Improvizacijsko gledališče Ljubljana KD IGLU je eno redkih profesionalnih gledališč, ki se ukvarja z improvizacijo. Sestavljajo ga Vid Sodnik, Peter Frankl in Juš Milčinski.
Z njimi smo se v tokratnem intervjuju s članicami Asociacije Iz prve vrste pogovarjali o pogojih dela na neodvisni sceni. Naš sogovornik je bil Vid Sodnik.
Ste eno redkih profesionalnih gledališč na polju improvizacije. Na kakšen način strukturirate vaše ustvarjalne procese, kako sestavljate ekipo in na katerih principih delujete?
Ekipa je nastala pred sedmimi leti, ko smo se s Petrom Franklom in Jušem Milčinskim peljali iz mednarodnega festivala improvizacijskega gledališča v Nemčiji. Na poti domov smo se pogovarjali, da si želimo bolj profesionalnega pristopa do improvizacije. Tako smo ustanovili KD IGLU – improvizacijsko gledališče Ljubljana. Ker smo samo trije, k svojim projektom redno vabimo različne umetnice in umetnike na področju improvizacije. Poleg improvizacije pa se skušamo povezovati z ustvarjalci iz drugih uprizoritvenih področij. Rad bi omenil vse, ki smo kdaj z njimi sodelovali, a si ne upam, ker jih je toliko, da bi lahko koga pozabil. Ugotavljamo, da nas ustvarjalci z različnih področij kar poznajo in v bistvu nihče ne zavrne sodelovanja.
Svoje predstave med sezono izvajamo štirikrat mesečno. Trikrat v Menzi pri koritu na Metelkovi in enkrat v SiTi Teatru BTC. Pri kreiranju programa skušamo skrbeti za raznolikost, zato si redno predajamo umetniško vodenje projektov. Enkrat mesečno gostimo priznane improvizatorje iz celega sveta. To nam zagotavlja stik s svetom in nam omogoča umetniško rast. Posledično tudi mi vsako leto obiščemo nekaj festivalov, kjer učimo in nastopamo. Pogosto sodelujemo tudi z drugimi slovenskimi društvi in improvizacijskimi skupinami, saj je v Ljubljani ljubiteljska impro scena zelo močna. Večina izhaja iz projektov Impro liga in ŠILA, kjer smo začeli tudi mi. Glede na majhnost Slovenije, je improvizatorjev ogromno. Seveda, ko govorimo o ljubiteljskem udejstvovanju. Profesionalno pa iz leta v leto rastemo.
Tudi mi trije smo se primorani ukvarjati še z drugimi, bolj donosnimi, igralskimi, voditeljskimi in organizatorskimi vlogami. Z uspešnim delom na drugih projektih si lahko privoščimo redne predstave, ki bi jih sicer z vstopnicami zelo težko pokrili. Te delujejo kot druženje impro skupnosti, ki je ena velika družina. Zdi se mi, da imamo zelo zvesto publiko, ki redno hodi na naše predstave. Nismo pa nikoli zajadrali v mainstream, kot smo si morda na začetku predstavljali. Skozi leta smo ugotovili, da nam je zelo všeč umetniška svoboda in specifika humorja, ki nam jo omogočajo predstave v Menzi pri koritu. Seveda imajo poseben čar tudi predstave pred več tisoč gledalci. To smo doživeli le nekajkrat. Čar gledališke improvizacije je v krhkosti in ranljivosti na odru, gledalec mora imeti občutek, da je prizor vedno na robu tega, da razpade. Ko publiki izpostaviš ta aspekt, se lahko zgodijo genialni momenti. A včasih se to ne zgodi, in je del predstave nekoliko slabši, saj je veliko prepuščeno naključju. Zato je z veliko množico težje vzpostaviti tak intimen odnos, kjer je dovoljeno delati napake, ki bodo potencialno lahko odlične.
Ljudje, ki nas redno spremljajo, so zvesti podporniki tega odrskega eksperimentiranja. Na predstavo ne pridejo samo sedet in se smejat, ampak sodelujejo s svojimi predlogi, mi pa zgodbe odpeljemo tja, kamor publika želi. Kot igralec v prizoru skušaš slediti intuiciji publike. Z umetniškim vodenjem predstav skušamo zadovoljiti aktivno publiko in vedno znova raziskovati nove aspekte struktur zgodb, nove like, različne žanre itn. Včasih je predstava lahkotna in smešna, včasih pa nas naključje odpelje v bolj temačne vode in želimo s publiko raziskovati tudi kako pomenljivejšo temo.
Izvajate tudi različne izobraževalne programe. Kakšne module tečajev imate in komu so namenjeni?
