Letos bo minilo 45 let od ustanovitve Društva Škuc, enega osrednjih nosilcev neodvisne kulture pri nas. Študentski kulturno-umetniški center (ŠKUC) je nastal leta 1972 zaradi želje po družbenih spremembah, ki so bile glasno izražene v študentskem gibanju v Ljubljani leta 1968. Njihova prioriteta je danes uveljavljanje in utrjevanje neodvisne kulturne produkcije.
ŠKUC je del mreže Asociacija. O izzivih delovanja NVO smo se za tokratno Kulturosfero pogovarjali z direktorjem galerije ŠKUC Joškom Pajerjem, sicer tudi članom upravnega odbora Asociacije.
V naslednjih tednih naj bi ministrstvo za kulturo (MK) v javno obravnavo poslalo novi, osemletni Nacionalni program za kulturo (NPK). Vemo, da so bili ti dokumenti prepogosto zgolj mrtva črka na papirju. Po kakšni metodologiji bi moral MK program pripravljati, da bi bil med kulturniki pozitivno sprejet in s strani MK kasneje tudi izvajan?
Predpogoj, da bi bil tak dokument med kulturniki pozitivno sprejet je ta, da bi pri njegovem oblikovanju sodelovala stroka in da bi se v njem odražale potrebe in načini reševanja problemov neposrednih izvajalcev kulturnih dejavnosti.
V NPK je potrebno prepoznati vse tiste potenciale kulture in umetnosti, ne glede na njihov formalni status, ki prispevajo h krepitvi sektorja v družbi.
V dokumentu je na vsak način potrebno prepoznati potenciale dela strokovnih, dialoških, fokusnih in podobnih skupin, ki lahko prispevajo k boljšemu razumevanju reševanja problemov. Kako bo dokument pozneje s strani MK izvajan, pa je drugo vprašanje. Na tem mestu je potrebno poudariti, da sta že doslej ZUJIK in NPK predvidevala določene ukrepe, ki načelno krepijo položaj NVO, za implementacijo katerih pa je kot po pravilu zmanjkovalo sredstev.
Katere bi morale biti ključne usmeritve NPK-ja na področju nevladnih organizacij v kulturi?
NPK bi moral ugotoviti in jasno opredeliti vlogo NVO pri razvoju kulturnega sektorja. Konkretno bi moral opredeliti načrte razvojne kulturne politike do NVO in mehanizmov njihovega financiranja. Postaviti bi moral cilje in prioritete, določiti njihov časovni okvir in kazalce, po katerih se bo merilo njihovo doseganje.
V zadnjem času se pojavlja ideja o ustanovitvi Agencije za umetnost. Menim, da je v tem trenutku, sploh z ozirom na spodletelo prakso ustanavljanja SFC in JAK, ustanavljanje take agencije nepotrebno.
Spodletelo prakso mislim predvsem v kontekstu drastičnega nižanja sredstev za področji, ki ga pokrivata, brez politične, strokovne ali kakršne že koli odgovornosti. Ne rečem, da se ni nekaj podobnega dogajalo tudi z obsegom sofinanciranja kulturno umetniških programov NVO na področjih, za katere skrbi ministrstvo neposredno, toda tu se vsaj ve, kdo je bil v določenem obdobju odgovoren za resor. V tem kontekstu menim, da mora biti prva ključna usmeritev NPK povrnitev višine proračunskih postavk, ki so namenjene sofinanciranju programov in projektov nevladnih kulturnih izvajalcev na raven iz leta 2010, druga pa, povečanje te postavke na raven, ki bo zadostovala za sofinanciranje le teh na primerljiv način, kot so financirani javni zavodi.
Ministrstvo že več mesecev pripravlja tudi prenovo kulturnega modela. Kaj so po vašem mnenju najbolj pereče točke na področju NVO in samozaposlenih, ki bi jih MK za oblikovanje razvojne politike moralo nasloviti?
Najbolj pereča točka prenove kulturnega modela s tega stališča je prepoznavanje in primerna umestitev predvsem poklicnih NVO v krovno zakonodajo. Posledično to pomeni zagotavljanje primernih sredstev za delovanje in razvoj.
Stabilnost in predvidljivost financiranja tega ključnega segmenta kulturne produkcije mora postati vodilno merilo pri oblikovanju razvojne politike katerekoli skupnosti.
