V zadnjih letih je predvsem za neodvisne ustvarjalke in ustvarjalce vse težji dostop do kritik v medijih postal izjemno velik problem. Ministrstvo nanje še vedno veže kriterije za sredstva, hkrati pa tudi kritiki od svojega dela ob pomanjkanju prostora zanje le stežka živijo.
Nedavno se je o tem odvijala razprava na odboru za kulturo v državnem zboru, zato smo k pisanju tokratne kolumne povabili Pio Brezavšček, samozaposleno kritičarko, predsednico Društva za sodobni ples in sourednico nove kritiške platforme Neodvisni ter revije Maska.
Avtonomija kritike?
Da kritiko potrebujemo, se soglasno strinjajo vsi. Dobesedno – Odbor za kulturo v Državnem zboru je soglasno izglasoval ukrepa za njeno proliferacijo. Umetnostna kritika je, kakor sama dobrota denimo, vrednota na sebi.
Podobno kot dobrota, je tudi kritika deficitarna. Vsi bi jo imeli, a nihče se zanjo ne bi potrudil, je stimuliral, ji zagotovil mesta in zagotovil pogojev, da bi bile_i tiste_i, ki se z njo ukvarjamo, pravično poplačane_i.
Kritika je a priori zaželena, vsaj dokler niso na tnalu konkretne kritike in njihove avtorice_ji ali mesto, do koder se kritika izreka. Nivo kritike kot da bi jamčil za naprednost samega polja, o katerem se kritika izreka, število kritik pa za funkcionalnost javne sfere in s tem demokratičnost družbe, v kateri umetniško delo nastaja in v katero se umešča, nenazadnje pa tudi za smiselnost same vloge umetnosti v njej.
Ideja nacionalnega portala za kritiko, kjer bi se na enem mestu objavljalo kritike s področja gledališča, likovne umetnosti in glasbe, kakor je bil zamišljena in predstavljena tudi na omenjeni seji Odbora za kulturo, se iz te obče perspektive seveda prav tako zdi dobra in potrebna. Če bi bila podkrepljena tudi s konkretnim budžetom, bi z njo lahko delec javne sfere, ki v privatiziranih javnih občilih izginja zaradi svoje komercialne nezanimivosti, delegirali na nekakšen nov javni novi medij. To bi bila velikopotezna rešitev – od zgoraj navzdol. A z enotnim uredništvom (četudi razdeljenim po področjih) in javnimi sredstvi, ki bi se stekala na eno mesto, bi bilo pri modelu nacionalnega portala (četudi razbitega na več področij) uzurpirano celotno polje, kritika bi imela eno samo (legitimno) mesto izrekanja.
Hkrati pa bi bila avtonomija kritike po mojem mnenju vseeno pod velikim vprašajem: nenazadnje je sofinancer vseh produkcij država in če sama skrbi tudi za kritiko na način centralizirane podpore takšnemu »vrhovnemu« mestu njenega izrekanja, se znajdemo pravzaprav pod podobnim problemom, kakršen je očitan nekaterim obstoječim iniciativam, kjer se producent umetnosti in njene kritike deloma prekrivata.
Razsežnost tega projekta je seveda že razklala njene snovalce – nova ideja je bolj skromna in se zavzema za pripenjanje kritik z že obstoječih iniciativ na skupno mesto.
Takšen model pa ničesar ne rešuje, vsaj ne sistemsko, saj ni problem zgolj vidnost kritik, ampak manko njihove produkcije ali pa huda podplačanost tam, kjer vendarle vznikajo.
Avtonomija kritike je po mojem mnenju še ena krilatica, ki po hitrem postopku diskreditira obstoječe, iz same scene izrasle iniciative. Navadno pa ravno takšne platforme vznikajo od spodaj navzgor, iz same potrebe, na edini način, ki je v obstoječem trenutku – ko denimo niti ni posebnih razpisov za podporne dejavnosti – mogoč, sanirajo precej klavrno stanje na področju. Na neodvisni gledališki sceni je bila taka najprej iniciativa Kriterij.si, ki je z od tremi do petimi refleksijami obdelala vsako predstavo, prikazano v Stari mestni elektrarni, produciral pa jo je Bunker, ki tudi upravlja s prostorom. Tudi naša platforma Neodvisni.art je v svoji pilotni fazi financirana s strani enega izmed aktivnih producentov predstav s t.i. neodvisne gledališke scene, ki jo neodvisni pokrivajo – Vie Negative. Njena ambicija za naslednje leto je gotovo avtonomizacija, ta pa ni bila pogoj za njen zagon, sicer bi lahko čakali v nedogled. Če avtonomizacija ne bo mogoča po razpisni poti, bomo poskusili kar najbolj razširiti mrežo podpornikov – idealno na vse deležnike.
Česar se morda model »od zgoraj navzdol« ne zaveda dovolj, je tudi dejstvo, da ne gre le za to, da za kritiko manjka infrastruktura. Dejansko je delujočih kritičark in kritikov izjemno malo, saj se na polju obdržijo le najbolj vztrajni, ki zdržijo slabe pogoje delovanja – ne glede na to, iz katerega mesta zapisi vznikajo, se imena ponavljajo.
Kritičarke in kritičarji niso neka samoumevna že obstoječa baza ljudi. Bodočim (in obstoječim) kritičarkam_jem je izrednega pomena zagotoviti izobraževalne situacije, kjer se lahko formirajo, predvsem pa, kjer so lahko v nenehnem stiku s poljem, do katerega gradijo (kritičen) odnos.
To je predpogoj, da lahko kakršenkoli portal kontinuirano deluje in se tudi reproducira. Kritičarka pa vendarle navadno zraste iz same scene, slej kot prej je vključena v nekatere projekte – tudi zato, ker je iluzorno, da bi v prekarnih pogojih lahko delovala zgolj kot kritičarka. Pa tudi zato, ker v kritika kot (avtonomnega) umnega motrilca, ki od daleč kritično zre situacijo se izreka na način sodbe, danes preprosto ne moremo več slepo verjeti. In to niti ni tako slabo.
Kritika in njena načela se spreminjajo skupaj z umetnostjo, ki jo reflektira, mediji, koder se pojavlja in spreminjajočo se družbo, iz katere se izreka. Obstoječe iniciative, ki jih ni malo, se na raznolike načine trudijo slediti tem spreminjajočim se pogojem in kritiko – njeno mesto in vlogo – na novo premišljevati. Zato se mi zdi, da bi bilo v dani situaciji pomembno z določenimi mehanizmi, ki so v preteklosti že obstajali, denimo razpisi za podporne dejavnosti, podpreti že delujoče iniciative – saj te organsko izraščajo iz potreb posamezne scene, tiste, ki jo do temelja poznajo, saj jo vsak dan živijo. Nacionalni portal za kritiko, če seštejemo vse posamezne iniciative, dejansko že obstaja. Potrebuje samo prepoznanje in podporo.
Debato nadaljujemo 11.3. ob 19.00 na Novi Pošti na dogodku Kam s kritiko. Dogodek organiziramo Neodvisni v sodelovanju z Novo Pošto in Masko.
Pia Brezavšček, samozaposlena, sourednica platforme Neodvisni in revije Maska
* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.