Zasebni zavod Maska je nevladna organizacija, ki se ukvarja z umetniško, založniško in izobraževalno dejavnostjo. Maska se je v zadnjih letih utrdila na domači in mednarodni umetniški sceni kot ena redkih organizacij, ki hkrati afirmira teoretsko in umetniško ustvarjalnost.
Maska je dolgoletna članica Asociacije. Za tokratno Kulturosfero smo se pogovarjali z njenim predsednikom Janezom Janšo. Pogovor je potekal o novem, osemletnem Nacionalnem programu za kulturo (NPK), o ključnih usmeritvah NPK-ja na področju nevladnih organizacij v kulturi in ostalih izzivih, s katerimi se soočajo NVO, ki delujejo na področju kulture.
Ministrstvo za kulturo (MK) pripravlja novi, osemletni Nacionalni program za kulturo. Vemo, da so bili ti dokumenti prepogosto zgolj mrtva črka na papirju. Na kakšen način bi moral MK pripravljati program, da bi bil med kulturniki pozitivno sprejet in s strani MK kasneje tudi izvajan?
Kot sami pravite, bi bilo najprej treba zagotoviti mehanizem implementacije nacionalnega programa za kulturo. Kulturno politiko razumem kot zagotavljanje pogojev za razvoj, dostopnost in kontinuiteto umetniškega ustvarjanja.
NPK-je vedno spremlja dvom o tem, koliko so uresničljivi, a bolj kot to se mi zdi, da se kulturna politika nasploh preveč ukvarja z regulacijo notranje kulturnih vprašanj, namesto da bi delala na boljšem pozicioniranju kulture v celotni družbi.
Praktično še nismo imeli vlade, ki bi vedela kaj naj počne s kulturo. Kultura je za realno politiko nek dodatek, ki občasno prav pride, drugače pa je nekaj, kar nobena stranka ni znala integralno obravnavat. Ko se kakšna politika resno loti kulture, potem je to ponavadi zaradi sankcioniranja: bodisi ko gre za zmanjševanje sredstev, prepovedi zaposlovanja v javnih zavodih, zaostrovanja kriterijev za pridobivanje pravice do plačila prispevkov za samozaposlene ali pa zaradi neposrednega vmešavanja v umetniške prakse, ki jim niso všeč.
Od NPK-ja bi pričakoval razvojni pristop pri različnih poglavjih, razvojni v tem smislu, da omogoča boljše pogoje za delo v kulturi. Da zagotavlja možnosti za to, da se zgodi nekaj posebnega, drugačnega, ne pa da s svojimi potezami vedno bolj standardizira umetniško produkcijo.
Katere bi morale biti ključne usmeritve NPK-ja na področju nevladnih organizacij v kulturi?
O nevladnih organizacijah v kulturi govorimo že 25 let. V tem času je zakonodaja naredila kozmetične korake v smer interesnega in razvojnega vlaganja v nevladni sektor. Še vedno pa se lahko zgodi, da kakšen minister popolnoma ukine financiranje nevladnih organizacij. Sedanja zakonodaja mu tega ne more preprečiti. To je prvi korak, ki bi ga bilo treba zagotoviti, ne le skozi NPK.
S tem je povezano tudi vprašanje statusa in kontinuitete nevladnih organizacij. Kulturna politika nima odgovora na vedno večje število umetnikov in vedno več prošenj za sofinanciranje programov in projektov. Večinoma se obnaša restriktivno, namesto, da bi delala na dinamiziranju sistema financiranja. Še vedno ni nobene prožnosti med javnim in nevladnim sektorjem.
Praktično si je še vedno nemogoče predstavljati, da bi kakšna izmed nevladnih organizacij dobila kontinuirana sredstva za plače, kar bi bil prvi korak v smeri prožnosti med javnim in nevladnim sektorjem. Namesto tega se v javnem sektorju vedno bolj uveljavljajo fleksibilne oblike angažmaja, ki nadaljnje prekarizirajo celotno področje kulture.
