V Sloveniji deluje vrsta ljubiteljskih društev, ki s svojim programom in načinom delovanja predstavljajo mehko mejo med profesionalnim in ljubiteljskim sektorjem, po razpisih pa praviloma ne sodijo ne v eno, ne v drugo kategorijo. V Asociaciji si skupaj s kolegi iz ljubiteljskega sektorja prizadevamo za razrešitev tovrstnih težav NVO, ki so pogosto tudi članice Asociacije.
V tokratni rubriki Iz prve vrste tako predstavljamo Glasbeno društvo NOVA, s katerimi smo se pogovarjali predvsem o pogojih ustvarjanja na meji med ljubiteljskim in profesionalnim delovanjem.
Vaše društvo združuje tako profesionalne kot ljubiteljske glasbenice in glasbenike. Kakšni so izzivi, priložnosti in težave takšne zasedbe, predvsem v smislu iskanja finančne podpore?
Največji izziv je, da v zakonodaji ni nobene kategorije za takšne, pol profesionalne zasedbe, kot so naše. Delovanje komornega orkestra, big banda in komornih skupin financiramo iz občinskega denarja (preko JSKD izpostave Nova Gorica), sponzorstev, lastnih virov (prodaja koncertov oziroma prihodki od vstopnin) in 0,5% dohodnine ker smo društvo v javnem interesu. Poleg zasedb pod delovanje društva spada tudi organizacija dveh koncertnih ciklov. Ti se financirajo z denarjem občin in prihodki od vstopnic. Vse to je dovolj za peljati stvari na neki res ljubiteljski ravni. Takoj ko se želiš kot društvo malo bolj razvijati, to prinese za sabo dodatne stroške (na primer udeležba na tekmovanjih, ki so za nas le v tujini, ali pa turneja doma in/ali v tujini zahteva dodatne stroške: kotizacijo, prevoz, nočitve, prehrano itn.).
Priložnost pol profesionalnih zasedb je v tem, da je večina članov prostovoljcev in zato nimajo honorarjev. Če bi bile zasedbe profesionalne, bi člani imeli honorar in posledično je takšna zasedba dražja. Pol profesionalna oz. amaterska zasedba na visoki ravni je zato cenovno fleksibilnejša. Prav tako, dokler delajo člani dodatna dela prostovoljno (spletna stran, socialna omrežja, iskanje koncertov, PR, oblikovanje plakatov, pisanje besedil itn.), še gre, čeprav te aktivnosti članom predstavljajo ogromno dodatnega dela in porabljenega časa.
Če bi želeli za vse to imeti enega ali več najetih oziroma zaposlenih delavcev, je to spet dodaten strošek, ki ga nihče noče kriti, ker nas smatrajo za ljubitelje in se takšni stroški navadno pripisujejo profesionalcem.
Mi pa iz sredstev, s katerimi razpolagamo, zaposlitev ne moremo kriti. Razpisi za zaposlitve v NVO, ki se pojavljajo v zadnjem času, so za nas, vsaj s takimi pogoji kot so bili zaenkrat, neprimerni in na njih tudi nismo bili uspešni.
Biti pol ljubitelj, pol profesionalec, amaterski glasbenik s kakovostnim programom ni problem, za sam program se najde dovolj denarja. Vzdrževanje zasedbe na dobrem nivoju z izobraževanji in izzivi kot so udeleževanje tekmovanj in turnej, organizacija več koncertov, kupovanje notnega gradiva pa pomeni že profesionalno angažiranost, za katero vedno malce primanjkuje sredstev. Ironično pa tako aktivnost in dober nivo zahtevajo tako občinski razpisi kot sponzorji.
Kako ocenjujete podporo države in lokalnih skupnosti za delovanje društev, kot so vaša?
