Ko gre za nevladne organizacije v polju kulture, navkljub nekaterim izboljšavam, ki smo jim bili priča v preteklem letu in napredku pri tradicionalnih prizadevanjih društva, ne moremo zaključiti, da danes lahko govorimo o sektorju, ki je okrepljen ali razvojno opolnomočen.
Pri tem, kot ugotavljamo v naši letni analizi stanja, je največja težava izrazita stagnacija sredstev namenjenih za izvedbo programov in projektov nevladnih kulturnih organizacij. Ta je posledica osiromašenih državnih in lokalnih kulturnih proračunov, ki zadnjih nekaj let večinoma ostajajo nespremenjeni. To pa v praksi v času vse dražjih stroškov produkcije in neusmiljenih inflacijskih pritiskov pomeni realno zmanjševanje razpoložljivih sredstev za nevladno umetnost. Poleg tega pa nevladne organizacije pesti nedelovanje Ministrstva za javno upravo in zastoj sredstev iz naslova njihovih razpisov.
Iz ukrepa v predlogu Nacionalnega programa za kulturo je razvidno, da ministrstvo namerava ohraniti število podprtih programov, ki je enakovredno tistim po odpravi spornih odločitev, kar pozdravljamo, pozdravljamo hkrati tudi, da ministrstvo vodi premislek o področju transdisciplinarne umetnosti, pri čemer želimo opozoriti, da bi bilo napak povečano število podprtih programov misliti zgolj skozi uvedbo novega, transdisciplinarnega področja, razvojno moramo kot država pristopati tudi k razvoju že uveljavljenih področij ustvarjalnosti ter razvojnost misliti na več stopnjah, tudi skozi krepitev podprtega števila programov NVO, kar pomeni možnost razvoja novih NVO, ki ne pomeni hkrati destabilizacijo že delujočih in uveljavljenih ter podporo razvoju onkraj največjih središč po državi.
Hkrati v Asociaciji že dolgotrajno opozarjamo, da se morajo sredstva za programe in projekte na vseh področjih ustvarjalnosti in kulturnih dejavnosti, tudi prečnih in podpornih povečevati, sredstva za podporne programe so po naši oceni nezadostna glede na potrebe, v krovni zakon pa je nujno vmestiti podlago za redno usklajevanje višine dodeljenih sredstev s stroški storitev, stroški obratovanja oz. z inflacijo ter prejemkov in pravic iz naslova dela.
Vse opisano je hkrati nujno misliti tudi skozi Asociacijino zahtevo in premislek o policentričnem razvoju kulture, ki jo predlog NPK, po našem mnenju problematično, misli predvsem skozi postprodukcijo, kar ocenjujemo kot nezadostno, pa tudi neizvedljivo – stanje na ravni dostopnosti in primernosti infrastrukture ter ustrezne usposobljenosti kadra po državi je izrazito raznorodno in pogosto neprimerno za kakovostne produkcije, zato je ključno, da policentrični razvoj kulture kot ukrep mislimo celovito, tudi skozi zagotavljanje infrastrukturnih pogojev za delovanje NVO. V predlogu Resolucije o NPK beremo, da o problematiki onkraj Metelkove 6 in Stare elektrarne država, sistematično ne misli, kar vrednotimo kot nezadostno. Izpričane potrebe po vadbenih, pisarniških, skladiščnih in arhivskih prostorov so jasne, priložnost nasloviti slednje pa država ima tudi skozi Zakon o obnovi, razvoju in zagotavljanju finančnih sredstev, ki npr. predvideva vzpostavitev treh regijskih depojev, v katerih bi lahko do prostora za hrambo umetnin dostopale tudi NVO. Nujno ostaja tudi, da se ministrstvo še naprej drži izvrševanja zakonske obveze zagotavljanja sredstev za vlaganje vseh NVO, tudi profesionalnih, v prenovo prostorov in skozi nakup opreme, ki ima podlago v tz. Zakonu o kulturnem evru, ki ga bo nujno podaljšati.
V predlogu NPK izrazito pogrešamo intenzivnejše ukrepe, ki bi uveljavali modele za zagotavljanje izvenproračunskih virov financiranje za NVO v kulturi in davčno politiko, ki spodbuja razvoj kulture in ustvarjalnosti, pa tudi večje število ukrepov za dvig ugleda, prepoznavnosti in zavedanja o pomenu neodvisne kulture.
Kot ključnega pomena vrednotimo, da ministrstvo zagotavlja ustrezno plačilo za NVO (za redno zaposlene in redne honorarne sodelavce) ter v razpisih opredeljuje in uveljavlja minimalno urno postavko za delo, aktivno pa začne tudi s subvencioniranje in spodbujanjem zaposlovanja. Stanje je namreč tudi iz naslova povečanih zahtev po produkciji ob istočasni manjši finančni zaslombi, ki je posledica preteklega programskega razpisa in ne upošteva posledic pandemije in draginje, v nevladnem sektorju nevzdržno in sili producente v spiralo nenehnega prijavljanja novih projektov za vzdrževanje osnovnega stanja ter izgorelost, pritiski zaposlenih in stalnih sodelavcev pa so iz naslova draženja življenja, stroškov storitev in splošnih stroškov v celoti upravičeni. Tudi v našem prostoru tako še naprej beležimo izgube kadra, ki odhajajo iz sektorja, ponovitve predstav odpadajo, razpoložljiva sredstva pa močno narekujejo kulturno ponudbo. Resolucija o NPK bistvenih izboljšav na ravni zagotavljanja ustreznega plačila za delo onkraj npr. razstavnin in specifičnih zaposlitev skozi sistem mentorstev ne predvideva.
V Asociaciji pa smo mnenja, da bi tudi ministrstvo za kulturo moralo misliti spodbude za zaposlovanje in zagotavljalo sredstva in ukrepe za ustrezno plačilo v NVO, in se ne predvsem zanašalo na razpis za profesionalizacijo dela v NVO, ki se iz Sklada za nevladne organizacije pod okriljem sektorja za NVO financira iz Ministrstva za javno upravo. Od odstopa ministrice Ajanović Hovnik je namreč sektor v celoti ohromljen in nedelujoč, sredstva, nujna za delovanje in krepitev vseh NVO, v skladu ostajajo nepočrpana, in to je kot izrazito škodo NVO sektorju v celoti nujno nemudoma nasloviti in odpraviti.