ŠKUC je nedavno praznoval 45 obletnico delovanja. Vedno ste bili prebojni element v prizadevanju za izboljšanje pogojev delovanja nevladnega sektorja. Katere mejnike v razvoju sektorja (in ŠKUC-a) bi izpostavili?
Najpomembnejši mejnik v razvoju sektorja je nedvomno vzpostavitev programskega financiranja dejavnosti NVO. Najpomembnejši mejniki v razvoju ŠKUC-a, vsaj v kontekstu izboljšanja pogojev delovanja, so pridobitev ali bolje rečeno priboritev prostorov na Starem trgu leta 1978, pridobitev dodatnih prostorov leta 1983 na Kersnikovi in aktivna vloga pri zasedbi in možnost uporabe prostorov vojašnice na Metelkovi. Pomemben mejnik v razvoju organizacije predstavlja tudi vstop v sistem financiranja naše dejavnosti s strani mestne in republiške kulturne skupnosti v drugi polovici osemdesetih.
ŠKUC deluje na več ustvarjalnih področjih, MK pa dojemanje prepletanja in multidisciplinarnosti prek razpisnih mehanizmov ne spodbuja dovolj. Zakaj je to težava v praktičnem delovanju?
Formalno tako ministrstvo kot lokalna skupnost ne spodbujata delovanja zgolj na matičnem področju. Je pa res, da imamo občutek, da se projekte producentov, katerih področje ni matično, meri z drugačnimi vatli. To je v primeru ŠKUC, ki je programsko zelo razvejana in notranje heterogena organizacija, še posebej pereče. V tem smislu se je položaj založbe z ustanovitvijo JAK vsaj formalno nekoliko popravil, medtem ko glasbena in gledališka sekcija še vedno »trpita« kompleks drugega. Skoraj nemogoče pa je pri takem načinu financiranja pričakovati, da bo udeležba na Bienalu mladih ustvarjalcev Mediterana, ki pokriva vse panoge umetniškega ustvarjanja, sofinanciran na adekvaten način.
ŠKUC je dejaven tudi na likovnem področju. Vemo, da trg na njem ni razvit. Kaj bi morala država po vašem mnenju narediti za spodbujanje zasebnega vlaganja v kulturo?
Zavedati se je treba dejstva, da je še tako razvit trg z umetninami v Sloveniji verjetno nikdar ne bo dovolj velik, da bi bil objektiven pokazatelj tržne vrednosti likovnih del. V tem smislu moramo govoriti o mednarodnem trgu, v Sloveniji pa samo v tistem segmentu, ki zadeva mednarodno referenčne avtorje.
Da bi slovenski avtorji lahko nastopali na tem trgu, potrebujejo posrednike, se pravi galeriste, ki pa potrebujejo vsaj za vzdrževanje osnovne infrastrukture tega početja, se pravi vlaganja v produkcijo umetnika, nekakšen finančni stimulans v obliki zasebnih zbiralcev tudi doma. Ker teh ni (ali pa skoraj ni) bi na njihovo mesto, vsaj v kontekstu nabav za javne zbirke, lahko vskočila država. V tem primeru bi bil zakon o obveznem deležu za umetnost v investicijskih projektih gotovo dobrodošel. Verjetno bi tudi davčna olajšava za nakup umetniških del spodbudila vlaganja zasebnikov na tem področju. Poleg tega država že sedaj sofinancira udeležbo slovenskih galerij na sejmih za sodobno umetnost in s tem ustvarja vsaj minimalne pogoje za udeležbo na teh prireditvah, ki so za galerije same, ob umanjkanju prej naštetih dejstev, prevelik finančni zalogaj.
Kakšne načrte imate v ŠKUC-u v tem letu?
Škuc ima tako v letošnjem kot v prihodnjih letih vizijo nadaljnje afirmacije neodvisne kulturne produkcije v Sloveniji, ki kljub nespornim uspehom, ki jih dosega, še vedno ne uživa zaslužene javne podpore.
Pomemben dejavnik našega delovanja je tudi vključevanje in zaposlovanje mladih ustvarjalcev in aktivistov, ki s tem dobijo priložnost za začetek profesionalne poti in za kontinuirano ustvarjalno delo.
ŠKUC želi še naprej aktivno sodelovati pri ustvarjanju odprte družbe, ki ščiti ranljive skupnosti in manjšine. To želimo doseči z ozaveščanjem širše skupnosti ter z omogočanjem delovanja aktivistom, ki delujejo na tem področju.