V času, ko je parlament obravnaval vladni predlog rebalansa proračuna 2020, je Asociacija, da bi pridobili še strokovni pogled glede krčenja proračuna za kulturo, organizirala posvet s strokovnjaki s področja ekonomije.
Prvega septembra smo na okrogli mizi z naslovom Rebalans proračuna in ukrepi za kulturo spregovorili z dr. Markom Jakličem, profesorjem z Ekonomske fakultete UL, dr. Bogomirjem Kovačem, profesorjem z Ekonomske fakultete UL, in dr. Andrejem Srakarjem, docentom na Ekonomski fakulteti UL ter strokovnjakom s področja kulturne ekonomike. Dogodek je povezovala Tjaša Pureber, poznavalka kulturnih politik.
Zaradi izdatkov za blažitev posledic epidemije novega koronavirusa je v proračunu države v letu 2020 načrtovan primanjkljaj v višini 4,2 milijarde evrov. Kljub znatnemu zadolževanju države in dejstvu, da se zavoljo ukrepov za blažitev posledic epidemije sredstva za večino ostalih resorjev zvišujejo, pa se je vlada v svojem predlogu odločila, da bo varčevala v kulturnem sektorju. Predlog rebalansa potrjuje, da ukrepov na področju kulture ni bilo in očitno tudi v prihodnje niso načrtovani, čeprav je bilo večkrat opozorjeno, da je pandemija močno zarezala v kulturo in bi zato nujno potrebovala dodatne spodbude.
Bogomir Kovač je uvodoma poudaril, da je danes makroekonomski pristop povsem drugačen od tistega v času krize 2008, saj ni zunanjih določevalcev pogojev, ki bi omejevali način razporejanja sredstev. Vlada je k rebalansu pristopila precej tehnično in sektorjem naročila, naj pazijo in skrbijo za racionalno potrošnjo. Kljub temu pa rebalans prinaša visoko zadolževanje in višanje sredstev v skoraj vseh resorjih razen v kulturnem. Po mnenju dr. Kovača je razlog izključno političen in ne ekonomski, saj se je kultura znašla na strani nasprotovanj tej vladi. Nastal je spor med kulturnimi ustvarjalci in kulturnim ministrstvom, kulturnike pa najdemo tudi v ospredju političnih oponentov na petkovih srečevanjih. S to tezo se je strinjal tudi Andrej Srakar, ki meni, da je distribucija rezov način kaznovanja in ne strateški premislek. Kot pravi Srakar, pa tudi znotraj ministrstva režejo tam, kjer je najlažje, tj. pri programih v javnih zavodih in pri nevladnih organizacijah.
Marko Jaklič je poudaril, da niso rezali le kulturi, ampak tudi znanosti, saj sta si kultura in znanost podobni ravno v svojem ustvarjalnem in inovacijskem aspektu. Zaviranje teh dveh področji, ki rezultira v šibkosti pri oblikovanju proizvodov in storitev, pa je kulturološko širšega pomena. Jaklič je poudaril, da v strateškem smislu socialno reševanje ljudi ne zadostuje. Meni, da je potrebno poskrbeti za pospeševanje produkcije in višanje dodane vrednosti, ki pa se skrivata ravno v podpori znanost in kulturo. Slednji zagotavljata razvoj, ustvarjalnost in inovativnost, česar se pri nas, očitno še ne zavedamo. Naša zrelost bo izkazana, ko bo družba kulturo videla kot del rešitve in ne problema, saj bo napredek družbe mogoč le prek podpore kulturi in znanosti.
Kovač je komentiral, da je bil doslej pristop vlade pri ukrepih pomoči le horizontalen, saj so bile pomoči usmerjene v probleme zaposlovanja, socialnih pokritij itd., manj pa je bilo sektorskega, vertikalnega ali regijskega pristopa, kar je bolj zahtevno, a ima lahko boljše in bolj usmerjene rezultate. Seveda pa bolj kompleksne politike terjajo več stroke in znanja. Kovač predvideva, da bo kriza trajala vsaj dve leti, njene posledice pa še veliko dlje, zato meni, da bo tudi v tem oziru potrebno menjati strateški pristop do oblik pomoči. V vertikalnih shemah pomoči je potrebno v obzir vzeti tudi raznolikost kulturnega sektorja in njegovih potreb. Podsektorji kulture bi morali v odprti koordinacijski mreži izoblikovati specifične pristope pomoči. Če ne bomo našli ustreznih podpornih sistemov, bodo posledice dvoletne krize za vse institucije v kulturi enormne, prenesle se bodo tudi na samozaposlene v kulturi, saj, če zavodi ne bodo mogli funkcionirali tudi samozaposleni ne bodo, je komentiral Jaklič.
Strokovnjaki so se strinjali, da imamo na področju kulture konstantno izrazito politično krizo, saj je kot sektor vedno med zadnjimi, tako v razdeljevanju ministrskih mest kot tudi pri razrezu proračuna. Strateška usmeritev kulturne politike je usmerjena v ohranjanje miru na področju, tj. na ohranjanju zatečenega stanja. Hkrati pa je to sektor, ki bi moral biti v osrčju zadev. Jaklič je dodal, da bi bilo v tem smislu potrebno dvigniti splošen nivo kulture in znotraj tega raven dojemanja kulture ter njeno vseprisotnost in prepletenost z drugimi nivoji naših osebnih življenj.
Kovač je na koncu predlagal, da naj sama scena začne pripravljati alternativo in z njo vstopi v politični prostor. Meni, da je te alternative potem potrebno udejanjati in jih politično plasirati skozi decentraliziran pristop. Hkrati pa opozarja, da sektor ne sme pristati na prisilno transformacijo, ki celotno kulturno produkcijo sili v digitalizacijo. Tovrstne inovacije se seveda z vidika prilagoditev lahko razvijajo paralelno, zagotovo pa ne gre dopustiti, da bi analogno kulturno produkcijo opustili, tudi v luči varčevanj ne, saj igra v družbi povsem drugačno vlogo kot njene digitalne različice.
Razprava je potrdila, da je kultura za družbo pomembna tudi v ekonomskem smislu. To sicer ni njen osrednji in glavni namen, a vendarle kultura igra pomembno vlogo tudi za gospodarstvo. Trenutno je v nemilosti, kar pa je izključno posledica političnih stališč in ne strokovnih, v zvezi z rebalansom pa tudi ekonomskega diskurza. Vsekakor je razprava odprla pomembna vprašanja, ki jim bomo tudi v Asociaciji še naprej posvečali pozornost.