V tokratni rubriki Iz prve vrste smo se pogovarjali z ekipo Aksiome – zavoda za sodobne umetnosti Ljubljana. Aktivni so tako v slovenskem kot mednarodnem prostoru. Pri svojem delu se ukvarjajo predvsem s projekti, ki uporabljajo nove tehnologije ter z njimi raziskujejo sodobno družbo.
V Aksiomi se osredotočajo na umetniško produkcijo, ki raziskuje družbena, politična, estetska in etična vprašanja.
V Aksiomi z določenimi programi načrtno producirate mlade avtorje – na kakšen način ste oblikovali ta program, kje bi si morda pri njem želeli več podpore za mlade avtorje?
Po tem, ko smo pridobili vsestranske izkušnje pri produciranju profesionalnih umetniških del in razstav, smo želeli te izkušnje deliti tudi z mlajšo generacijo. Tako smo leta 2013 začeli z U30+ iniciativo za podporo mladim umetnikom in vsako leto preko poziva izberemo do tri projekte umetnikov in umetnic, mlajših od 35 let. Poleg finančnih sredstev za produkcijo in avtorskega honorarja jim nudimo tudi sistematično mentorstvo, s katerim razvijamo njihove projekte, in podporo celotne Aksiomine ekipe pri produkciji, promociji, dokumentaciji in postavitvi razstav. V večini primerov poskrbimo tudi za nadaljnja gostovanja. Na ta način se lahko umetniki (večinoma prvič) soočajo z delom v profesionalnem okolju in dosežejo določene standarde za kvalitetno predstavitev njihovih del. Nekateri umetniki pridobljene izkušnje uporabijo pri svojih magistrskih projektih.
Njihove projekte običajno predstavimo v naših prostorih, vendar sodelujemo tudi z drugimi ustanovami v okviru samostojnih in skupinskih razstav, s čimer pogosto ustvarimo priložnosti, da umetniki razstavijo svoja dela tudi v sosednjih državah. Za primer lahko vzamemo nedavni projekt Lee Culetto, ki je bil premierno predstavljen kot samostojna razstava v Miklovi hiši v Ribnici, nato še v nadgrajeni obliki v Projektnem prostoru Aksioma, novembra pa se bo Lea spet samostojno predstavila v Galeriji Ravnikar. Ta projekt je bil del njene magistrske naloge in bo prav tako vključen v skupinsko razstavo v UGM Studiu, ki bo že druga skupinska U30+ razstava, ki smo jo organizirali s tem mariborskim javnim zavodom. Tako bo Lea v enem letu pridobila izkušnje z delom z neodvisnimi producenti, s komercialno galerijo in z javnim zavodom v treh različnih mestih.
V sedmih letih smo ustvarili 12 različnih produkcij 14 avtorjev in sodelovali z 12 javnimi in zasebnimi ustanovami v Sloveniji in okoliških državah. Čeprav projekt smatramo za uspešnega, mu je potrebno zagotoviti finančno stabilnost, da bi lahko uspešno deloval na daljši rok. Zaradi krčenja proračunov U30+ tekmuje z našimi ostalimi programi. Zagotovo potrebujemo bolj zdrav ekosistem za koprodukcije, kar bi moralo vključevati tudi možnost koprodukcijskega sodelovanja različnih nevladnih organizacij v Sloveniji.
V Aksiomi upravljate tudi z razstavnim prostorom. Kaj so pri tem vaši izzivi, kjer bi si želeli podporo?
Tako je, zadnjih osem let imamo svoje prostore, kar nam je dalo večjo stabilnost in kontinuiteto, vendar nikoli ne vemo, kako dolgo bo to še trajalo. Ironično se to kaže kot pogost simptom v Ljubljani: čeprav organizacije rastejo in se razvijajo, nimajo možnosti, da bi presegle določene omejitve in nimajo pravega prostora za nadaljnji razvoj. Vsi se strinjamo, da delajo dobro in se razvijajo, tudi mednarodno, vendar se nato pokaže, da je nemogoče, da bi lahko naredili naslednji korak in izkoristili te uspehe.
Največji izziv ostaja to, da institucije ne nudijo nikakršne varnosti in stabilnosti. Po eni strani je naše delo dobro sprejeto in priznano tako s strani posameznikov kot pomembnih domačih in tujih organizacij, vendar še vedno nimamo na voljo nobenega inovativnega, drznega in dolgoročnega finančnega mehanizma, ki bi vzdrževal stabilen sistem za rast in razvoj nevladnih organizacij. Dokazali smo, da je možno v Ljubljano vpeljati živ in konceptualno zahteven program, ki temelji na idejah, vendar se zagotovo čuti pomanjkanje večjih prostorov, ki bi bili posvečeni progresivni in kritični umetnosti.
