Nadaljujemo s serijo predstavitve novih in zanimivih organizacij, kolektivov in drugih skupin na kulturnem področju, ki zadnja leta bogatijo slovensko umetniško sceno. Tokrat predstavljamo ETC., platformo za predstavljanje in promocijo sodobne slovenske umetniške produkcije.
V sklopu zavoda, kjer izdajajo letno revijo in organizirajo razstave, konference in druge prireditve deluje angažirana ekipa, ki si želi boljše predstavitve slovenske umetnosti doma in v tujini. Kot pravijo je njihov cilj vzpostavljati mostove med domačo in tujo sodobno umetniško produkcijo ter mislijo in promovirati slovensko umetnost v tujini.
Za začetek bi prosili, da predstavite vašo organizacijo.
ETC. je celostna platforma, ki vsako leto izda eno številko revije z umetniškimi projekti in prispevki, organizira pa tudi celoletni mednarodni razstavni cikel in različne oblike sodelovanja ter promocije v obliki konferenc, predstavitev, pogovorov in drugih dogodkov. ETC. izdaja prvo slovensko umetniško revijo v angleškem in slovenskem jeziku. Zavod smo ustanovili leta 2021 z namenom promoviranja uveljavljajočih se umetnic in umetnikov, cilj platforme pa je vzpostavljati mostove med domačo in tujo sodobno umetniško produkcijo ter mislijo in promovirati slovensko umetnost v tujini. Bistveno je, da se je ideja za nastanek tovrstne revije in širše platforme porodila v obdobju pandemsko zaprtega in omejenega javnega udejstvovanja in združevanja, presegajoč pogoje svojega nastanka pa postaja nova oblika predstavljanja, razstavljanja in reflektiranja sodobne umetniške produkcije. Našo ekipo sestavljajo slovenski kuratorji in galeristi z različnih kreativnih področij. Naši partnerji so Ravnikar Gallery Space, Galerija Fotografija, založba Look Back and Laugh in Kino Šiška z galerijo DobraVaga. Revijo in razstavni program oblikujejo kuratorke Hana Čeferin, Ajda Ana Kocutar in Lara Mejač.
Scena v Sloveniji je po eni strani relativno majhna, a hkrati zasičena s številnimi akterji. Zakaj ste se odločili za ustanovitev svoje institucije? V čem se razlikuje od obstoječih?
Za ustanovitev zavoda, izdajanje revije in razširitev le-te v celostno platformo smo se odločili v želji po vzpostavitvi novega prostora, nove platforme, ki bi svoje vsebine komunicirala v angleščini in predstavila domačo produkcijo v tujini, obenem pa delovala tudi kot povezovalni člen. Izkazalo se je namreč, da v Sloveniji še nismo imeli revije ali podobne publikacije, ki bi predstavljala aktualno produkcijo mlajše generacije umetnikov in umetnic, obenem pa bi bila dostopna tudi tujemu občinstvu oz. bralstvu. V treh letih od izida prve številke revije se je izkazalo, da je interes za takšno vsebino zelo velik, tako pri nas kot drugod. Hkrati pa je ETC. postal dobrodošla platforma za mlajše umetnice in umetnike, ki so jim predvsem javne institucije žal dostopne v precej omejenem obsegu.
Nadaljevanje prejšnjega vprašanja: kakšne so podrobnejše specifike vašega delovanja; kaj novega prinaša vaše delovanje na področju?
