V sklopu tokratnih kulturnih premišljevanj objavljamo zapis režiserja Jureta Novaka, v katerem reflektira položaj samozaposlenih v kulturi.
Kolumna je bila prvič objavljena na portalu Neodvisni, tukaj pa jo objavljamo z novim uvodnim pripisom avtorja.
Drek se vali navzdol
Zapis je izvorno nastal za portal neodvisni.art in je bil objavljen 19. marca. V zadnjih tednih so se stvari bliskovito razvijale, vlada je predstavila konkreten predlog pomoči samozaposlenim, ki pa ga je vrsta organizacij, med njimi Asociacija, prepoznala kot pomanjkljivega in problematičnega ter pozvala vlado in državni zbor h konkretnim dopolnilom in popravkom. V naslednjih nekaj dneh bomo izvedeli, koliko smo vredni odločevalcem: poslancem, vladi in resornemu ministrstvu, ki se na krizo odziva z agilnostjo mrtve ribe v blatni luži. Je pa neumoren trud ogromne kopice samozaposlenih na tem in drugih področjih našo vrednost še bolj dvignil v mojih očeh. Hvala, kolegice in kolegi.
Da v prvem predlogu Zakona o interventnem ukrepu ob aktualni pandemiji na samozaposlene nihče niti pomislil ni, ni napaka, spregled ali zmota. Gre za v politično-ekonomsko strukturo načrtno vpisan vzorec. Celoten fenomen »samozaposlitve« je eksplicitno in zavestno namenjen točno temu – da na nas ni treba niti pomisliti.
Zgodba je stara. Ob prehodu od skupnostne ekonomije v tržno, kmalu po osamosvojitvi, je bilo treba nekam spraviti tisoče, ki so kazili evidence o brezposelnosti in bremenili socialno in zdravstveno blagajno. Umni možje so se takrat odločili za rokohitrski ukrep – preprosto so nas iz delavcev spremenili v delodajalce, iz državljanov v podjetja in – čira-čara – vsa ta množica je naenkrat iz proračunskih porabnikov postala plačnik v »skupno« blagajno.
Zgodil se je veliki čudež, uradniki so vodo spremenili v vino, pijavke v čebelice. Vse krijemo sami: dopuste, malice, bolniške, prevoze na delo. Tudi prispevke za zdravstveno in pokojninsko blagajno plačujemo. Sami vodimo svoje račune, sami smo svoji oddelki za človeške vire, sami si zagotavljamo delovne pogoje, sami se pošiljamo na redne zdravniške preglede, sami skrbimo za higienske standarde in požarno varnost.
Ampak seveda! Saj smo podjetja. Med mano in Gorenjem praktično ni razlike. No, je, malenkostna. Gorenje ima zaposlene, ki imajo določene pravice.
Jure Novak pa zaposluje samo Jureta Novaka, in ta lahko za razmere na delovnem mestu, mobing ali neplačane prispevke toži samo – Jureta Novaka.
(Cela reč se kaže v absurdni situaciji, kjer moram Jure Novak, podjetje, na eDavkih pooblastiti Jureta Novak, državljana, da lahko posluje v imenu Jureta Novaka, podjetja. Dobesedno sem svoj menedžer.)
(Glej, mama, pa sem direktor!)
Stvar je ad acta.
Sistemski čudež ima več oblik. Samostojne podjetnike vsi poznate. Potem so tu še komanditne družbe (k. d.), pa družbe z neomejeno odgovornostjo (d. n. o.), pa popoldanski s. p.-ji, samostojni kmetje, v zadnjih letih se je pojavil še en bypass zakonov o zaposlitvah – agencijsko delo … In število teh pod-razrednih državljanov narašča. Uradne statistike se gibljejo nad 100.000, če pa prištejemo še agencijske delavce in delavce za določen čas, sem prepričan, da pridemo do tretjine vseh zaposlitev v državi.
Mnogo teh prekarnih delavcev, kar dobesedno pomeni delavcev v nevarnosti, je v še slabši ali enako slabi poziciji, kot smo tisti, ki se jim posvečam v pričujočem zapisu – samozaposleni v kulturi.
Gre za pod-razred z dvema podrazredoma. Status samozaposlenega v kulturi ima malo manj kot 3000 posameznikov, malo več kot polovica pa ima statusu pridruženo pravico do plačevanja prispevkov iz državnega proračuna.
Slednje trenutna koronasituacija neposredno še najmanj prizadene. Res je, da smo omejeni na zaslužek malo manj kot 20.000 na leto (bruto bruto!), res, da nas tretjina letno ne doseže niti praga revščine, res, da nam ne pripadajo že omenjene bolniške ali dopusti ali malice ali prevozi na delo, kaj šele regresi ali nagrade za uspešnost, ampak od nas država za ta blazen privilegij vsaj ne zahteva 400 € na mesec. Državi ali paradržavnim monopolom redno plačujemo samo akontacijo dohodnine in dopolnilno zdravstveno zavarovanje.
V mojem krogu nas je polno. In smo precej v riti. Na našo nezavidljivo situacijo opozarjamo že dvajset let. Daljša bolezen za nas pomeni – izpad dohodka, bivanjsko ogroženost. Zmanjšanje proračunskih sredstev javnim zavodom?
