Med članicami Asociacije v tokratni številki Kulturosfere predstavljamo Zavod KINOkašča, ki deluje na obeh straneh goriške meje. Ukvarjajo se s filmsko produkcijo, so pa tudi hranilnica spomina.
O izzivih delovanja mlajših nevladnih organizacij v kulturi, ki delujejo izven prestolnice, smo se pogovarjali z Anjo Medved.
Zavod KINOkašča se ukvarja predvsem s filmsko produkcijo in dokumentacijo. Nam lahko bolj podrobno predstavite vaše dejavnosti?
Ob snemanju dokumentarcev in predvsem ob intervjuvanju ljudi, ki se spominjajo časa zgodovinskih prelomnic, smo ugotovili, da imajo ti posnetki ne glede na to, ali bodo uporabljeni v filmu, neprecenljivo vrednost. Tako je ob produkciji filmov nastajal tudi arhiv spomina. Lahko bi rekla, da so dokumentarni filmi nastajali kot posledica arhiviranja spomina in ne obratno. Ne, ker bi nas film manj zanimal, ampak ker se zavedamo pomembnosti ohranjanja pripovedi nekega prostora, ki ga omogoča kamera s svojim specifičnim jezikom in načinom zapisovanja.
Filmski jezik želimo razvijati v enakovrednem dialogu z raziskovalno dejavnostjo ter jo spajati tudi z drugimi polji umetniškega ustvarjanja. Zanima nas, kako ohranjati spominsko dediščino ter jo hkrati reartikulirati v sodobni avtorski poetiki. Film zato ni le cilj, ampak tudi sredstvo raziskovanja in način življenja.
Ste ena mlajših nevladnih organizacij. Kaj so bili vaši motivi za ustanovitev zavoda?
Zavod sva z mamo Nadjo Velušček ustanovili leta 2012 zaradi možnosti prijav na razpise, saj sva do takrat že posneli 10 dokumentarcev v okviru goriškega Kinoateljeja, ki je primarna filmska ustanova Slovencev v Italiji. Nadja je bila del ekipe od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, jaz pa sem se jim pridružila konec devedesetih po končanem študiju gledališke režije na AGRFT.
Leta 1999 sva posneli najin drugi dokumentarni film z naslovom Niso letele ptice, v katerem sva v objektiv ujeli spomine devedesetletnikov, ki so se še spominjali prve svetovne vojne kot otroci. Leto kasneje je bil živ spomin na ta prelomni čas za vedno izgubljen. Takrat sva razumeli pomembnost ohranjanja spomina. Sledila je vrsta filmov, v katerih sva raziskovali spomin goriškega prostora, ki ga je takrat še delila fizična meja med dvema državama, pa tudi med dvema različnima interpretecijama preteklosti. Ob dokončni odstranitvi fizične meje leta 2007 sem v okviru Kinoateljeja zasnovala večletni projekt javnega zbiranja spomina občanov obeh Goric, ki se je vsako leto izvedel v prostorih nekdanjega mejnega prehoda.
Zaradi novih okoliščin znotraj organizacije Kinoatelje od leta 2016 nadaljujeva svoje delo v okviru Zavoda KINOkašča. Kašča kot shramba življensko pomembnih pridelkov, ki jih hranimo za jutri, ki pa ni le metafora arhiva, ampak tudi konkreten prostor v kmečki hiši na podeželju blizu Nove Gorice, kjer je sedež zavoda. V sodelovanju s Fabrisom Šulinom, mladim avtorjem in diplomiranim filmskim snemalcem iz Nove Gorice, in drugimi sodelavci, smo do danes realizirali 10 dokumentarnih projektov in en kratki igrani film.
Delujete na področju Nove Gorice in okolice. Kakšni so izzivi delovanja izven prestolnice, kakšno podporo s strani države in občine bi si želeli?
Ni bistvene razlike pri delu, če za računalnikom sediš v Ljubljani ali na Goriškem. Posebej ustvarjalci, ki za svoje delo potrebujemo mir, včasih celo lažje, predvsem pa ceneje ustvarjamo izven prestolnice. Slovenija je majhna dežela in bi z decentralizirano razvojno politiko lahko pridobila na kvaliteti življenja tako v mestih kot na podeželju. Še vedno mislimo v nasprotjih; urbano – ruralno, sodobno – tradicionalno, čeprav med njimi ni več jasne ločnice. To, kar izven prestolnice pogrešam, je manj okostenela kulturna politika, ki še vedno težko razume, da neinstitucionalno delovanje na področju kulture ni nujno ljubiteljsko, in da samozaposleni v kulturi nimamo in tudi ne smemo imeti drugih virov dohodka kot honorje za delo na izbranem umetniškem področju.
