Z novim letom smo v Kulturosferi začeli s predstavitvami dobrih praks nevladnih organizacij v kulturi. Predstavljati želimo primere delovanja NVO v kulturi, ki prečijo različna področja, se med seboj povezujejo, kreirajo nove eksperimentalne prakse in so družbeno odgovorne.
V januarski številki smo predstavili Zavod Kersnikova, tokrat pa smo se odpravili v Osmo/zo, produkcijsko-predstavitveni prostor v soupravljanju treh nevladnih organizacij v kulturi.
Prisluhnite celotnemu pogovoru v Kulturosferinem junijskem podcastu, ki ga najdete na tej povezavi.
Osmo/za se nahaja na Bavarskem dvoru v središču Ljubljane. Leta 2017 so prostor vzpostavile tri prepoznavne nevladne organizacije v kulturi – Zavoda Delak in Projekt Atol ter Društvo Ljudmila. Ljudmila se ukvarja s popularizacijo in razvojem odprto-kodne kulture, licenc in distribucije podatkov, Delak je produkcijska hiša, ki raziskuje post-gravitacijsko umetnost in kulturalizacijo vesolja, Atol pa se ukvarja s prepletom umetnosti in tehnoloških ter znanstvenih raziskav.
“V tistem času smo se brez vsaj približno primernih prostorov znašli številni producenti v Ljubljani. Zavod Delak in Ljudmila sta bila brez strehe nad glavo, prav tako pa smo pri Projektu Atol delovali v premajhnih prostorih. Ključni pri tem sta bila vloga občine, torej aktivacija Oddelka za kulturo MOL in za tem še razumevanje in podpora župana Jankovića,” se spominja Uroš Veber iz Zavoda Projekt Atol.
Občina namreč ni našla primernih prostorov za eno organizacijo, v konzorciju treh pa so se odprle močnejše zagovorniške možnosti za vzpostavitev skupnega prostora v mestu. “Navkljub naši raznolikosti vemo, da so vse tri institucije izrasle znotraj skupnega okvira. Zgodovina povezav in sodelovanj od devetdesetih do danes je enostavno opravila svoje in vzpostavitev konzorcija treh se je v nekaj minutah po prvem ogledu prostorov vzpostavila kot enostavno nujna, v naslednjih dneh pa tudi kot edina možna,” še dodaja Veber.
Prostor eksperimenta ter prečenja umetnosti in znanosti
Osmo/za je prostor eksperimenta, razvoja, produkcije in predstavljanja umetniških in drugih kulturnih praks, ki ga skupno kurirajo tri nevladne organizacije. Vodilo Osmo/ze je, da je prostor, ki je tu ZA kulturo, umetnost in znanost. “Razlogov za ime je pravzaprav več. Prvi sklop izhaja iz osmoze kot pojava, ki ga ne moremo misliti brez nekega polprepustnega medija, recimo neke vrste membrane,” razlaga Veber.
“To se nam zdi ključno, saj je Osmo/za hkrati jasno opredeljen in zamejen prostor za raziskovanje in produkcijo umetniških in kulturnih vsebin, hkrati pa tudi izjemno odprt, prepusten, nedogmatičen okvir.” Uroš Veber, Zavod Projekt Atol
Podobno kot je osmoza eden temeljnih pojavov za obstoj življenja, brez katere ne obstaja nobena celica, vsi trije partnerji Osmo/zo vidijo kot temeljno razvojno platformo. “V tem kontekstu jo je še bolj kot prostor morda smiselno misliti kot temeljni mehanizem, glavni vzvod našega delovanja in obstoja,” še dodajajo v Zavodu Projekt Atol.
Ime izhaja tudi iz lokacije prostora, saj se nahajajo v osmem nadstropju poslovnega središča. “Prostora se je hitro prijelo ime »Osmo«. Če ne drugega vratarju vedno poveš, da greš v Osmo in bo razumel. A ker se iz pisarniškega dela lepo vidi na dvorišče pred Borzo, gre pri imenu Osmo/za tudi za poklon protestnemu gibanju ‘Boj za’,” pojasnjuje Veber, ki poudarja, da si težko predstavljajo svoje delo brez aktivističnega zagona in nenehnega zanikanja mej mogočega in ‘normalnega’.
Kuratorski izzivi različnih producentov
Vse tri organizacije znotraj Osmo/ze so se povezovale že od devetdesetih, se med seboj navdihovale in spodbujale pri razvoju. Zato skupno kuriranje prostora navkljub medsebojni avtonomiji produkcijskega procesa zanje ne predstavlja težav.
