Žiga Brdnik je priznani filmski kritik in recenzent iz Maribora. Je tudi član Asociacije. V Kulturosferi vsak mesec predstavljamo naše člane ter njihove poglede na aktualno kulturno politiko.
Z Žigo smo spregovorili o pereči situaciji v filmu in polju kritike.
Številni menijo, da je rebalans kulturnega proračuna in napovedano znižanje napad na kulturo in kaznovanje zaradi kritične drže ustvarjalcev. Kako si ga razlagate vi?
Znižanje sredstev vidim hkrati kot kaznovanje za kritično držo, hkrati pa se bojim, da gre za načrtno postopno razgradnjo sektorja in prvi korak v poskusu njegovega prevzema. Česar se lahko v prihodnje pod to oblastjo nadejamo, lahko vidimo na medijskem področju, kjer se že vzpostavlja vzporedna medijska struktura, ki je jasno ideološko usmerjena, predvsem pa je hkrati v lasti vodilnih političnih akterjev in se v ta namen v njihov posel skuša kanalizirati javna sredstva in dajatve.
Na žalost se bojim, da je razlaga bolj vulgarna od ideološkega boja in da gre v prvi vrsti za posel, kdo bo dobil koliko sredstev in kdo si lahko od tega obeta delež. Hkrati to kaže izredno kratkoročno usmerjeno politiko, ki vidi samo neposredne koristi in ne zna razmišljati strateško. Da se namreč strateško vlaganje v kulturo dokazano povrne: pri čemer ne mislim v prvi vrsti finančno, ampak tudi izobrazbeno, humanistično, humanitarno, kar vse prispeva k razvoju družbe in blaženju krize, ki smo ji priča in ji bomo verjetno še mnogo bolj v prihodnjih letih.
Ni pa to zgolj pojav trenutne oblasti in politike, ampak se nestrateško in premalo dolgoročno vodenje kulturne politike vleče že odkar jo spremljam, ne glede na vlado, ki jo vodi. In to prinaša številne strukturne anomalije in probleme, ki se kažejo vedno bolj izostreno in močno: centralizacija, politizacija, prekarizacija, izkoriščanje, porušen trg dela, revščina med kulturniki_cami/umetniki_cami, odseljevanje kakovostnih kadrov v tujino in druge sektorje, amaterizem itn.
Delujete kot kritik oziroma recenzent na filmskem področju. Kako ocenjujete zmanjševanje medijskega prostora za kritiko, ki smo mu priča v zadnjih letih?
Zmanjševanje medijskega prostora za kritiko je zelo zaskrbljujoče in ima širše ter dolgoročnejše učinke, kot si jih lahko trenutno vsi skupaj zamislimo. Kritika je gonilo razvoja, saj omogoča pretresanje in preizpraševanje umetniške produkcije ter kulturne politike ter tako sooblikuje kriterije in miselni kontekst, v katerem nastajata. Brez nje razvoj ali nazadovanje postaneta naključna, zaradi česar bomo slej ali prej pristali v stagnaciji, teku na mestu ali celo nazadovanju.
Hkrati ima kritika pomembno vlogo pri približevanju umetnosti občinstvu, je na nek način most med umetnikom_co in gledalcem_ko oziroma udeležencem_ko. Umetnost postavlja v družbeni kontekst in s tem preizprašuje družbeno realnost in umetnost samo, s tem pa odpira miselne horizonte. Sicer pa imam občutek, da kritika že na splošno, v vsakdanjem življenju in delovanju ni sprejeta kot nekaj dobrega, ampak kot nekaj slabega, kar se odraža tudi v stanju profesionalne kritike. Tudi kulturni in kreativni sektor sam je zelo občutljiv na kritiko iz svojih lastnih in zunanjih vrst ter jo prepogosto razume kot napad, namesto da bi se o njej pogovarjali, se iz nje učili in skušali rasti.
Smo antikritična in antifilozofska družba, zaradi česar lahko tudi opažamo razrast teorij zarote, ponoven vzpon konzervativizmov, napade na kulturo in umetnost, sovražni govor, refašizacijo in degradacijo družbe. In izgon kritike iz medijskega prostora je simptom ter hkrati vzvod takšnega procesa.
Menite, da bi bilo potrebno kritiko na filmskem področju podpirati na bolj specifične načine s strani države?
Na tem mestu moram pozdraviti potezo ministrstva za kulturo, ki je pred nekaj leti poklic kritika_čarke dodalo med deficitarne poklice in tako nekaterim (med njimi tudi meni) olajšalo pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi s plačanimi prispevki za socialno varnost. Kaj več od države na pričakujem, saj sem prepričan, da mora kritika delovati neodvisno od struktur moči in politike ter zato ne sme biti finančno odvisna od oblasti. Največ, kar lahko država stori, je vzpostavitev konstruktivne in dolgoročno vzdržne medijske politike, ravno nasprotno od trenutne. Za primerno mesto kritike v družbi, omogočanje profesionalnih pogojev dela in sprejemanjem kritične drže pa lahko in moramo v prvi vrsti skrbeti državljani_ke: s kupovanjem kakovostnih medijev in branjem, deljenjem ter pogovarjanjem o prispevkih.
