V Društvu Asociacija smo se odzvali na predlog novega Zakona o medijih, ki ga je Državnemu zboru predložila vlada ter ob splošnih komentarjih odločevalcem predložili tudi konkretne predloge za spremembe in dopolnitve predloga zakona. V odzivu in amandmajih smo se uvodoma osredotočili na krepitve socialnih pravic samostojnih novinarjev ter predlagali uvedbo delovnih štipendij, nadomestila za bolniško odsotnost in pravično vrednotenje dela za zunanje izvajalce. Nadalje menimo, da se mora v zakonu kot javni interes na področju medijev opredeliti podporno okolje ter s tem podpreti delovanje stanovskih novinarskih organizacij ter drugih nevladnih organizacij, ki skrbijo za krepitev in razvoj medijev in novinarskega poklica.
Proračun Ministrstva za kulturo je hkrati v primeru vrste na novo predlaganih finančnih podpor za medije po naše docela neustrezno mesto državnega subvencioniranja medijev, zato smo predlagali, naj se naj sredstva za subvencioniranje korporativno organiziranih medijev in pri tem predvsem njihovih lastnikov vselej, kadar subvencije niso neposredno namenjene krepitvi novinarjev samih oz. so že zaobjete v okviru uveljavljenega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev, zagotavljajo iz proračunov Ministrstva za gospodarstvo in Ministrstva za digitalno preobrazbo. Sredstva iz proračuna Ministrstva za kulturo, ki se bodo s tem sprostila, naj ministrstvo nameni za zaposlovanje novinarjev, krepitev neodvisnih medijev ter navsezadnje socialnih pravic samozaposlenih v kulturi, predvsem z mislijo na njihovo dostojno upokojevanje.
V tej luči gre razumeti naš predlog, naj bosta za dodeljevanje finančnih pomoči medijem prednostna kriterija vselej nepridobitnost in neprofitnost medija. Prav v tovrstnih medijih namreč pogosto nastajajo poglobljene, preiskovalne in manj komercialno zanimive, a zato kakovostne programske vsebine. Neodvisni mediji pa so ob medijih posebnega pomena zagotovilo medijskega pluralizma pri nas, zato jih gre po mnenju Asociacije na več načinov izdatno podpirati. V Asociaciji smo prav zato proti nižanju deleža lastne produkcije v medijih, še posebej ko gre za medije posebnega pomena, kot ključno pa vrednotimo, da študentske radijske in televizijske programe posebnega pomena študentska organizacija lahko ustanovi zgolj kot nevladno organizacijo v skladu z določili Zakona o nevladnih organizacijah, pri čemer sama ne more biti izdajatelj takega medija posebnega pomena. Z namenom konstruktivno poseči v pogosto nestabilne odnose med ustanovitelji študentskih medijev ter izdajatelji študentskih medijev posebnega pomena, ki močno narekujejo stabilnost njihovega delovanja ter zamejiti tendence po političnem vplivanju ter apetite po frekvencah, predlagamo, da se iz koncesijskih dajatev, ki jih študentska organizacija prejme na podlagi študentskega dela, za njihovo delovanje nameni vsaj osem odstotkov
V društvu sicer v splošnem pozdravljamo namero predlagateljev zakona, da s prenovo medijske zakonodaje poseže v zastarelo stanje in okrepi pravice državljanov do celovite obveščenosti. Predvsem pozdravljamo namero po ohranjanju in spodbujanju medijske raznolikosti in pluralnosti. Mnenja smo namreč, da je prav naloga države, da zagotavlja in spodbuja okolje, v katerem je pravica javnosti do obveščenosti zagotovljena. Pri tem mislimo medijski prostor, v katerem so prvenstveno medijski delavci spodbujeni, da v medijih – javnih, zasebnih gospodarskih ali nepridobitnih medijih in tistih posebnega pomena, pa tudi samostojno – skrbijo za obveščenost skozi objave točnih, raznolikih in neodvisnih novinarskih ali mnenjskih prispevkov, ki soočajo raznovrstne poglede ter državljanom omogočajo sprejemati premišljene odločitve o svojih življenjih, nadzirati in zahtevati odgovornost oblasti ter se smiselno vključevati v naslavljanje družbenih vprašanj. Ker pa je medijsko okolje zaradi zasebnega lastništva, povečane koncentracije medijev in razvoja novih medijev vse bolj rigidno in je v njem pravica javnosti do obveščenosti pogosto podrejena interesom kapitala in oblasti, smo presenečeni, da vladni predlog namesto korenitih sprememb na več mestih predlaga kozmetične popravke, ki bistveno ne naslavljajo problematik domače medijske krajine; nasprotno, stanje se bo po naši oceni utrdilo. Preseneča nas, da vladni predlog na nekaterih mestih predstavlja celo nižanje standardov glede na veljavni Zakon o medijih.