Naše delovanje je v prvi vrsti osredotočeno na letno revijo, ki je letos izšla že tretjič, vse številke pa so povprečnega obsega 250 strani. Revija izhaja v angleščini, spremlja pa jo priloga slovenskih prevodov vseh besedil. Priprava vsake številke nam vzame veliko časa, saj nanjo gledamo kot na razstavo v tisku. Kolektiv revije izbere temo vsake številke in k sodelovanju povabi tudi gostujočo kuratorko_ja, ki ima vpogled v druga umetniška prizorišča (izven Slovenije), potem nas čaka izbor približno dvajsetih umetniških projektov, z vsemi sodelujočimi umetnicami_ki ali umetniškimi kolektivi pa se spustimo v poglobljen razmislek o tem, kako njihov projekt najbolje predstaviti v formatu revije (izogibamo se goli fotodokumentaciji razstav in poskušamo kar najbolje izkoristiti svoj medij). Ob tem poteka tudi izbor in priprava drugih vsebin v reviji, saj poskušamo vsako izbrano temo osvetliti z drugih zornih kotov, kar poteka skozi intervjuje, eseje, reportaže z obiskov ateljejev, mnenja in druge rubrike, pri katerih si puščamo svobodo, da jih vsakič znova prilagajamo, nadgrajujemo in dopolnjujemo. Po ali ob izidu številke se začne druga plat našega dela in sicer razstavni cikel, s katerim želimo umetniške projekte, predstavljene v reviji, umeščati tudi v fizične prostore, s tem produkcijsko prispevati k umetniškim praksam, širiti svojo platformo in s tem širiti tudi občinstvo ter bralstvo revije. Poskušamo se držati modela, po katerem razstave letno prirejamo v Ljubljani, drugod po Sloveniji in v tujini. Kot pri osnovnem delovanju zavoda je tudi pri tem za nas ključnega pomena partnersko koprodukcijsko sodelovanje, po eni strani, ker tako nadomeščamo manko lastnega prostora po drugi strani pa je za mlado organizacijo pomembna tudi podpora in promocija drugih, bolj uveljavljenih akterjev na umetniškem prizorišču.
Novost, ki jo prinaša naše delovanje je vzpostavitev nove platforme, ki se aktivno trudi presegati lokalne okvirje, pri tem pa deluje hibridno med fizičnim prostorom in tiskanim medijem, ki ga zaznamuje tudi specifična “brezčasnost”, saj ne pokrivamo aktualnih dogodkov ali razstav pač pa skozi tematsko prizmo obravnavamo sodobno umetniško produkcijo, jo na ta način mapiramo in poskušamo povezovati širšo regijo, na katero se osredotočamo.
Kako ste formalno organizirani (društvo, zavod etc.)? Zakaj ta oblika institucionalnosti?
ETC. je formalno neprofitni zavod, katerega glavna dejavnost je založništvo in organiziranje kulturnih dogodkov. Za takšno obliko organizacije smo se odločili iz popolnoma praktičnih razlogov; želeli smo organizacijo, ki lahko deluje samostojno, a je obenem neprofitna. Ves zaslužek zavoda, tako od prodaje revij kot razpisov, se preusmeri v doseganje ciljev zavoda, izboljšanje dosedanjih dejavnosti in plačilo ljudi, ki snujejo program in njegovo izvedbo. Zavod se nam je zdel dovolj fleksibilna oblika delovanja, da lahko znotraj nje izvajamo program, ne funkcioniramo pa zares na članstvu, kar je specifika društva. Vsem, ki se morda spopadajo z dilemo, ali ustanoviti zavod, društvo ali kaj drugega, iskreno priporočamo vodiče na spletni strani CNVOS, ki so bili nam v neizmerno pomoč.
Kako vidite splošne razmere na vašem področju delovanja (drugi akterji, vzdušje na sceni, mreženje,…); kaj je ugodno, kaj neugodno?
Kot ste izpostavili že sami, ko ste omenili zasičenost z različnimi akterji, je scena pri nas precej razgibana. V Ljubljani je ogromno institucij, zelo veliko za tako majhno mesto, obenem pa cela plejada nevladnikov, galerij, zavodov in posameznih umetniških iniciativ, ki pripravljajo raznolike programe a v resnici nagovarjajo podobno publiko. Prav to včasih vodi v tekmovalnost (posebej med institucijami in nevladniki oz. manjšimi iniciativami), kar je kontraproduktivno. ETC. je bil ustanovljen tudi zaradi želje, da bi med sabo povezali različne piske_ce, umetnice_ke, kritičarke_ke, zato v svoj nabor pisnih prispevkov vedno vključimo ne le ljudi iz področja vizualne umetnosti, temveč iz filma, literature, gledališča, itd. Želimo si, da bi bilo v tako majhni državi več sodelovanja in manj tekmovalnosti, prizadevamo pa si tudi za to, da se vključenost ne zgodi le na podlagi poznanstev in uslug, da je posledično manj poudarka na mreženju, pač pa raje na dolgoročnih sodelovanjih, poglobljenemu delu in iskreni vzajemni podpori vseh akterjev. Sami smo imeli zelo raznolike izkušnje, vendar nam brez podpore vseh organizacij, ki z nami sodelujejo, nikakor ne bi uspelo.
Kdo je vaša ciljna publika in kako jo dosegate?