Poklic kritika je praviloma slabo plačan in posledično prekaren. Kakšne so posledice za stroko?
Posledice za stroko so katastrofalne, saj večina ljudi lahko svoj poklic opravlja zgolj polovično ali celo zgolj v prostem času, posledično pa je profesionalnih kritikov_čark vedno manj. Ljudje z velikim potencialom, dobro izobrazbo in izjemnimi miselnimi kapacitetami so prisiljeni zatreti svoje sposobnosti, da lahko čez dan opravljajo delo, s katerim se preživljajo, potem pa ob večerih, praznikih in vikendih preklapljati nazaj v kritično držo, kar je zelo naporno, velikokrat neproduktivno in včasih tudi neizvedljivo.
Honorarji so glede na vloženo delo in trud praviloma res slabi, ne nagrajuje se toliko kakovost, ampak kvantiteta in klikabilnost; skratka, za preživetje se šteje količina znakov in ne, koliko so premišljeni, na mestu, poglobljeni, kritični. Zato nastajajo slabši prispevki in posledično tudi slabša umetniška produkcija. Na kakovost pa seveda tudi vpliva, da se kritiki_čarke ne morejo osredotočiti zgolj na eno področje pisanja, kjer bi obvladali vse segmente tega področja in tako svoje delo opravljali optimalno.
Menite, da je za izobraževanje kritikov ter prenos znanja ustrezno poskrbljeno? Kako bi moralo biti?
Izrecen in poseben študij za kritike_čarke vsaj po mojem mnenju ne more obstajati, saj je kritična drža odvisna od vsakega posameznika: kaj bere, glede, posluša, kako razmišlja, s kom in kako se pogovarja. V tem pogledu potrebuje čas za oseben razvoj, poglabljanje v različne aspekte in raziskovanje umetniškega področja, ki ga zanima. Študiji, ki pri tem pomagajo, so predvsem humanistični in vsaj po mojih izkušnjah na tem področju glede na stanje še vedno držimo zavidljivo kakovost.
Prenos znanja med kolegi_cami je dober (neposredno v komunikaciji in posredno prek tekstov ter knjig in drugi medijskih oblik) in moram reči, da sem jim za to hvaležen, saj brez njih in njihove spodbude nikoli ne bi postal in ostal filmski kritik. Vsakogar, ki deluje na področju filmske kritike in umetniške kritike nasploh z vsakim dnem bolj cenim, saj se tudi vedno bolj zavedam, kako težko je opravljati to delo in v kakšnih pogojih ga opravljamo.
Nasploh pa v izobraževanju otrok in mladih pogrešam več spodbujanja kritičnosti ter dojemanja snovi z lastno glavo. Če smo se nekoč bolj ‘piflali’ na pamet, je zdaj znanje preveč postavljeno v neko funkcijo in nabiranje kompetenc za trg. Znanje na sebi in z njim tudi kritično sprejemanje znanja ter družbe bi morali postati vrednoti, s tem bi se lažje spopadali tudi z vedno bolj kompleksnim in iztirjenim svetom.
S katerimi projekti se trenutno ukvarjate? Kako je korona vplivala na vaše delo?
Trenutno pišem prispevke in kritike za dnevni časopis in tri revije, kuriram filmski program za društvo, svetujem in pomagam pri komunikaciji z javnostjo za več projektov ter hkrati sooblikujem strateške dokumente za razvoj kinematografije v Mariboru.
Večopravilnost, ki sem jo zgoraj opisal, je torej del mojega vsakdana in upam si, da je bo v prihodnje potrebno manj in bom lahko več fokusa posvetil stvarem, ki jih res dobro in z zadovoljstvom delam. Bil sem že na dobri poti k temu, a me je korona od tega še dodatno oddaljila, saj je zdaj znova potrebno poprijeti za vsakršno delo; ne vemo namreč, kaj nas čaka prihodnji mesec, kaj šele prihodnje leto. Prisotna sta strah za preživetje in posledično večji psihološki pritisk ter manj zbranosti. Poteka še dodatna prekarizacija, honorarji so še dodatno omejeni, na srečo zaenkrat še ne v višini – ker nižje več res ne moremo, upam – ampak v količini prostora, ki ga honorarci dobimo v medijih.
Tudi socialna distanca vpliva na naše delo, saj je pogovor iz oči v oči, dialog s sočlovekom, dogodek v živo v prisotnosti občinstva vsaj zame nujen sestavni del kritike. Konec koncev nikakor ne bi rad zviška gledal na nesrečo kogarkoli, ki ga je ta kriza močno doletela – kot rečeno je tudi nas, zato lahko s tem v polni meri sočustvujem – a je po drugi strani to zelo zanimiv in potencialno ploden čas za kritike_čarke, saj se nam na vsakem koraku ponuja materija za razmislek, analizo in pretresanje.
Dela nam vsekakor ne bo zmanjkalo, upam pa, da bomo lahko od njega še naprej preživeli in da bodo naše delo prepoznali bralci_ke, gledalci_ke, poslušalci_ke, umetniki_ce. Brez njih namreč ne obstajamo.