Kot pri vseh mladih umetnostih, je velik del udejstvovanja tudi ozaveščanje, da to sploh obstaja. V Sloveniji je gledališka improvizacija v srednjih šolah že dolgo prisotna preko Šolske impro lige in kasneje v Impro ligi. Znano je, da so tehnike improviziranja zelo uporabne tudi na drugih področjih. Z IGLU-jem smo v različnih zasedbah nastopali v 22 državah v Evropi ter Severni in Južni Ameriki. Tako smo prišli v stik z improvizatorji iz celega sveta in videli, kateri modeli teatrov delujejo. Za nas je dober vidik gledališča, da poleg nedobičkonosnih predstav ponuja tudi izobraževanja.
Ta niso nujno usmerjena samo v izobraževanje profesionalcev, ampak se jih udeležujejo ljudje, ki v improvizaciji prepoznajo orodja, ki jim pomagajo na drugih področjih. Pri nas je že dolgo obstajal impro tečaj, a z ustanovitvijo IGLU Teatra smo to preimenovali v šolo improvizacije, udeležencem pa ponudili bolj razdelan program izobraževanja. Naša šola ima približno 80 aktivnih udeležencev. Med njimi so zelo talentirani igralci in improvizatorji, stand up komiki in drugi performerji. A to je le del zgodbe. Večina udeležencev sebe ne vidi kot performeja in se improvizacije uči iz drugih vzgibov.
Skozi gledališko improvizacijo se učimo bolje razumeti človeške odnose in čustvena stanja. Od naših udeležencev pogosto slišimo zgodbe, kako so bili prej veliko bolj sramežljivi v različnih družbah ali delovnem okolju, sedaj pa se ne bojijo izpostaviti, povedati svojega mnenja ali celo razrešiti neprijetne situacije. Improvizacija vsebuje delo z orodji, ki spodbujajo sproščeno vzdušje, sodelovanje znotraj skupine in raziskovanje vloge posameznika znotraj delovnega okolja. Gre za ustvarjanje varnega okolja, vzpostavljanje sistemov kreativnega razmišljanja znotraj skupine in možnost aplikacije na vsakdanje odnose znotraj delovnega okolja.
Zavedamo se, da bodo ljudje ostali ob nas le, če bomo razvijali skupnost in vanjo vlagali. Tako vsakoletno prirejamo druženja ter poletno impro šolo. Ne bom preveč oglaševal letošnjega impro oddiha na Bloški planoti, ker so se prijave zapolnile v treh dneh. Tudi sam živim za te projekte in dogodke, saj me kot izvajalca zares osrečujejo. A če bi se želel preživljati samo s tem, bi vse cene tečajev morali vsaj podvojiti ali potrojiti. Poleg tega, da se skušamo s tem preživljati, nam je pomemben aspekt ozaveščanje o improvizaciji in širjenje dobre besede. Iskreno verjamem, da je to okolje, ki spreminja svet na boljše. Ceno vseh aktivnosti skušamo obržati nizko, kot je to le mogoče.
Čeprav pri nas trg ni ravno razvit, sami ponujate tudi komercialne storitve za podjetja. Kako do njih pristopate in kakšne so vaše izkušnje sodelovanja med gospodarstvom in kulturo?
Naša želja je slediti trendom naših uspešnih prijateljev iz zahodnih evropskih držav, ki se zelo dobro preživljajo predvsem z učenjem improvizacije v podjetjih. To je lahko v obliki sproščenih team buildingov, kjer je glavni namen, da se skupina sodelavcev bolj poveže. Lahko pa se improvizacijske tehnike aplicira bolj konkretno. Izvajajo treninge javnega nastopanja in improviziranja v delovnem okolju za menedžerje, znanstvenike, pogajalce, oglaševalce in vojake.
Mi ne izvajamo tako konkretno usmerjenih izobraževanj, ker je v neki meri to na našem trgu še vedno novost. Letno izvedemo nekaj treningov improvizacije za podjetja, a to je daleč od tega, kar počnejo naši kolegi v tujini. Včasih nas najamejo kakšne agencije, ki z različnimi podjetji redno sodelujejo in te agencije nam zaupajo, da bomo dogodek kvalitetno izpeljali. Naročniki pa včasih težko zaupajo tej “filozofiji” improvizacije, ki je nepredvidljiva in ne gre vedno po načrtu. Predstavljam si, da je včasih težko zaupati in se navdušiti nad nečim tako abstraktnim, kot so gledališke delavnice, če svoje zaposlene lahko pelješ na morje, jim plačaš večerjo in nekaj pijač. Enkrat so v nekem visokotehnološkem podjetju, ki bi si želelo delati na komunikaciji, vprašali zaposlene, če bi raje imeli delavnice improvizacije ali nov Lego set Vojne zvezd. Pa so se odločili za drugo. In jim nič ne zamerim, saj so izbirali med nečim nepoznanimi in nepredvidljivim in nečim, kar jim bo zagotovo prijetno. Za to ni bo potrebno iti iz cone udobja. Kar pa mi redno počnemo na naših delavnicah.