“V deljenju skupnih prostorov pretirane formalizacije ni. Vsaka organizacija skrbi za lastne programe in dovolj so nepisana načela odprtosti in demokratičnosti. Ne le do organizacij znotraj konzorcija, ampak tudi do ostalih gostujočih vsebin,” pojasnjujejo v Osmo/zi. Ko ena izmed treh organizacij deluje v prostoru se smatra, da gostuje pri ostalih dveh in obratno. Na tak način je Osmo/za hkrati domača hiša in prostor gostovanja.
Prostor so morali ob vselitvi obnoviti in prilagoditi svojim potrebam, a so ga razvijali tako, da je zastavljen večfunkcionalno in polivalentno. V njem med drugim organizirajo izobraževanja, razstave, koncerte in gledališke projekte.
“Mislim, da nam je uspelo, saj me osebno veseli, da vsak projekt prostor naseli na drugačen način. Niti ena predstava, razstava, delavnica ali predavanje, z izjemo ponovitev, seveda, si prostora ni organizirala na povsem enak način kot kakšna poprej. Ta odsotnost rutine mi je vedno všeč.” Uroš Veber, Zavod Projekt Atol
Veber dodaja, da je dejstvo, da verjamejo v medsebojno kakovost dela in programov, izjemnega pomena za harmonično delovanje: “V vsaki kulturni hiši se za izvrstne vsebine znamo in moramo prilagoditi. Ker se partnerji strinjamo o nujnosti in pomembnosti dela vsakega od nas, je sodelovanje mogoče tudi takrat, ko se na prvi pogled zdi, da ni več rešitve, na primer, ko je zasedenost prostora ali opreme že popolna, in se zdi, da je rešitev samo še premagovanje osnovnih fizikalnih zakonov.”
Upravljanje prostorov je za NVO še vedno izziv
Zaradi še vedno odsotnega sistematičnega podpornega financiranja NVO v kulturi ter kronične finančne podhranjenosti, je upravljanje prostorov za nevladne organizacije še vedno izčrpljujoč izziv. NVO ima v najbojšem primeru namreč pokrite programske stroške, ne pa denimo tudi sredstev za nujna vlaganja v prostor. “Morebitne investicije v premično opremo so zaradi narave dela nujne, a so postale bolj vprašanje spretnega upravljanja, na primer s sredstvi iz tujine ali EU. Investicije v resno opremo so znotraj gabaritov podpore Ministrstva za kulturo in mestne občine praktično nemogoče. Zlasti rezi na ravni države v zadnjih 10 letih so bili neizprosni. NVO sektor v kulturi so v dobršni meri spravili na res tragično raven,” poudarja Veber.
“V Osmo/zi smo prostor lahko usposobili tako zaradi opreme, ki jo imamo še iz nekih drugih časov, pa tudi zaradi boljše povezanosti kulturnega sektorja v zadnjih nekaj letih. Tudi podpori javnih zavodov in komercialnih dobaviteljev opreme se moramo zahvaliti, da nekaj infrastrukture še vedno živi in se jo uporablja v Osmo/zi.” Uroš Veber, Zavod Projekt Atol
A zgolj to ni dovolj, saj lahko okvara preprostih stvari, kot je recimo vodovod ali stare cevi, pomenijo finančno nemogoče breme. “Denarja za investicijo v obnovo trakta, ki v celoti potrebuje prenovo, nihče od treh organizacij nikoli ni imel. Takšni dogodki so polni melanholičnih spoznanj o tem, s kako malo sredstev zares NVO sektor omogoča nastanek takšnega števila kakovostnih vsebin. Nikomur ni prijetno tik pred otvoritvijo razmišljati, kako smo vsi le en izliv vode iz starih cevi pred kolapsom. Je pa res, da je spodbudna obljuba občine, da ne bodo pustili, da nas tak problem odplakne. Tak odnos, neko osnovno razumevanje, vseeno vrača nekaj zagona,” še dodajajo v Zavodu Projekt Atol.
Preseganje umetniških področji kot formula in izziv razvoja
Intermedijsko področje je zaradi prepletov različnih tehnologij in žanrov eno najbolj zahtevnih produkcijskih načinov delovanja, prezentacijsko pa je zelo heterogeno. “Tako nekateri projekti bolj kot v galerije pašejo na odre. V tem smislu je tako možnosti vedno veliko, saj se je potrebno ozirati tako po dvoranah kot galerijah, a objektivno rečeno so prostori predstavljanja umetnosti slabo opremljeni in že pregovorno polno zasedeni. Še precej večji problem so tehnološko solidno opremljeni razvojni prostori. Teh je komaj kaj in razvoj projekta pogosto poteka prek uporabe opreme, ki se nahaja na treh ali štirih različnih krajih, torej med tremi ali več organizacijami,” pojasnjujejo v Osmo/zi.