Predlagali smo obsežno spremembo na področju statusa samostojnega novinarja. Mnenja smo, da institut v trenutni obliki nima nikakršne funkcije in da je nov Zakon o medijih priložnost, da se institut samostojnega novinarja osmisli. V ta namen predlagamo, da Republika Slovenija za samostojne novinarje zagotovi določene spodbude, natančneje delovne štipendije, ki naj bodo prvenstveno namenjene krepitvi njihovih znanj in preiskovalnemu delu. Predlagamo krepitev zdravstvenega varstva za samostojne novinarje z uvedbo nadomestila za zadržanost iz dela zaradi bolezni in poškodb od tretjega pa do 30 delovnega dne štirikrat letno. Po analogiji veljavnega Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo predlagamo tudi določilo, ki dodatno zagotavlja, da samostojni novinarji ter drugi medijski delavci, ki opravljajo delo v okviru pogodb civilnega prava, za opravljeno delo dobijo primerljivo plačilo kot zaposleni. Izpričano je namreč, da se izdajatelji medijev na različne načine izogibajo zaposlovanju prekarnih delavcev, interni pravilniki, ki določajo plačilo za delo, pa se pogosto ne usklajujejo z inflacijo. Tudi zato smo v Asociaciji mnenja, da mora skozi vrsto ukrepov država iz proračuna ministrstva, pristojnega za medije, poskrbeti predvsem za preprečevanje in odpravo prekarizacije v medijih. V ta namen predlagamo, da določen del sredstev v predlogu zakona tiskani mediji namenijo za zaposlovanje novih delavcev. Predlagamo tudi, da do sredstev iz državnega proračuna ni upravičen noben izdajatelj medija, ki bi bil v obdobju zadnjih petih let pravnomočno obsojen kršitev delavnopravne zakonodaje. Prepričano smo, da zgolj tovrstna prepoved lahko učinkovito prepreči in zameji nadaljnjo prekarizacijo med novinarskimi delavci.
Hkrati smo predlagali dopolnitev opredelitve uredništva na način, da bodo vanj zajeti vsi novinarji, ki aktivno opravljajo delo za izdajatelja, kar bo pripomoglo tako k transparentnosti kot demokratičnosti odločanja.
V Asociaciji smo podali tudi vrsto predlogov, vezanih na krepitev pogojev za delovanje medijev posebnega pomena, medijev s statusom nevladne organizacije v javnem interesu na področju medijev ter nevladnih organizacij, ki v polju delujejo kot podporne organizacije, a niso medij. V društvu smo mnenja, da mora Republika Slovenija iz proračuna ministrstva, pristojnega za medije, prvenstveno uresničevati javni interes na področju medijev na način, da ob ukrepih, ki neposredno ščitijo in krepijo položaj medijskih delavcev kot prednostno merilo vselej uveljavljati neprofitnost izdajatelja ter status nevladne organizacije na področju medijev. Prav ti mediji najbolj neizpodbitno prispevajo k uresničevanju javnega interesa na področju medijev, ker pa so v poslanstvih pogosto zavezani ustvarjanju tržno manj zanimivih vsebin in pogosto nezanimivi za oglaševanje, jih je potrebno na več načinov bolj sistematično in bolj izdatno podpirati. Ocenjujemo, da sorodno velja za radijske in televizijske programe posebnega pomena.
V društvu predlagamo vrsto ukrepov, ki pomenijo tovrstno podporo omenjenim izdajateljem. Ob uveljavitvi splošnih prednostnih meril so najpomembnejši dvig višine stopnje dovoljenega sofinanciranja za programske vsebine obeh sklopov Razpisa za programske vsebine medijev ter podlaga za javno podporo nevladnim organizacijam, ki niso medij, a zagotavljajo podporno okolje za medije in medijske delavce. Predlagali smo še, da se določbe o deležu lastne produkcije ne spreminjajo, kot predvideva predlagatelj. Država naj izdajateljem, ki imajo težave z doseganjem kriterijev, pomaga na drugačne načine, ki ne bodo v neposredno škodo samemu namenu določb o lastni produkciji. Še naprej namreč vztrajamo, da mora država tudi na druge načine aktivno skrbeti za zaščito nepridobitnih in neodvisnih medijev, na primer pred politično in kapitalsko samovoljo.