Za nas izpad dohodka, bivanjsko ogroženost. Finančna kriza – izpad dohodka, bivanjska ogroženost. Poletje, ko se v kulturi manj dela – izpad dohodkov, bivanjska –
Recimo bobu bob. V primerjavi z redno zaposlenimi v javnih zavodih ali na »prostem« trgu smo jebene stranke. Vezani smo na »projekte«, »dogodke«, »programe«. Menedžerji smo – tudi v praktičnem smislu – saj moramo za svojega »zaposlenega«, sebe, najprej poiskati delo, to delo opraviti, potem pa vse prevečkrat še izterjati plačilo. Ponavljam: večina nas v življenju ne bo doživela dne plačanega dopusta. Ko zbolimo, se roki za oddajo in urniki ne zamaknejo. Nikogar drugega ni, ki bi delo opravil namesto nas. Po dvajsetih letih »delovne dobe« smo plačani enako ali manj kot, ko smo začeli – pač odvisno od trenutne kulturne politike in proračuna.
Naša delovna razmerja so avtorske pogodbe. V vse je vpisano, da riziko morebitne odpovedi nosimo mi, ne naročniki.
Naša varnostna mreža so borni prihranki in družine.
Naše nadomestilo za brezposelnost so ti isti prihranki.
Naš regres in dopust – prihranki.
Naša predvidena pokojnina – nekaj čez 400 € na mesec. Plus prihranki.
Prihranki?
Ker smo delodajalci, se po zakonu ne moremo združevati v sindikatih. Ker smo podjetja z največ 20.000 € letnega bruto prihodka, si ne moremo privoščiti lobistov ali zbornic. Naš glavni državni sogovornik, naš »poslovni partner«, Ministrstvo za kulturo, nas v najboljšem primeru tretira kot nujno zlo. Občine nas z redkimi izjemami pretežno ignorirajo.
In tako že leta. Že leta se kdo od nas spotakne, pade, se komaj ali pa sploh ne obdrži na robu prepada, padca v revščino in stisko.
Kar se je zgodilo tokrat je, da bomo v luknjo padli vsi naenkrat. Po dekretu. Zaradi stanja.
Odpadajo nam predstave, koncerti, delavnice, režije, scenografije, odkupi del, razstave, pedagoški angažmaji. Izgubili bomo dohodke od dopolnilnih dejavnosti, ki jih opravljamo, da nekako seštrikamo mesec. Niti taksija ne moremo več iti vozit ali vodit tečajev joge. Online se etsy torbice v krizi ne prodajajo. Mesečniki ne naročajo novih kolumn. (Hvala, Neodvisni!)
Za povrh so se (isti!, kakšen deja vu) umni možje odločili, da takole čez palec, pavšalno, vsem proračunskim porabnikom zmanjšajo sredstva za tretjino. Razen zaposlenim, seveda, sindikatov javnih delavcev se še desna vlada ne upa dotakniti.
Preden predlagam nekaj za preživetje nujnih ukrepov, še makroekonomska notica: naš manko bodo čutili vsi! Vsak v kulturi izgubljen evro je vreden dva. Sodelujemo s skoraj vsemi ekonomskimi sektorji. Od našega dela so v ožjem smislu odvisni vsaj še izvedbeni in podporni poklici, v širšem pa še velik spekter storitvenega in proizvodnega sektorja, javni zavodi, mediji, marketing in turizem.
Kaj storiti?
- Odpis dajatev in davščin za samozaposlene za celotno obdobje trajanja krize.
- Odpis stroškov za dopolnilno zdravstveno zavarovanje za celotno obdobje trajanja krize.
- Nemoteno izvrševanje javnega financiranja v obdobju trajanja krize, ne glede na izvedbo, za javne zavode, nevladne organizacije in samozaposlene na področju kulture.
- Izenačenje nadomestil za bolniški stalež, izolacijo, nego otrok, delo na domu in čakanje na delo samozaposlenih z nadomestili javnih uslužbencev.
- Državna jamstva za premostitvene kredite, moratorije na odplačevanje kreditov in odplačevanje najemnin za samozaposlene in nevladne organizacije v kulturi.
- Mesečna nepovratna sredstva za samozaposlene, katerih prihodki so vezani na javne dogodke.
Ko pa vse skupaj mine, upajmo, da s čim manj smrtnimi žrtvami in pretresi, si moramo končno priznati, da smo ustvarili pod-razred.
In poskrbeti, da začasni ukrepi postanejo stalna varnostna shema za ustvarjalke in ustvarjalce, izvajalke in izvajalce, teoretičarke in teoretike, umetnice in umetnike, tehnice in tehnike in seveda vse tovarišice in tovariše iz drugih poklicev, s katerimi si delimo diskriminatoren in pogosto nedostojanstven pod-razred.
Drek se vali navzdol, mogoče pa lahko trenutno situacijo, ko smo ravno vsi na fejsbuku in v izolaciji, izkoristimo, da kakšno kepo ali dve zalučamo nazaj gor, k odločevalcem, ki na nas že desetletja gladko, odločno in zanalašč – pozabljajo.
Avtorja: Jure Novak, podjetje, ter Jure Novak, državljan
* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.