Hvaležni smo za vso doslej izkazano podporo novogoriškega JSKD in občin, ki so nam tudi v potrditev, da je naš trud in stremenje h kakovosti opaženo. Organizacija obeh naših koncertnih ciklov Poletje v Vipavskem Križu in Glasbeni večeri v Bukovici ne bi bila izvedljiva brez finančne in logistične podpore Občine Ajdovščina in Občine Renče-Vogrsko, kjer cikla domujeta. Sredstva, ki jih preko razpisa za redno delovanje vsako leto pridobimo iz JSKD pa so nepogrešljiva za obstoj društva. Velik pomen za naše delovanje je tudi brezplačna uporaba prostorov novogoriške ZKD, četudi se na (pre)majhni lokaciji stiska in terminsko izmenjuje že toliko društev, da pride včasih že nevarno blizu tega, da bi drug drugemu hodili po prstih, česar pa si noben ne želi.
Razpisi so včasih nekakšno nujno zlo, veliko birokracije, ki umetnikom po duši ne leži najbolj in predstavlja velik stres in duši ustvarjalni proces, ko moraš na silo izoblikovati kakšen projekt, ki bi sicer nastajal bolj organsko.
Velikokrat so zastavljeni preveč rigidno in oblikovani za potrebe in delovanje pogostejših zasedb (zbori, folklore, pihalni orkestri, ipd.) in se že pri izpolnjevanju obrazcev velikokrat sprašujemo, kako v dane okvirje umestiti naše drugačno društvo s svojimi posebnimi specifikami. Ta problematika se pozna tudi pri ocenjevanju in dodeljevanju zneska, saj bolj odtehta to, da imaš veliko število članov, kot pa da delaš res kvaliteten program.
Mi smo še nekoliko bolj posebni, ker imamo godalni sestav, amaterskih godalnih sestavov v Sloveniji je malo; nimamo dirigenta in ustvarjamo malo drugačno glasbo. Komorni orkestri nimajo letnih tekmovanj, kjer bi se lahko pokazali drugim, pihalnim orkestrom je morda nekoliko lažje, ker jih je več, imajo tekmovanja, za godalne orkestre pa ni nekega krovnega združevanja in povezovanja. To je neugodno tudi pri prijavljanju na razpise, kjer lahko zbori in pihalni orkestri izkazujejo svoje dosežke na tekmovanjih, mi pa tega sploh ne moremo pridobiti, razen morda kje v tujini, kar pa bi bil prevelik finančni zalogaj.
Zdi se nam problematično, da se država in lokalne skupnosti v večini ne zavedajo, kaj vse potegne za sabo, če si amatersko društvo, ki pa si hkrati želi svoj program čimbolj približati profesionalnemu oz. ga ohranjati na zadovoljivem nivoju.
Amaterska produkcija predstavlja svojstvene izzive, ki jih kakšni uradniki ne bodo nikoli doživeli. Hkrati se zavedamo, da nismo profesionalci in da to tudi nikoli ne bomo, saj ima ustvarjanje na amaterskem nivoju tudi svoje prednosti. A bi si želeli več posluha in prilagodljivosti z državne strani.
Lahko bi se društva bolj vključevalo v občinsko in državno organizirano dogajanje. Mi, kot klasično usmerjeni glasbeniki, si na primer želimo, da bi bilo več razpisov za koncerte ali koncertne cikle, tudi na prominentnih koncertnih prizoriščih, na katere bi se lahko prijavili in nepristransko kandidirali; da ne bi šlo vse preko vez “jaz zrihtam tebi, ti zrihtaš meni”, ampak da bi tudi mladi kakovostni amaterski sestavi imeli priložnost igrati ne samo tam, kjer koga poznajo, ampak na širšem področju, tudi mogoče izven Slovenije. Oznaka “pol profesionalen” prej škodi kot koristi, saj jo organizatorji raje razumejo kot “ne dovolj profesionalen” namesto “visoko kakovostno amaterski”. Dobiti koncert je problem že v Sloveniji, takoj ko prideš ven iz svojega območja, zato bi bilo smiselno podpreti kakšne izmenjave. Samoorganizacija koncertov pa, poleg vseh ostalih stroškov, takoj naleti na težko premostljivo oviro stroška najema koncertne dvoran. Sploh pri tistih, ki so v lokalni oz. državni lasti, bi za neprofitna društva moralo biti več ugodnosti in dosegljivih pogojev za brezplačni najem.