Naša ciljna publika je raznolika. Po eni strani po reviji posegajo tisti, ki so aktivni na področju vizualne umetnosti, po drugi strani pa se trudimo, da so vsebine dovolj odprte, jasne in razumljive za kogarkoli. Ta krog širimo tudi z razstavami, ki smo jih do zdaj prirejali v najrazličnejših prostorih – od javnih institucij do razstavnih prostorov nevladnih organizacij in zasebnih zavodov, za katere so značilna bolj ali manj specifična občinstva. Pomemben vidik širjenja našega občinstva so tudi predstavitve revije v različnih kontekstih (knjižni sejmi, sejmi umetnosti, festivali doma in na tujem), od letos naprej pa tudi dogodke Ljubljana Art Weekend, ki se mu je kuratorski kolektiv ETC. za obdobje treh let pridružil v funkciji umetniškega vodstva.
Kako ocenjujete državno podporo vašemu sektorju? Ste njen deležnik? Ča ja, kako (razpisi, projekti, …). “Kaj je gnilega v sektorju”? Kaj deluje dobro?
Za leti 2023 in 2024 smo deležni podpore s strani Ministrstva za kulturo (projektno sofinanciranje) in Mestne občine Ljubljana (2023 projektno sofinanciranje, 2024-2027 programsko sofinanciranje). Jeseni 2023 se je zavod uspešno potegoval na novem podpodročju razpisa za programsko sofinanciranje MOL: Mladike, namenjenemu mladim zavodom. Na ta način pridobljena sredstva (primerljiva z vsoto, za katero bi se sicer morali potegovati letno) tako lahko pomenijo osnovo našega delovanja, ki pa jo moramo nujno dopolnjevati tudi z drugimi viri. Za nas je izziv pri pridobivanju javnih sredstev naša nekonvencionalna oblika delovanja na področju vizualnih umetnosti. Na tem področju je podpora usmerjena predvsem v razstavne programe ali festivale (pri čemer tisk pogosto eksplicitno ni financiran), naš način in ritem delovanja pa sta drugačna. Naš fokus je revija, razstave jo dopolnjujejo, nadgrajujejo in širijo njen (mednarodni) doseg, pomembno vlogo pa igrajo tudi naše druge aktivnosti kot so pogovori, delavnice in drugi javni programi. Financiranja s strani JAK-a na žalost ne moremo pridobiti, saj edini razpis namenjen umetniškim revijam zahteva vsaj dve letni publikaciji, za financiranje na področju medijev nimamo dovolj velikega dosega ali dovolj ažurnega poročanja, financiranje fokusirano na razstavni program pa je za naše zmožnosti precej izčrpavajoče, saj nimamo lastnega razstavnega prostora. Velik del pridobljenih sredstev tako namenimo za produkcijo razstav, kar je, v kolikor gre za produkcijsko podporo umetnicam in umetnikom, sicer spodbudno, žal pa nam tak model ne omogoča stabilne in primerne finančne kompenzacije ožji ekipi revije, ki tako v celoten projekt vlaga ogromno neplačanega dela.
Kakšne so pomanjkljivosti v ureditvi področja, na katerem delujete?
Na področju kulture za večino nevladnikov podporo urejajo razpisi, tako na občinski kot državni ravni, ti pa imajo seveda veliko prednosti in slabosti. Ena od najbolj očitnih slabosti je dejstvo, da se na večino razpisov lahko prijaviš šele po dveh letih delovanja, kar je za mlade organizacije izredno zahtevno. To namreč pomeni, da moraš dve leti ustvarjati program na minimalnih sredstvih, ki pa mora biti dovolj dober, da lahko po dveh letih kandidiraš na razpisu za financiranje. Drugi minus, pri katerem v želji po izboljšanju največkrat naletimo na gluha ušesa, je birokratsko zahteven proces, ki je za mlade umetnike in umetnice pogosto pomeni, da morajo biti vešči pisanja in birokracije. Sami smo se (predvsem v zadnji številki revije) veliko ukvarjali tudi z vprašanji hiperprodukcije in izgorelosti, ob tem pa se sprašujemo, kako delovati drugače, kako izstopiti ali pa upočasniti neprekinjeni krog produkcije (v našem polju predvsem razstav), kako zagotoviti finančno vzdržne delovne procese, za katere je na voljo dovolj časa in sodelavcev. Prizadevamo si za oblikovanje lastnega programa, ki nam bo to omogočil.
V uredništvu kulturosfere zbiramo ideje za predstavitve zanimivih novih kolektivov! Z idejami nam pišite na info@asociacija.si.