Intermedijski umetniki in umetnice so pri nas pogoste tarče sovražnega govora. Kako gledate na to?
To je pomembna in aktualna tema, ki bi morala biti del javnega diskurza. Ta problem je lahko definiran in interpretiran na več različnih načinov in se deloma dotika tudi problematike svobode govora, pomembnega aspekta demokratične družbe. Problem sovražnega govora je vseprisoten in resen, zato ga je potrebno nasloviti. Je pa to problem, ki zadeva celotno družbo, ne le intermedijskih umetnikov, ali celo samo umetnikov.
Kakšne podpore bi si želeli na polju mednarodnih gostovanj in promocije umetnikov v tujini?
Mednarodno sodelovanje je izjemno pomembno v obeh smereh. Za obe se trudimo enako močno, vendar menimo, da je za našo sceno izrednega pomena, da lahko sem pripeljemo umetnike in teme, s katerimi se ukvarjajo, in so pri nas nenaslovljene. Ljubljani in njenim prebivalcem želimo ponuditi priložnost, da se soočijo z vročimi temami in aktualnimi problemi, ki so v središču premisleka v ključnih epicentrih.
Hkrati smo razvili različne načine, kako lahko pošiljamo naše umetnike v tujino, saj vemo, da je za umetnike ključno, da se med seboj srečujejo in preizkusijo svoja dela v drugih kontekstih. Veliko naših umetnikov potuje v tujino s pomočjo naših partnerskih mrež, v primeru U30+, se osredotočamo na razvoju priložnosti na regionalni ravni, da ponudimo mladim umetnikom izkušnje, ki so nujne za razvoj njihovega dela, tako da bodo posledično v prihodnosti pripravljeni za večje razstavne prostore in bolj uveljavljene festivale.
Pozive za financiranje mednarodnih gostovanj je potrebno prenoviti, da bodo odražali priložnosti, ki so na voljo, in pa realnost in potrebe našega polja delovanja. Če za model vzamemo filmsko industrijo, vidimo, da v intermedijskem ekosistemu primanjkuje agentov, ki bi se ukvarjali izključno z distribucijo. Tak model bi lahko dobro vplival na polje intermedije, saj bi tako organizacijam omogočal možnost, da izberejo svoj fokus – morda bi se nekatere osredotočile bolj na produkcijo, druge na distribucijo – vsem pa bi to omogočilo, da se specializirajo za to, kar delajo najbolje.
Kakšni so načrti Aksiome v prihodnjih mesecih?
Kot vedno smo zelo zaposleni. Od 2. do 25. oktobra gostimo grško umetnico Kyriaki Goni in njeno razstavo Štetje kraterjev na Luni, ki se ukvarja s spekulativno izmenjavo med človekom in algoritmom.
Od novembra 2019 do novembra 2020 bomo organizirali enoletni program z naslovom Hiper-zaposlovanje, ki se osredotoča na koncept post-dela, spletno delo in avtomatizacijo. Vključuje skupinsko razstavo v MGLC-ju in serijo samostojnih razstav slovenskih in mednarodnih umetnikov v Aksiomi, ki se s svojim raziskovanjem osredotočajo na teme avtomatizacije in gig-ekonomije, koncu prostega časa in aplikacije za samo-izboljšanje, slabosti družbenih medijev in kvantifikacijo. Na te teme bo januarja potekal tudi simpozij na ALUO in v Moderni galeriji.
V okviru KONS::Platforme za sodobne raziskovalne umetnosti, ki jo sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropski sklad za regionalni razvoj, pa v naslednjih treh letih načrtujemo vrsto aktivnosti, od delavnic, produkcij do konferenc. Marca 2020 bomo tako v Kinu Šiška organizirali deveto edicijo naše vsakoletne konference Taktike in praksa, ki bo tokrat posvečena MoneyLab-u, na katerem bomo raziskovali vpliv novih tehnologij v odnosu do naših finančnih, ekonomskih, kulturnih in umetniških ekosistemov.
Trenutno delamo tudi v dveh koprodukcijah slovenskih umetnikov, ki bosta spomladi premierno prikazani v sklopu Evropske prestolnice kulture Rijeka 2020.