Društvo Asociacija se je s predstavniki več nevladnih organizacij v kulturi udeležilo 19. redne seje Odbora za kulturo Državnega zbora RS ter na njej razpravljalo o problematičnih točkah razpisne politike Ministrstva za kulturo ter delovanja strokovnih komisij.
Na seji so med vabljenimi spregovorili Polona Torkar iz društva Asociacija, Tjaša Pureber iz Gledališča Glej, Urška Jež iz Mesta žensk, Rok Vevar iz Nomad Dance Academy Slovenija, Alja Lobnik iz Maske ter predsednik Kolegija direktorjev slovenskih gledališč in direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana Uroš Korenčan.
Polona Torkar je v imenu društva Asociacija opozorila, da se zadovoljiv proračun v nobeni meri ne odrazi v višini sredstev, ki jih država nameni za umetnostne programe nevladne kulture, tj. za t.i. programski, večletni in enoletne projektne razpise. Nasprotno, umetnostni programi in projekti nevladne kulture so bili pri participaciji v zadovoljivem proračunu povsem izpuščeni. Zbrane je spomnila na dejstvo, da so se sredstva na postavki “Spodbujanje kulturne ustvarjalnosti”, iz katere organ črpa sredstva za omenjene razpise, ob rebalansu proračuna razpolovila. Z objavo večletnega razpisa je ministrstvo za kulturo že preseglo višino razpoložljivih sredstev, objavo enoletnih projektnih razpisov pa še čakamo. Nevladna kultura je tako povsem utemeljeno v negotovosti.
Izpostavila je, da je višina sredstva, ki jih je leto 2021 za umetniške programe in projekte nevladne kulture namenila aktualna oblast, v primerjavi s tistimi v preteklih letih nižja, čeprav so bili proračuni takratnega Ministrstva za kulturo v primerjavi z današnjim med 30 in 50 milijonov evrov manjši. Delež proračuna MK, ki ga danes odločevalci namenjajo umetniškim programom in projektom nevladne kulture, pa naj govorimo skupno ali pa po posamičnih področjih, je tako zgodovinsko najnižji in bo tak ostal tudi v letu 2022.
Polona Torkar je še povedala, da je Asociacija ministrstvo v odzivu na programski razpis opozorila na dejstvo, da organ, razen ko gre za področje vizualnih umetnosti, ni naravnan razvojno ter ga pozvala, naj na razpisu nepodeljena sredstva nameni za podporo dodatnih programov, ki ustrezajo kriterijem sofinanciranja. Po njenih navedbah bi tako lahko v okviru finančnih zamejitev razpisa podprli med dva in štiri dodatne programe, da pa bi to veliko bolj ustrezalo stanju na terenu dokazujejo tudi ocene strokovnih komisij, ki so programe številnih organizacij ocenile kot vrhunske, a jih niso predlagale v sofinanciranje. Da navkljub zadovoljivemu proračunu organ ne deluje razvojno, je podkrepila tudi z navedbo, da je država pred globalno ekonomsko krizo podpirala 15 programov na področju glasbe, 12 na področju uprizoritvenih umetnosti in 7 na področju intermedijskih umetnosti.
Vodja strokovne pisarne društva Asociacija je opozorila na številne netočno podane informacije, ki jih je ministrstvo navedlo v izjavi za javnost, med njimi o višini končno podeljenih sredstev za izvedbo razpisa ter številu v preteklih razpisnih obdobjih podprtih programov na področjih glasbe in uprizoritvenih umetnosti. Podatki o realizaciji programov namreč pokažejo, da ministrstvo, tudi na račun izgubljenih tožb, že v primerjavi z bližnjo preteklostjo danes sofinancira manj programov. Izpostavila pa je tudi, da so neustrezno zasnovane razpisne rešitve posledica neimenovanja dialoških skupin z NVO in samozaposlenimi v kulturi ter da ne gre zanemariti niti sistematičnega poseganja in regresijo instituta strokovnih komisij, ki se odražajo v odločitvah, sprejetih v okviru programskega razpisa.
