oblikah organiziranja, o podporah in vzdrževanju skupnosti in skupnostnih prostorov, skupnih in dostopnih resursov. Čas je, da se od Roga vsi veliko naučimo.
Treba bo poslušati, gledati, razumeti in sodelovati.
Društvo Asociacija