Osmo/za ima dva razvoja umetniška studia ter prireditveni prostor, vsi trije pa so nenehno zasedeni, kar po svoje govori o tem, kako velike so potrebe po tovrstnih profesionalno opremljenih prostorih. Tri organizacije namreč delujejo po pravilu, da prostore dajo na voljo ostalim posameznikom in organizacijam, če jih same ne potrebujejo.
“Kar pa se tiče razvoja projektov pa je skrajen čas, da področje, na katerem smo v Sloveniji uspeli vzgojiti takšno število mednarodno prepoznavnih umetnikov tehnično in produkcijsko bolje opremi in dokler je še možno zapre tehnološko-produkcijsko vrzel, ki je zlasti očitna v primerjavi s partnerji iz naših mednarodnih mrež.” Uroš Veber, Zavod Projekt Atol
Mednarodno stičišče umetnosti
Osmo/za je prek evropskih projektov, mrež in povezav močno vpeta v mednarodno delovanje in predstavlja stičišče različnih umetnosti in umetnikov iz vsega sveta. Ljudmila je trenutno partner projekta EASTN-DC, ki je ključen vir za produkcijo izvirnih umetniških del, s pomočjo projekta nastajajo programih umetniških rezidenc, projekt pa omogoča tudi mednarodno kroženje umetniških vsebin.
Projekt Atol je vodja mednarodnega projekta Feral Labs Network, v okviru katerega razvijajo nove razvojne formate in umetniške rezidenčne programe. Slednji so vezani predvsem na Osmo/zo, novi razvojni formati Feral Labs pa so načrtovani tako, da namenoma potekajo izven siceršnjih produkcijsko-prezentacijskih vozlišč. Je pa Atol tudi partner projekta Chemobironics, v okviru katerega si obetajo več sodelovanja umetnikov z bazičnimi znanostmi v mednarodnem kontekstu.
“Na splošno so evropski projekti so za področje intermedijskih umetnosti že vrsto let ključ do razvoja domačega področja in naši programi in kapacitete bi bili bistveno osiromašeni brez teh sredstev.” Uroš Veber, Zavod Projekt Atol
Formula uspeha: povezovanje akterjev na neodvisni sceni
Če je bila v devetdesetih značilna velika eksplozija nevladnih organizacij, se je začel sektor v zadnjih letih veliko bolje povezovati in iskati sinergije, s čimer se je odprla ključna pot do večje in hitrejše profesionalizacije sektorja.
“Zaničevalen odnos do kulture na ravni države v zadnjih desetih letih je morda še pospešil povezovanje na področju kulture in mnoge organizacije spodbudil k večji povezljivosti in več skupnih nastopih. Spet drugi se sodelovanja in predvsem medsebojnega zaupanja šele učijo. Gre namreč za dolgotrajen in naporen proces,” svoje izkušnje delijo v Atolu. “Morda nam je bilo nekoliko lažje, saj je Zavod že od samega nastanka le tu in tam kakšen projekt speljal brez povezovanja z domačimi ali tujimi partnerji. Deljenje resursov je bilo že od nekdaj osnoven način delovanja. Neredko smo opremo kupovali na podlagi pregleda tega, kaj je na voljo pri partnerjih in tako namensko vstopali v verige nesebičnega deljenja tehničnih in produkcijskih sredstev. V tem smislu se včasih zalotimo, da imamo včasih premalo potrpljenja do tistih, ki se takih načinov šele privajajo.”
V tem kontekstu Osmo/zo razumejo kot logično nadgradnjo svoje razvoje politike in stremljenja k dolgoročni viziji razvoja zavoda in sektorja na sploh: “Seveda pa je skupen prostor bistveno zahtevnejše kot zgolj izmenjava opreme ali skupen produkcijski nastop. Posluh do partnerjev in potrpežljivost včasih vzameta nekaj energije in časa, a vseeno gre za naše najbližje sodelavce, ključne zaveznike in največje podpornike. Gre več kot samo za deljenje resursov in novo prizorišče, ki ga lahko sooblikujemo, ampak tudi za večjo stabilnost za vse.”
Ste tudi vi NVO v kulturi z odličnim in inovativnim projektom, ki ga želite kot primer dobre prakse predstaviti bralkam in bralcem Kulturosfere? Prijavite se na naš poziv!