Ustavno sodišče je sprejelo pobudo za presojo ustavnosti dela zakona o dohodnini, ki določa pogoje za priznanje višjih normiranih stroškov za samozaposlene. Problem se pojavlja pri samozaposlenih starših, ki uveljavljajo pravico do krajšega delovnega časa, saj zaradi različnih zavarovalnih podlag niso deležni enakih ugodnosti kot polno zavarovani normiranci, kar vodi v nesorazmerno višjo obdavčitev.
Pobuda naslavlja vprašanje, ali je trenutna zakonodaja pravična in skladna z ustavo, zlasti glede na spodbujanje usklajevanja družinskega in poklicnega življenja. Posebno pomembna je za karierno načrtovanje in enakopravno obravnavo samozaposlenih, ki se pogosto ob večjih življenjskih dogodkih, kot je rojstvo otroka, znajdejo pred resnim finančnim in administrativnim prepadom.
v zadnjem obdobju smo priča pomembnemu dogajanju na področju davčne zakonodaje, ki neposredno zadeva samozaposlene v kulturnem sektorju, še posebej tiste, ki uveljavljajo pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva. Ustavno sodišče Republike Slovenije je nedavno sprejelo pobudo za začetek presoje ustavnosti prvega odstavka 59. člena Zakona o dohodnini. Ta člen ureja pogoje za uveljavljanje višjih davčno priznanih odhodkov za tako imenovane normirance, kar vključuje samozaposlene osebe, ki poslujejo po sistemu normiranih stroškov.
Glavni predmet presoje
Prvi odstavek 59. člena zakona določa, da mora normiranec, da bi bil deležen ugodnosti višjih priznanih odhodkov, izpolniti pogoj polne zavarovanosti za devet mesecev v preteklem letu. Če samozaposleni tega pogoja ne izpolnjuje osebno, mora imeti v svojem podjetju vsaj enega polno zaposlenega delavca. Ta določba se zdi povsem razumljiva za tiste, ki poslujejo brez posebnih osebnih okoliščin. Vendar pa je vprašanje, kako zakon obravnava tiste samozaposlene osebe, ki zaradi starševskih obveznosti delajo krajši delovni čas in so delno zavarovane na podlagi predpisov o starševskem varstvu.
Diskriminacija samozaposlenih staršev?
Problem, ki ga izpostavljajo starši samozaposleni, ki uveljavljajo pravico do krajšega delovnega časa, se pojavi pri obdavčitvi njihovih dohodkov. Zakon o dohodnini sicer predvideva možnost višjih priznanih normiranih stroškov za tiste normirance, ki so bili polno zavarovani vsaj devet mesecev, vendar pa samozaposlenim staršem, ki delajo krajši delovni čas, Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) teh ugodnosti ne priznava. Kljub temu, da država za te osebe pokrije del socialnih prispevkov, ker delajo krajši delovni čas, jih FURS obravnava enako kot t. i. popoldanske s.p.-je, kar pomeni bistveno nižje priznane stroške in posledično višjo obdavčitev.
Kako to izgleda v praksi?
Samozaposleni starši, ki uveljavljajo pravico do krajšega delovnega časa, lahko računajo na priznane normirane stroške v višini 80 % do zneska 12.500 EUR, kar je občutno manj kot pri polno zavarovanih normirancih, ki lahko to stopnjo obdavčitve izkoristijo vse do prihodkov v višini 50.000 EUR. Nad tem pragom je obdavčitev za starše precej strožja, saj se normirani stroški priznajo le v višini 40 %. Ta sistem povzroča bistveno višjo davčno obremenitev za samozaposlene starše, kar jih postavlja v neugoden položaj v primerjavi z drugimi normiranci.
Praktičen primer to ponazori jasno: samozaposleni starši, ki delajo za 100 EUR prihodka, bodo do zneska 12.500 EUR plačali približno 4 EUR davka, nad tem pragom pa se njihova davčna obveznost poveča na kar 12 EUR. S to razliko v obdavčitvi so samozaposleni starši, ki izkoriščajo pravico do krajšega delovnega časa, dejansko postavljeni v slabši položaj, kar pomeni nesorazmerno višjo davčno obremenitev.
Ustavno sodišče: Ali gre za neskladje z ustavo?
Ustavno sodišče je pobudo za presojo ustavnosti sprejelo z namenom, da preuči, ali je ta zakonodajna ureditev v neskladju z ustavnimi pravicami. Glavna dilema je v tem, zakaj mora biti samozaposlena oseba polno zavarovana v enem neprekinjenem devetmesečnem obdobju, čeprav bi morda v drugačni časovni razporeditvi plačala enako ali celo več prispevkov za socialno varnost. Samozaposleni starši, ki delajo krajši delovni čas, so diskriminirani tudi zato, ker so njihovi prispevki deloma krite iz starševskih pravic, vendar se jim te olajšave ne priznajo pri normirani obdavčitvi.
Ob tem se pojavlja tudi vprašanje, ali takšna ureditev sploh spodbuja usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Starši, ki uveljavljajo pravico do krajšega delovnega časa, so s tem pogosto kaznovani, saj morajo zaradi te pravice, ki jim omogoča več časa z družino, plačati višji davek.
Ali lahko pričakujemo spremembe?
Ta pravni postopek pred ustavnim sodiščem predstavlja ključno priložnost, da se na področju davčne zakonodaje za samozaposlene starše vzpostavi bolj pravičen in sorazmeren sistem. Če bo ustavno sodišče odločilo v prid sprememb, bi to lahko pomenilo zmanjšanje davčne obremenitve za številne starše v Sloveniji, ki so samozaposleni, in olajšalo usklajevanje njihovih družinskih in poklicnih obveznosti.
Ostaja pa vprašanje, zakaj se takšne nesorazmernosti sploh zgodijo in kako dolgo bo trajalo, preden bo zakonodaja spremenjena v korist tistih, ki s svojim delom prispevajo k naši kulturni krajini, hkrati pa si prizadevajo za usklajevanje dela in družinskega življenja.
Čakamo na odločitev sodišča in upamo, da bo ta korak privedel do nujnih sprememb v zakonu, ki bo bolj pravično obravnaval vse samozaposlene, zlasti starše, ki skrbijo za prihodnje generacije.