Način delovanja javnih kulturnih ustanov se od osamosvojitve ni bistveno spremenil, čeprav je stanje na področju kulture danes povsem drugačno in vedno več kulturnih akterjev sodi prav v ta nedefiniran prostor med ljubiteljstvom in poslanstvom javnih ustanov. Še vedno je včasih težko razložiti, da honorar za opravljeno avtorsko delo ni podarjen, ter da obstaja razlika med predstavitvijo lastne produkcije in organiziranjem tujega gostovanja. Občino zanima predvsem čim več dogajanja, vendar pa višanje kvantitete lahko vodi tudi v nižanje kvalitete. Na Goriškem poleg centra, ki bi povezoval in predstavljal profesionalne, a neinstitucionalne projekte, pogrešamo tudi medije, ki bi o teh projektih strokovno pisali.
Osredotočate se predvsem na dokumentarne filme. Menite, da je za to polje dela dovolj sistemske podpore (razpisov, financ)? S kakšnimi težavami pri produkciji se srečujtete?
Sistemske podpore vedno primanjkuje, ne le kot možnosti financiranja, ampak tudi povezovanja med ustvarjalci, nevladnimi organizacijami in javnimi kulturnimi institucijami. Pogrešam krovni servis ali neke vrste kulturno zadrugo, ki bi razbremenila delo samostojnih ustvarjalcev in nevladnih organizacij na upravnem področju ter pri organizaciji, promociji in financiranju. Evropska sredstva so za male producente težko dosegljiva, saj večina ne zmore zagotoviti zahtevanih lastnih sredstev.
Seveda pa moramo tudi ustvarjalci postati bolj fleksibilni. Ni nujno, da mora vsako delo postati umetniški presežek, delo na področju avdiovizualnega ustvarjanja ima lahko tudi kvaliteten uporabni značaj. Informativni in predstvitveni filmi so včasih zelo dobrodošli, saj zgolj z javnimi razpisi ni mogoče preživeti.
Kakšni so vaši načrti v prihajajočem letu?
Prioriteta leta 2020 je delo na dokumentarnem filmu, ki obravnava čas druge svetovne vojne na Goriškem. Zadnja leta večinoma snemamo spomine na to obdobje, saj je ljudi, ki se tega prelomnega časa spominja, vedno manj. Letos načrtujemo tudi ureditev in otvoritev mikro prireditvenega prostora in umetniške rezidence na sedežu zavoda, ki se nahaja v kmečki hiši tik ob Šmihelski gotski cerkvici na Trnovskem pobočju blizu Nove Gorice. Ob tej priliki bi radi posneli kratki dokumentarni film o spominu hiše, saj je dekle, ki se je v njej rodilo, skupaj s tremi sovaščani padlo med drugo svetovno vojno. V vasi še vedno ni obeležja tega tragičnega dogodka, zato jim nameravamo postaviti filmski spomenik ter k njegovi realizaciji povabiti sovaščane. Z novonastalim dokumentarno igranim filmom bomo otvoril novo filmsko prizorišče.
Trenutno pripravljamo tudi kratki dokumentarni portret o Marcu Predanu, kiparju iz Benečije, ki je večino časa živel in ustvarjal v Belgiji. K projektu nas je povabil Študijski center Nediža iz Špetra, ki o njem pripravlja razstavo.
V sodelovanju s Kulturnim centrom Univerze v Celovcu – Unikum pripravljamo dokumentarni esej o prometnem krožišču na mejnem območju med Avstrijo, Italijo in Slovenijo.
Že tretje leto zapored sodelujemo tudi z ZRC Sazu pri realizaciji video portretov ob slavnostni podelitvi nagrad Generacije znanosti. Naš stalni partner je »Postaja Topolove«, ki že več kot dve desetletji organizira mednarodni festival v Benečiji ter društvo iz Pordenona »Il Dialogo creativo«, s katerim organiziramo tematske pohode po meji.