Tjaša Pureber iz Gledališča Glej je izpostavila, da nefinanciranje programa gledališča razumejo v kontekstu dolgoletnega krčenja prostora za razvoj nevladnih organizacij. Glede na oseb in kakovost dela, si po njeni oceni državnega sofinanciranja na področju uprizoritvenih umetnosti zasluži več kot osem organizacij, stališče pa podkrepila s primerjavo, da Mestna občina Ljubljana v okviru štiriletnih programov na tem področju podpira 16 nevladnih organizacij. Prikazala je, na kakšen način nevladne organizacije oplemenitijo vsak evro, ki ga prejmejo od resornega ministrstva ter poudarila, da je stanje na terenu v izjemno velikem razkoraku z razpisnimi mehanizmi ministrstva, ki tega stanja ne dohajajo. Polje delovanja nevladnih organizacij je izredno heterogeno ter potrebuje raznolike mehanizme. Dokler so nevladne organizacije vsake štiri leta primorane v igranje razpisne ruske rulete, razvoja, ki bi vodil v izboljšanje njihovega položaja, položaja samostojnih ustvarjalec in delovanja, ne bo.
Urška Jež iz Mesta žensk, društva za promocijo žensk v kulturi, se je v razpravi v več točkah odzvala na izjavo za javnost Ministrstva za kulturo in poudarila, da je Mesto žensk, epidemiji navkljub, uspelo realizirati program, ki glede na pogoje dela, v katerih delajo, močno presega programe javnih zavodov. Ker se jim zdi, da uradnice in uradniki, pa tudi drugi funkcionarji Ministrstva za kulturo, nimajo stika s terenom, menijo, da je nujna uvedba mehanizma, ki jim bo omogočal kontinuirano spremljanje razvoja organizacije, npr. obvezno prisotnost na terenu za ministra, člane in članice strokovnih komisij, skrbnike pogodb. Skrbnica pogodbe, tako Jež, dogodka v organizaciji Mesta žensk ni obiskala najmanj od leta 2014. Nepoznavanje stanja na terenu in rasti sektorja pa nenazadnje izpričuje tudi v naprej podana omejitev števila prejemnikov sredstev.
Izjavo ministrstva, da programski razpis ni edini, na katerega se organizacije lahko prijavijo, je Urška Jež problematizirala na ravni upravičenosti visokega administrativnega bremena, ki ga kadrovsko podhranjene organizacije namenjajo za prijave na programskega, večletnega in enoletnega projektnega razpisa ter mdr. vnovič popisujejo tisto, kar ima ministrstvo že v poročilih, namesto da bi vlagale v razvoj drugih virov financiranja ali ustvarjalnost. Pokazala je, da izjava ministrstva, da Mesto žensk ni prejemalo sredstev iz naslova programskega razpisa, ne drži, nasprotovala pa je tudi trditvi organa, da ocenjevanje in vrednotenje vlog poteka v skladu s pogoji in kriteriji. Kot je razkrila, je celoten postopek ocenjevanja zavit v tančico, organizaciji pa tudi po posredovanju informacijske pooblaščenke ni uspelo pridobiti zapisnikov, ki jih predvideva pravilnik o izvedbi razpisov, saj, kot je uradno sporočilo ministrstvo, ne obstajajo. S citiranjem iz ocene strokovne komisije pa je naposled demonstrirala še, da, četudi ministrstvo zavrača take očitke, strokovne komisije vendarle ocenjujejo programe na podlagi svetovnonazorskih usmeritev prijaviteljev in njihovih programov.