Kako glede na vaše izkušanje ocenjujete položaj in pogoje za glasbeno založništvo pri nas?
Pri glasbenem založništvu razlikujemo izdajo notografskega materiala in izdajo zgoščenk. V Glasbenem društvu NOVA smo v vseh letih delovanja do sedaj izdali dva CD-ja, nazadnje leta 2017. Oba sta bila izdana v samozaložbi z večletno časovno razliko med njima, zato se nam zdi, da se vsakič znova učimo, kako se to naredi. Verjamemo, da nismo edini, ki se negotovo in nevedno spuščamo v takšne projekte, zato bi bilo dobro na enem mestu zbrati vsa navodila in potrebne dokumente za izdajo, da bi to bilo v pomoč vsem, ki želijo izdajati, jim svetovati kako in kaj, sploh za neprofitne organizacije brezplačno.
V samozaložbo smo se spustili, ker za nekoga, ki ustvarja klasično glasbo na amaterski ravni praktično ni založb, ki bi jih to zanimalo. Zato moraš v želji po svojem izdelku – zvočnem nosilcu – vse sam založiti, vložiti in upati, da se ti s prodajo vsaj povrne. V našem primeru ni realno, da bi pričakovali, da bi kdo želel z nami podpisati pogodbo. Je premalo dogajanja in premajhno tržišče.
Ena naših članic je sodelovala pri snemanju zgoščenke profesionalnega jazz glasbenika, ki se je za pomoč obrnil na RTV Slovenija. Preko njihove založbe se da izdati CD. V dotičnem primeru je RTV zagotovil studio in tonskega mojstra, glasbenik – nosilec projekta – pa je sam plačal sodelujoče glasbenike, oblikovanje in še vse ostalo, kar je nastalo stroškov. Na koncu so pregledali izdatke obeh strani in poračunali razliko, kdo je komu ostal še kaj dolžan. In na koncu moraš ti kot umetnik, ker so te oni podprli, odkupiti CD-je od njih, da jih lahko potem ti prodajaš. Zato moraš dobro premisliti, kaj se ti splača. Najbolj smiselno je poskusiti na razpisu kandidirati s projektom snemanja, da pridobiš sredstva in tako financiraš samoizdajo. Založbe namreč ali niso zainteresirane za vlaganje v to ali pa poberejo ogromen odstotek.
Not še nismo izdajali, zaradi pridnih članov, ki za nas pišejo in aranžirajo, pa smo v zadnjem času začeli nekoliko razmišljati tudi v tej smeri. Po izkušnjah naših članov, ki so se s tem srečevali izven okvira društva, za note pri nas ni veliko založb, ki bi to podpirale in da bi se ti to izplačalo. Ena takih je na primer založba Astrum, a gre od prodaje avtorju le 10%. Tako da je stanje zelo slabo in se bolj splača v samozaložbi delati karkoli, če že, in prodajati po spletu.
Vaše društvo vključuje tudi številne dijake in študente. Na kakšen način bi morala po vašem mnenju država podpirati vključevanje mladih v kulturne dejavnosti v sklopu kulturno-umetnostne vzgoje?
Država mora podpirati vključevanje mladih v taka društva, ker je kultura ena izmed najpomembnejših vrednot. In če hočemo, da kultura ni rezervirana samo za izobraženo populacijo in glasbenike med njimi, ampak da je stvar vseh, je zelo pomembno, da so otroci že od majhnega vključeni v amaterske zbore in glasbene skupine. To amatersko kulturo in amatersko izvajanje raznih dejavnosti, najsi bodo to razne folklore, orkestri ali zbori.
V društva vključeni mladi se v takem okolju navdušijo za glasbo in kulturno ustvarjanje in se potem tudi študijsko in poklicno bolj vedo kam usmerit, sploh na umetniških področjih, morda se odločijo za študij glasbe, morda v delovanju društva odkrijejo kakšno drugo poklicno pot. Postanejo bolj angažirani, dobivajo ideje za projekte, ki so visoke kakovosti.