Po drugi strani se omejuje število nevladnih organizacij, ki lahko dobijo večletno sofinanciranje. Zakaj? Ali obstaja kakšen utemeljen kulturno politični argument za takšno odločitev? Da ne govorimo o tem, kako nizke, ponižujoče in popolnoma neresne so subvencije, ki jih ministrstvo razpisuje na projektnih razpisih.
Nevladne organizacije so proizvedle in akumulirale ogromna znanja na področju produkcije, organizacije, zagovorništva, pridobivanja sredstev, teorije, refleksije, izobraževanja in, seveda, kompleksnega interdisciplinarnega ustvarjanja. Samo slepa in kratkogleda politika lahko spregleda potencial tega znanja, ki ga prenekateri akterji suvereno prenašajo drugim v mednarodno relevantnih kontekstih.
Za začetek je potrebno sledeče:
– zagotoviti kakovostno infrastrukturo z zagotovljenimi sredstvi za programsko in produkcijsko upravljanje;
– oblikovati prožni model sofinanciranja, ki omogoča organizacijam ukvarjanje s tistim, s čemer se želijo ukvarjati na način za katerega ugotavljajo, da je najbolj ustrezen. V prevodu to pomeni čim manj regulacije, nepotrebnega administriranja in klasificiranja umetniškega ustvarjanja in kulturne distribucije;
– celostno in interdisciplinarno obravnavanje programov;
– v kakovost, inovativnost, tveganje, eksperimentalnost, različnost in razvojnost usmerjeno ocenjevanje umetniškega ustvarjanja
– omogočiti in spodbujati medsebojno sodelovanje nevladnih organizacij (in ne negiranje tega z argumentom o dvojnem financiranju);
– omogočiti pojav in razvoj drugačnih, še neznanih oblik umetniške produkcije in organiziranja;
– zagotoviti pogoje za profesionalno in kontinuirano refleksijo umetniških praks v različnih formatih (strokovne publikacije, izobraževalni formati, arhiviranje in dokumentiranje).
Ministrstvo že več mesecev pripravlja tudi prenovo kulturnega modela. Kaj so po vašem mnenju najbolj pereče točke na področju NVO in samozaposlenih, ki bi jih MK za oblikovanje razvojne politike moralo nasloviti?
Glede na konjunkturo lahko upravičeno pričakujemo dvig proračuna za kulturo v prihodnjih letih. Ne glede na to ni moč pričakovati, da bo povečanje kmalu doseglo višino proračuna za kulturo iz let pred krizo. Zato je nujna prenova celotnega kulturnega modela, ki bi lahko omogočila razvojni pristop. In tukaj je prvo vprašanje tisto, ki so se mu izogibale vse dosedanje vlade in to je reforma delovnih razmerij.
Dokler bo tri četrtine kulturnega proračuna avtomatično šlo v plače zaposlenih v javnih zavodih, je težko pričakovati posodabljanje kulturnega sistema. Ko bo kulturna politika odgovorila na to vprašanje, bo tudi pokazala kakšen kulturni model si želi. Kulturni sistem je predvsem nepravičen, saj subjekte, ki delajo v kulturi, postavlja v neenakopraven položaj.
Rešitev vidim v tem, da se položaj samozaposlenega naredi bistveno bolj privlačen, socialno zaščiten (plačane bolniške, upoštevana delovna doba, sistem poroštev za reševanja eksistencialnih problemov; torej vse tisto, kar zaposleni imajo), materialno bolj podkrepljen in solidarno zasnovan (nadomestila za obdobja brez delovnih angažmajev).
Nedavno je na temo potencialnega novega zakona o scenskih umetnostih potekala seja Nacionalnega sveta za kulturo (NSK). Kaj bi bilo na področju uprizoritvene umetnosti potrebno popraviti na področju NVO? Kaj so ključni izzivi?
Sem proti drobljenju regulativ in dodatnemu nišnemu pravnemu urejanju posamičnih umetniških področij.
