Muzeum zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo je bil ustanovljen septembra 1995, in je tako eden izmed najstarejših zavodov pri nas. V svojem delu prepleta različne konceptualne pristope k polju sodobne umetnosti.
V rubriki Iz prve vrste, kjer vsak mesec predstavljamo članice in člane Asociacije, smo se tokrat pogovarjali z Barbaro Novaković.
Ste eden izmed NVO, ki deluje že od začetka 90-ih. Kako so se spreminjali pogoji za delo na neodvisni sceni od takrat do danes?
V 90-ih je šlo za obdobje vzpostavljanja v smislu ključnih povezav med posameznimi NVO in tudi z javnimi zavodi, ter za čas raziskav vsebin programskih smernic, ki so vpete ali podprte s strani kulturne politike.
Po vzpostavitvi je začelo prihajati do paradoksov, saj se mora posamezni NVO nenehno na novo vzpostavljati s svojo programsko vsebino, kar seveda izčrpava neodvisno sceno.
Glede na uspehe v slovenskem in mednarodnem prostoru, bi bil čas, da se kjučnemu akterju soustvarjanja slovenske umetnosti, tu mislim na vse NVO, spremeni status in odnos iz nenehne marginalizacije v nepogrešljivega soustvarjalca umetnosti – poleg javnega sektorja.
Naše delo v NVO je zaradi kakovosti in kontinuitete že kulturna dediščina in želim si, da bi iz nenehne marginalizacije prešli v primerne pogoje za delo.
Zastrašujoče je, da se v podobnih pogojih danes nahajajo tudi največje kulturne ustanove.
S katerimi težavami se srečujete in kaj bi moralo po vašem mnenju narediti ministrstvo za izboljšanje položaja na neodvisni sceni?
Nobene potrebe ni po nenehnem strahu, da se bo NVO spreobrnil ali prešel v finančno neobvladljivo situacijo, saj se akterji NVO sami odločamo o načinu delovanja.
Namesto ukinjanja in ponovnega vzpostavljanja je potrebno kontinuiteto dela omogočati za daljša obdobja. V tem smislu se od 90-ih ni veliko spremenilo kljub seriji študij in polemik na to temo.
Nedavno ste imeli premiero predstave v Stari mestni elektrarni. Kakšni so izzivi tovrstnih produkcij, ker nimate stalnega prostora? Kakšne so prednosti gostovanja pri različnih hišah?
To pomeni povezovanje s sceno, tako NVO kot javnim zavodi, ki te pogoje imajo kar od Muzeum-a zahteva neizmerno elastičnost.
Muzeum združuje več polj ustvarjanja, od uprizoritvene do vizualne. Ministrstvo še vedno daje prednost enemu matičnemu področju. Kaj so po vašem mnenju prednosti, da en NVO združuje več različnih področji?
Najlepša hvala za vprašanje, v katerem je tudi odgovor. Zaenkrat je to še vedno nekako nerazumljena pozicija za NVO v umetnosti pri nas.
S svojimi produkcijami gostujete tudi v tujini. Kako ocenjujete podporo države pri mednarodnih gostovanjih?
Podpora s strani države obstaja, vendar je dejstvo, da je za kulturo in umetnost premalo denarja. Vsi vemo, da bi država lahko sredstva razporedila drugače.
Kakšni so vaši načrti v naslednjih mesecih?
Čakajo nas gostovanja plesne predstave Tri verzije prostora koreografinj Tine Valentan in Maje Kalafatić v koprodukciji z zavodom Bunker-SMEEL, sledi premiera raziskovalnega plesno-gledališkega projekta na temo spanja – tudi v sodelovanju z zavodom Bunker.
Trenutno poteka uresničitev mednarodne manifestacije Praški kvadrienale 2019; v sklopu razstave Dežele in regije se slovenski umetniki Uroš Belantič, IRWIN, Leo Kulaš, Mateja Bučar in Vadim Fishkin, Angelina Atlagić ter NUMEN v okviru Homage Tomažu Pandurju z instalacijo Ukrivljen prostor predstavljajo svetu. Pomembno je, da projekt nastaja v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom in gledališči ter izbranimi umetniki.