Rok Vevar iz Nomad Dance Academy Slovenija se je nemudoma osredotočil na konkretne predloge, med katerimi je kot prvega izpostavil predlog, da se sredstva za umetniške programe in projekte NVO dvignejo na višino sredstev, ki jih letno prejme največji državni kulturni javni zavod SNG Opera in balet Ljubljana, tj. 12 milijonov evrov. Država mora, tako Vevar, nadalje zagotoviti ustrezne sklade, ki omogočajo NVO počrpati evropska sredstva, na ta način bi se namreč dvignila tudi zaposlenost domačih umetnikov in umetnic, delavk in delavcev, posredno pa bi razbremenili državni proračun. Predlagal je še, naj bodo večletni javni razpisi razpisani v vsakem proračunskem letu, zahteval pa, da mora biti na odločbo vnovič omogočena pritožba, kakor tudi poziv k dopolnitvi dokumentacije pri morebitnih anomalijah ter naj se kompetence strokovnih komisij in tistih, ki postopke razpisov vodijo, preverjajo tako dosledno, kot se to zahteva od prijaviteljev. Tako bo dialog sploh lahko mogoč. Ob zaključku svoje razprave pa je zbrane in javnost opozoril še na dejstvo, da je nevladni sektor svoje administrativno ime dobil nekje v devetdesetih letih, pred tem pa so se te prakse imenovale z drugačnimi imeni. Nikakor tako ne gre pozabiti, da sta dve tretjini zgodovine umetnosti v Sloveniji nastali v kontekstu, ki mu danes pravimo nevladni sektor.
Alja Lobnik iz Zavoda Maska je ilustrirala, kako pomembno mesto NVO sektor zaseda v domačem kulturnem ekosistemu, še posebej na področjih, ki nimajo institucionalne zaslombe. Hkrati je skozi primer Maske, ki deluje izrazito interdisciplinarno, kar je za sodobno umetnost naravno okolje, za svoje delo pa prejema številne nagrade, pokazala, kako je Ministrstvo za kulturo konzervativno in popolnoma slepo za polje, za razvoj katerega je odgovorno. Povedala je, da je nemogoče delovati z ministrstvom, ki ukinja pritožbe in je edino sredstvo komuniciranja pravzaprav tožba, dialog je tako v celoti onemogočen.
Uroš Korenčan, direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana in predsednik Kolegija direktorjev slovenskih gledališč, je na odboru javno izrazil solidarnost javnega sektorja z nevladnim sektorjem. Izrazil je jasno zavedanje, da gre za en sistem, eno okolje, v katerem usihanje in odmiranje enega dela pomeni posledice tudi za drugi del že na kratki rok. Vsekakor so, kot je povedal, zavezani pomagati predvsem samozaposlenim v kulturi, ki jih bo nefinanciranje programov določenih nevladnih organizacij prizadelo, a je poudaril, da je tudi dogajanje v javnem sektorju primerljivo s tistim v primeru nevladnega sektorja. Izpostavil je, da je ministrstvo s spremembo navodil o financiranju javnih zavodov spremenilo strukturo njihovega financiranja na način, da višja sredstva za programe javnih zavodov namenja zgolj in samo za tiste javne zavode, ki jih je ustanovila država. Iskreno torej država podporo namenja samo trem gledališčem v Sloveniji in se tako obnaša kot občina, ki je manjša od Ljubljane, za katero močno zaostaja. To seveda, kot ocenjuje Korenčan, ni v skladu ne s funkcijo in ne s poslanstvo Ministrstva za kulturo, katerega delo ocenjuje kot nezadostno. Poudaril je še, da bi bilo napak razumeti, da so spremembe odvisne zgolj od politične oblasti, temveč je potrebno razumeti, kakšno odgovornost za stanje nosijo uradniki in njihov odnos do sprememb.
Odbor za kulturo je sicer izglasoval, da bodo o dveh sklepih glasovali korespondenčno. S prvim namerava odbor ministrstvo za kulturo pozvati, da zagotovi dodatna finančna sredstva za nov dodatni javni razpis za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti v obdobju od 2022 do 2025, na katerem bodo lahko sodelovale organizacije na področju kulturno-umetniške ustvarjalnosti, ki niso bile izbrane na že izvedenem razpisu, z drugim pa bi odbor pozival ministrstvo k celoviti reformi in posodobitvi razpisnih postopkov.
Sejo si v celoti lahko ogledate na tej povezavi.