Nadalje smo predlagali spremembe določb, ki uvajajo finančno podporo za prehod tiskanih medijev na digitalne medije in finančno pomoč za digitalne medije. Kljub temu da smo mnenja, da je morebiti tovrstna podpora lahko tudi upravičena in osmišljena, v trenutno zapisanih določilih prepoznamo predvsem subvencije gospodarstvu, pri tem pa predvsem pomoč samim izdajateljem pri poslovanju. Le v manjši meri gre tako za dejansko zagotavljanje pravice javnosti do obveščenosti onkraj gole dostopnosti ali za opolnomočenje medijskih delavcev. Zato smo prepričani, da bi morali pri spodbudah dati prednost vsebinam, ki so prepoznane kot neprofitne oziroma zasebnim subjektom, ki medijske vsebine javnosti neprofitno zagotavljajo, ter neposrednim ukrepom za odpravo prekarizacije in ohranjanje uredniških in novinarskih delovnih mest. Digitalni prehod medijskih gospodarskih družb bi bilo primerneje financirati s strani ministrstva, pristojnega za digitalno preobrazbo ali ministrstva za gospodarstvo. Ministrstvo, pristojno za kulturo in medije, bo z denarno pomočjo, ki bi jo namenilo distribuciji tiskovin ob vikendih nedvomno doseglo bistveno več že, če bo vsak presežen cent namenilo na primer zagotavljanju dostojne starosti kulturnih delavcev in ustvarjalk. Ob tem dodajamo, da so določene določbe, npr. o minimalnem dosegu uporabnikov, zapisane nejasno.
Predlagamo tudi, da se določbe o deležu lastne produkcije ne spreminjajo za noben medij, ki ga je po zakonu dolžan zagotavljati. Mehčanje kriterijev je po našem mnenju napačen pristop, ki pomeni slabšanje obstoječega stanja.
V Društvu Asociacija ob navedenih predlogih podajamo tudi komentarje na druge relevantne določbe predloga zakona, ki bi jih veljalo premisliti. Določbe o medijski koncentraciji se nam zdijo vprašljive. Po eni strani predlagatelj uvaja vrsto postopkov za oceno medijske koncentracije, po drugi pa se zdi, da se bo določbe z lahkoto obšlo in da konkretnih premikov na tem področju v resnici ne bo. Povezano s tem podajamo komentar na kazenske določbe zakona, ki so razdeljene na kar štiri večje kategorije. Menimo, da bi bilo potrebno kazenske določbe poenostaviti in zagotoviti, da bodo kazni dosegle svoj namen ter bodo sorazmerne glede na kršitev; trenutna razporeditev sankcij za kršitve od najlažjih do najhujših nas mestoma preseneča in bi jih bilo po našem mnenju vredno premisliti. Določbe o zaščiti otrok pri oglaševanju se nam zdijo dvoumne. Izpostavljamo določbo, da z oglasi ni dovoljeno spodbujati otrok, da bi prepričevali starše ali koga drugega za nakup proizvodov in storitev. Če je namen predlagatelja zaščita otrok pred oglaševanjem, naj se izrecno zapiše, da z oglasi ni dovoljeno naslavljati otrok. Podobno dvoumno so zapisane nekatere določbe, povezane z generativno umetno inteligenco; zakonska dikcija trenutno pravi, da se mora vsaka programska vsebina, ki je bila delno ali v celoti ustvarjena z umetno inteligenco, povsem jasno prepoznati in posebej ločiti od drugih programskih vsebin. Namen predlagatelja je bil gotovo ta, da so te vsebine označene in prepoznavne, ne pa, da se same prepoznajo, zato smo mnenja, da je potrebno te določbe zapisati bolj jasno.
V Asociacija smo mnenja, da je celostna prenova Zakona o medijih priložnost, da vlada aktivno pristopi k reševanju težav, ki so se nakopičile v medijskem prostoru. V prvi vrsti bi moral biti cilj vlade zaščita objektivnega, neodvisnega in samostojnega novinarskega dela in nepridobitnih medijev. Verjamemo, da bodo poslanke in poslanci prepoznali konstruktivno naravnanost naših predlogov, upoštevali naše predloge in omogočili pozitivne spremembe domačega medijskega prostora.
Asociacijin odziv in amandmaji v celoti so dostopni na tej povezavi.