Namesto dodatne regulative, ki bo na koncu rezultat lobiranja predvsem javnih zavodov, naj se ministrstvo loti reforme delovnih razmerij in izboljšanja položaja samozaposlenih.
S tem bo odpadla večina razlogov zagovornikov zakona na področju uprizoritvenih umetnosti.
Na področju založništva, ki je tudi del dejavnosti Maske, se pojavlja vse več težav za manjše neodvisne založbe, ki se jim proračuni krčijo. Kaj to pomeni za založništvo na področju nevladne umetnosti?
Politika ima velik politični problem, ko gre za nevladne organizacije. Ne razume, da so ravno nevladne organizacije tiste, ki so prinesle demokratičnost na področju kulture. Prinesle so nove umetniške govorice, razširile polje razumevanja umetnosti, vzpostavile nove načine produkcije in financiranja kulture, pripeljale novo publiko.
Poskusite si predstavljati založniško pokrajino brez malih založnikov. Brali bi komercialo in klasiko. Na področju založništva umetnosti je stanje porazno. Za vsako umetniško disciplino je ključnega pomena razvoj terminologije, kritiške refleksije, teorije in kontinuirane publicistike. Ministrstvo je to preneslo na Javno agencijo za knjigo, ta je zasnovana tako, da predvsem poskrbi za velike založnike, ti pa niso zainteresirani za literaturo o umetnosti.
Ena izmed rešitev bi bila vključitev založniške dejavnosti v programe nevladnih organizacij na nivoju celotnih umetniških programov, v okviru programskih razpisov MK.
Maska deluje na več ustvarjalnih področjih, MK pa dojemanje prepletanja in multidisciplinarnosti ne spodbuja prek razpisnih mehanizmov, ki spodbujajo zgolj delovanje na enem matičnem področju. Zakaj je to težava v praktičnem delovanju?
V vašem vprašanju je že vsebovan odgovor. Problem je preprosto v tem, da ministrstvo ne razume narave sodobne umetnosti, ki je transgresivna, interdisciplinarna, družbeno angažirana, reflektirana. Skratka, ne da se jo preprosto disciplinirati, ne da se jo preprosto klasificirati v klasične kategorije, po katerih je organizirana ministrska administracija. Sodobna kulturna politika gre ravno stran od discipliniranja, prepoznava v prehajanja in povezave usmerjene prakse in jim za to omogoča pogoje.
Sedanji sistem financiranja kulture implicira statično umetniško produkcijo, spodbuja reprodukcijo obstoječega, nič ne vlaga v kritično refleksijo umetnosti. To bo imelo dolgoročno zelo negativne učinke. Talentirani posamezniki se bodo preprosto nehali ukvarjati z umetnostjo in teorijo.
Kakšne načrte imate na Maski v tem letu?
V prvi polovici leta smo intenzivno ponavljali predstave iz prejšnjih obdobij. Bile so izbrane na nacionalne festivale (po dve na Gibanico in Teden slovenske drame-TSD), predstava Republika Slovenija je zmagovita predstava TSD. S predstavami Sokol, Made with Love in Republika Slovenija smo gostovali v Avstriji, Nemčiji, Italiji in na Poljskem. Na Poljskem je izšel prevod knjige Umetnik na delu Bojane Kunst, ki jo je Maska izdala v izvirniku. Izobraževalni program Seminar sodobnih scenskih umetnosti smo izpeljali že 15. sezono.
Pred izidom so prevodi knjig Communitas Roberta Esposita, Družbena koreografija Andrewa Hewitta ter Koreografiranje problemov Bojane Cvejić.
Jeseni nas čakajo predstavitve publikacij na Cofestivalu, potem pa začnemo sezono v Novi pošti, prostoru, v katerem bomo pripravljali in predstavljali program v sezoni 2017-18 in ki je skupni projekt Maske in Mladinskega gledališča. Pred izidom so številke Maske, posvečene Ranciereu in dokumentiranju plesa na področju nekdanje Jugoslavije.