Težko torej govorim o zelo uspešnem sodelovanju z gospodarstvom. Imamo nekaj čudovitih izkušenj, a še več imamo želja in idej, kako bi še lahko sodelovali. Redno zbiram objave znanstvenih raziskav in razne osebne izkušnje uspešnih podjetnikov, ki pričajo o tem, da improvizacija pozitivno vpliva na človeka, da postane bolj kreativen, odprt za nove ideje, samozavesten, razumevajoč in sočuten. Želel bi si priložnosti, da to bolje manifestiramo v naše okolje. Podjetja nas povečini najemajo za zabavo in sprostitev na njihovih internih dogodkih. V tem kar uživamo in nam gre dobro, a gotovo bi si želeli improvizacijo predstaviti tudi v drugačni luči.
Če pa govorimo o razvoju kulture s pomočjo gospodarstva, pa ne vidim veliko priložnosti za posluh in črpanja denarja za dobre kulturne projekte. Podjetje ima cilj prodati svoj produkt, ne pa raziskovati obstoj človeštva in zakaj je svet takšen kot je.
Kako je korona vplivala na vaše dejavnosti? Kakšno pomoč države bi si želeli?
Korona je ustavila naš svet. Gledališča so se zaprla, snemanja so bila odpovedana in komercialni projekti preklicani. Z izjemo učenja v naši šoli dohodka nisem imel že od februarja. Težko govorim za svoja kolega, a sam imam občutek, da sem karierno spet nazaj v študentskih letih. Razmišljam o tem, kaj bo moj poklic? Ker ta morda ne obstaja več. S prijatelji za prostovoljne prispevke delamo spletne predstave in zastonj snemamo skeče, da ostanemo mentalno zdravi in imamo nek namen. Skušamo ostati aktivni. Na srečo sem si uspel ustvariti nekaj prihrankov, ki pa bodo v tej polletni suši pošli. Sam imam družino in otroka in sem finančno gledano do zdaj lahko normalno živel. Vedno me je motilo, ko so me znanci in družina spraševali: “A pa ti lahko živiš od tega?” Sedaj se kaže, od kod je izviralo to začudenje.
Dejansko je ljudem, ki se jih je ta kriza manj dotaknila, nerodno govoriti o stanju v kulturi. Sploh pa o alternativi in manj institucionaliziranih kulturnih dejavnostih. Občutek imam, da večini ljudi v gospodarstvu že prej ni bilo jasno, zakaj to sploh obstaja. Želim si, da bi se Ministrstvo za kulturo odzivalo na krike obupa, ki prihajajo iz vrst kulturnikov. Želel bi si, da bi do polnega odprtja kulturnih ustanov imeli pravico do nekega temeljnega dohodka, ki bazira na dohodkih iz preteklih let. A po drugi strani se zavedam absurdnosti te želje glede na trenutne odzive ljudi, ki o tem odločajo.
Ne skrbi me pa, da bo kultura umrla. Mislim, da je naše poslanstvo, da naprej ustvarjamo. Morda se trenutna avtoriteta ne zaveda, da so zdaj in so vedno bili v preteklosti v kulturi poleg nas brezdelnežev tudi največji intelektualci našega časa, ki ne bodo prenašali ignoriranja in ponižanja. Tako globoko verjamem v pomen kulturnega udejstvovanja, da me ne skrbi, da na primer gledališka improvizacija ne bo preživela. Bolj jo vidim kot rešitev, kot pa nekaj kar se mora reševati. A čeprav vem, da vsaka kriza spodbudi največje umetniške premike, bi rad vedel še, če bom septembra lahko plačal leasing.
Kakšni so vaši načrti do konca leta?
Do konca leta si, kot najbrž vsi, želimo izpeljati čim več predstav. Zagotovo bomo odprti za nove izzive, ki jih ti časi prinašajo. Imamo srečo, da smo v osnovi zelo prilagodljivi in smo že prej nastopali na zelo raznolikih dogodkih in se znašli v nepredvidljivih situacijah. Nekaj poskusov spletnega udejstvovanja smo že opravili in ti eksperimenti so postajali vedno bolj kvalitetni. Če bo potrebno, bomo ostali na sceni preko drugih kanalov. A zadnjo predstavo smo uspeli izpeljati v živo pred publiko in tega občutka ne želimo izgubiti.
Zdi se mi, da se kaže lakota po kulturnih dogodkih. Ljudje pogrešajo predstave in iz tega vidika me ne skrbi. A zavedati se moramo, da naše predstave za nas delujejo bolj kot ozaveščanje javnosti, da obstajamo. Upamo na projekte, ki pridejo zraven in so bolje finančno podprti. Zaradi pedagoških dejavnosti do sedaj naš obstoj ni bil odvisen od razpisov, ampak je bilo vedno pomembno, da ključne stvari lahko izpeljemo sami in smo v tem pogledu samozadostni. Razpisi za nas pomenijo nek dodatek, ki nam omogoča umetniško rast. Morda prihaja obdobje, ko bo še bolj pomembno povezovanje s drugimi društvi in ozaveščanje javnosti o stanju v kulturi. Želimo si biti aktivni del teh premikov.