En način bi lahko bil, da bi država delovanja društev podpirala celovito do te mere, da bi lahko ta svoje storitve za uporabnike oz. dogodke za obiskovalce bile brezplačne, da bi to bilo dostopno res vsem. Namen vstopnine namreč ni zaslužkarstvo, temveč je to nujnost, s katero skušamo organizatorji pokrivati stroške dogodka. Vedno se namreč med občinstvom najdejo taki, ki jim je tudi manj kot 10 evrov preveč, da bi to z veseljem namenili kulturi. Na drugi strani pa finančno močno podprti festivali omogočajo brezplačen obisk koncertov slovenskih mainstream glasbenikov, ki jih publika tako ali tako nenehno posluša na radiu. Okusi so seveda različni, a naše kulturne vsebine tako nimajo možnosti, da bi dosegle poslušalce in tako se proces izobraževanja ne more sprožiti.
Je pa tu tudi nevarnost, da brezplačnost pripelje do razvrednotenja, saj vse ostalo funkcionira po logiki: dražje je, boljše je. Tudi če to ni res, je to miselnost, ki jo nezavedno nosimo v sebi. Glasbeniki, ki torej nastopajo na brezplačnem dogodku se tako lahko znajdejo v neljubi situaciji, ko jih bo javnost neupravičeno označila za manj kakovostne, in da je to razlog, zakaj igrajo brez vstopnine, da jih sploh kdo pride poslušat. Večina poslušalcev namreč ne ve koliko časa, truda in lastnega denarja vložijo glasbeniki v to, da lahko stojijo pred njimi na odru. Da so v tem leta izobraževanja, nakup in vzdrževanje inštrumenta, ogromno prevoženih kilometrov, najverjetneje z avtomobilom vrednim manj od inštrumenta, ki počiva na zadnjih sedežih, vsakotedenske vaje, pred koncerti pa še intenzivne vaje čez cel vikend. Društvo pa tudi mora nekako preživeti, da daje tem zasedbam dom in podporo pri organizaciji.
Več pomoči bi bilo dobrodošle tudi pri skrbi za izobraževanje znotraj društev. Če hočeš, da se člani učijo in razvijajo, za ta namen povabiš strokovnjake, profesionalce na dotičnem področju.
Tako se v okolju društva amaterski glasbeniki učijo od profesorjev iz akademije, česar morda ne bi nikoli izkusili, če tega ne bi omogočilo društvo. To seveda tudi stane, saj si profesionalni glasbeniki zaslužijo pošteno plačilo, saj društvu namenijo to, kar bi sicer lahko bil njihov prosti čas. Ob večji podpori bi si takšna izobraževanja lahko večkrat privoščili.
Kulturno-umetnostna vzgoja se mora pričeti v šolah. Te so ponavadi zainteresirane za gostitev matinejskih koncertov, je pa seveda problem denar. Zasedba je svoj nastop primorana zaračunati zgolj za lastno preživetje. Šole pa nimajo veliko financ, ki jih lahko namenijo za take dejavnosti, zato strošek pade na starše, ki so temu različno naklonjeni. A velikokrat je to edini način, da se mladi seznanijo z obstojem takih društev in morda celo dobijo željo po sodelovanju. Igranje v orkestru namreč nikoli ne bi smelo biti možno le za profesionalce, ampak namenjeno vsem, ki imajo željo in so pripravljeni pridobiti in vzdrževati potreben nivo znanja. Zato bi bilo vsem v pomoč, če bi si šole lahko v celoti privoščile organizacijo tovrstnih dogodkov.
