V tokratnem podcastu smo raziskovali, kako se na polju ljubiteljske kulture, ki poleg ljubiteljev zajema tudi široko paleto poklicnih samozaposlenih v kulturi ter nevladnih organizacij, ki prehajajo meje ljubiteljstva, prepletajo različni sektorji družbe.
S Tomažem Simetingerjem iz Zveze kulturnih društev smo se tako posvetili vlogi kulture v izobraževalnem sistemu, razpravljali o povezovanju kulture in gospodarstva ter odprli vprašanje upravljanja infrastrukture ter socialnih vprašanj, ki jih kultura naslavlja in presega.
Prisluhnite celotnemu julijskemu podcastu na tej povezavi.
Osnovni parametri, ki definirajo ljubiteljsko kulturo, so številčno impresivni: v ljubiteljstvu deluje okoli 5.000 društev, njihovo število narašča. “Prihaja pa do manjšanja števila članov znotraj teh društev. Aktivno se ljubiteljsko s kulturo danes vseeno ukvarja okoli 110.000 ljudi, torej približno 7 odstotkov prebivalstva Slovenije, kar so precej velike številke. Povprečni prebivalec Slovenije si dvakrat letno ogleda eno izmed ljubiteljskih produkcij,” pojasnjuje Tomaž Simetinger.
Izobraževanje kot temelj razvoja področja
Ljubiteljska kultura deluje razpršeno in decentralizirano, v lokalnih skupnostih producira kulturo, hkrati pa lokalnemu prebivalstvu ponuja tudi možnost spremljanja njihovih dejavnosti. Javni sklad kulturnih dejavnosti ljubitelje povezuje in strokovno podpira. “Čeprav je napredka na strokovnem področju veliko, se z napredkom in razvojem umetniških smeri kažejo potrebe po novih oblikah strokovne podpore, denimo na področju intermedije, sodobnega plesa, čaka nas tudi veliko dela pri vprašanju mladih. Denimo kako razumejo kulturo, kako v njej participirajo, katera so področja, ki nagovarjajo mlade, in ali se mladi v njih počutijo dovolj varne, da uporabljajo kreativne procese v svojem življenju,” razlaga Simetinger. Dodaja, da ta hip ta področja redko sovpadajo z institucionalnim elementom, predvsem pa obstaja manjka v delu z mladimi med srednjo šolo in koncem univerze.
Ljubiteljstvo je izrazito vezano na šole, različne obšolske dejavnosti in krožke, ki so tako ali drugače del pouka ali šolskega okolja. “To je ključni način, kako se večina mladih izven urbanih središč prvič sreča s kulturo, ker je tam dostop do ponudbe večjih kulturnih inštitucij omejen,” dodaja Simetinger. Ta hip v zvezi razmišljajo, da bi raziskali populacijo srednje šole in univerze, ker se tu opaža manko stika mladih s kulturo. “Obstajajo kvantitativni podatki obiska in udejstvovanja, ne pa razlogi za ta trend.”
Simetinger pa opozarja, da pri vprašanju kulturno-umetnostne vzgoje ne smemo misliti le na mlade, temveč se je potrebno ukvarjati z vprašanjem upokojencev. “Pri njih se potrebe z leti spreminjajo, ne želijo si več le producirati kulture, temveč skozi umetnost dosegajo druge cilje, denimo ohranjanje kognitivnih sposobnosti, skrb za ranljivo populacijo, tu je tudi socialni element druženja. “Kultura tako ni zgolj model produkcije umetnosti, ampak je tudi medsektorski pojav, posega na zdravje šolstvo, socialo; umetnost je v tem smislu zgolj medij, s katerim dosegaš cilje znotraj ostalih sektorjev.
Pogovarjali smo se tudi o modelih dobre prakse sodelovanja med
Več o modelih dobre prakse sodelovanja med ljubiteljskimi društvi in malim podjetništvom ter kako je korona vplivala na produkcijo ljubiteljske kulture pa lahko slišite na tej povezavi.