Včasih se tudi zdi, kot da prihaja do neupravičene tekmovalnosti med glasbenimi šolami in društvi, pa tudi med društvi samimi. V našem primeru je naše poslanstvo nuditi možnost glasbenega razvijanja predvsem tistim, ki zaključijo osnovno glasbeno izobraževanje, se študijsko usmerijo kam drugam, bi se pa želeli ljubiteljsko ukvarjati z glasbo. Želimo si, da bi že učitelji na glasbenih šolah učencem predstavili to možnost in jih k temu tudi aktivno vzpodbudili. Brez trdne podpore učiteljev, staršev in okolja se namreč mladi, za katere je vedno pogostejša nekakšna družbena apatičnost, ne odločajo za sodelovanje, ali pa ne vzdržijo tempa društva, ki zahteva določeno mero predanosti, da se lahko izpelje zastavljene programe in koncerte. Na tem poskusu angažiranja mladih bi morali vsi, ki imajo možnost vpliva, od društev, zasebnih in javnih ustanov, do ministrstva in države povezano sodelovati. Z idejami, vsebinami, organizacijo, financami, kar in koliko lahko vsak od vpletenih prispeva.
S katerimi projekti se boste ukvarjali v naslednjih mesecih?
S Komornim orkestrom NOVA smo te dni na koncertu premierno predstavili projekt Bossa NOVA, izvirni in unikatni koncertni program, za katerega je idejna vodja in članica orkestra Barbara Grahor napisala številne nove priredbe za godalni sestav in ritmično sekcijo. Poigrali smo se z našim imenom, “NOVA”, in raziskovali ne samo bosso novo, temveč kar vse zanimive ritme Latinske Amerike v tamkajšnji klasični, ljudski in jazz glasbi ter vplive le teh na evropsko glasbo. Tako glasbeniki kot poslušalci so na koncertu zelo uživali, zato bomo v prihodnjih mesecih skušali najti interesente za ponovitve. Medtem se bomo ukvarjali že z naslednjim izzivom: v velik ponos nam je, da bo orkester nastopil na letošnjih Kogojevih dnevih. Naročanje del, izvajanje in spodbujanje slovenskih skladateljev je pomemben element delovanja našega orkestra, in smo zaenkrat v vsakem koncertnem programu predstavili eno slovensko noviteto ali nov aranžma. Zato že sodelujemo s slovenskimi skladatelji in pripravljamo klasično usmerjeni program, ki ga bodo poleg slovenskih novitet in izvirnih slovenskih aranžmajev sestavljali tudi Vaughan Williamsov Koncert za oboo in godala ter dela za sopran in orkester, saj nam je v veselje spremljati mlade profesionalne in pol profesionalne soliste. Vedno radi vključujemo tudi slovensko ljudsko glasbo, najraje v novih aranžmajih, saj v inštrumentalni godalni obliki zazveni drugače in še bolj zanimivo.
Big band NOVA bo prihodnje leto praznoval 25-letnico delovanja (osnovan je bil eno leto pred društvom, tako da bo preostalo društvo praznovalo v letu 2021). Za ta namen že pripravljamo inštrumentalen koncertni program avtorskih skladb, ki so jih napisali člani big banda. Ob tem pa redno sodelujemo s priznanimi slovenskimi glasbeniki. Konec avgusta bo Big band tako nastopil na celovečernem koncertu skupaj z Rudijem Bučarjem, čigar glasbo so člani sami spretno preoblekli v bigbandovske harmonije.
V Glasbenem društvu NOVA organiziramo tudi dva koncertna cikla. Trenutno poteka Poletje v Vipavskem Križu, ki bo do konca avgusta s kulturnim dogodkom vsak četrtek zvečer popestrilo srednjeveško vasico Vipavski Križ v okolici Ajdovščine. Cikel oz. festival, ki ga podpira tudi Občina Ajdovščina, ne sestavljajo le koncerti, temveč smo se prvič odločili razširiti naša organizacijska obzorja tudi na nekatere druge kulturne zvrsti. Tako gostimo tudi dve predstavi, improvizacijsko in gledališko, obe iz amaterskih sfer, ter dve projekciji dokumentarnih filmov. V jeseni bomo nadaljevali s ciklom Glasbeni večeri v Bukovici, ki ga ob podpori Občine Renče-Vogrsko izvajamo že osmo sezono z vsakomesečnim koncertom (z izjemo poletnega časa). Naš namen je dati priložnost nastopanja kakovostnim amaterskim in polprofesionalnim glasbenikom in skupinam iz vse Slovenije. Ti si naše odre delijo izmenično tudi z bolj znanimi profesionalnimi izvajalci.