V elektronskem mesečnem glasilu Kulturosfera nadaljujemo s predstavitvenimi pogovori s članicami in člani Asociacije.
Tokrat predstavljamo Društvo umetnikov DUM, ki združuje vrhunske umetnike na področju vizualne umetnosti in sodobnega plesa ter s svojim delom briše meje prehajanja med različnimi vrstami umetnosti.
Kaj vidite kot največjo težavo nevladnih organizacij v kulturi, ki bi jo bilo potrebno izboljšati?
Ko govorimo o profesionalnem ustvarjanju NVO ali samostojnih umetnikov, je prav gotovo potrebno v nacionalnem programu slediti izenačevanju profesionalnega umetniškega dela v in izven javnih zavodov.
Za vprašanja same umetnosti po tem, ko je delo narejeno, ni več važno, ali je nastalo v institucionalnem okviru ali zunaj njega.
Brez dvoma je v tem smislu potrebno jasno povečanje financiranja NVO resorja in jasna utrditev finančnega deleža temu resorju. V našem prostoru so skoraj vse nevladne organizacije v osnovi odvisne le od dveh sofinancerjev, države in lokalne skupnosti, ki razpolagata z javnim denarjem. Zato bi bilo logično od take službe pričakovati odnos, ki temelji na visoko profesionalnem odnosu odgovornega partnerja in servisa umetniški produkciji in manj odnos, ki krepi nekakšen korporativni duh na strani financerja. V trenutnem sistemu se tudi prostor za sodobno umetniško produkcijo nejasno meša s pojmi širše kulture, kulturnih industrij, tudi ljubiteljskimi dejavnostmi, tradicijami, celo socialnimi vprašanji.
Kar se tiče umetniške produkcije, je verjetno potrebno posebej, bolj in jasno definirati prav njen prostor. Kot pravi Carl Andre: “Kultura je tisto, kar se nam zgodi, umetnost pa, kar mi naredimo kulturi.” (“Art is what we do. Culture is what what is done to us.”)
NVO v kulturi že vrsto let ponavljamo, da razpisi niso prilagojeni različnim področjem in obsegom delovanja NVO v kulturi. Kako se v DUM soočate s temi težavami?
Res je, pri nas se v razpisni politiki – ki je dejansko za NVO tudi vsa kulturna politika, resorji vedno bolj ločujejo in v svojih definicijah bolj ožajo.
Včasih izgleda, kot da bi se birokratska kreativnost natančnih definicij nekako ne uspela uloviti z umetniško kreativnostjo.
Enkrat jo prehiteva po levi, enkrat po desni, ali pa zaostaja namesto, da bi ji kot dober servis sledila. Vsekakor je potrebno slediti bistvu, ki ga ima neka dobra umetniška praksa v nasprotju z vsemi poizkusi “prevzgajanja,” ki smo jim v veliki meri priča v razpisnih politikah.
DUM je primer NVO, ki ne pristaja na ‘tlačenje’ v eno obliko sodobne umetnosti, ampak delujete interdisciplinarno in združujete več področji. Kar seveda uradna razpisna politika ne spodbuja. Kakšne spremembe bi bile tu nujno potrebne?
Res je, temu dikatatu ‘enega področja’, ki se je z leti jačalo, se nismo uklonili, kar nas je verjetno stalo precej. Dejstvo je, da vsi delujemo znotraj polja in pojma sodobne umetnosti. Razpisna politika bi morala to širino vzpodbujati, biti fleksibilna za vključevanje novih pojmov in za prehajanje med njimi, namesto, da meje pudarja, oža resorje in to vedno bolj izkorišča za izločevanje. Prepozna naj kvalitativno potencialnost in referenčnost umetniške produkcije, ki sta bistveni ne glede na ‘resor’. Če je praksa dobra, referenčna, celo visoko referenčna, že etablirana doma in mednarodno, samo področje res ne bi smelo biti ključno. Morda bi morali povsem obrniti “ocenjevalno smer”, najprej selekcija glede na umetniški potencial, če je ta visok, se umesti in najde tudi ‘osnovno polje’!
V DUM se med drugim ukvarjate tudi s sodobnim plesom, ki je ena najbolj podhranjenih področji sodobne umetnosti pri nas. Kaj bi bilo potrebno po vašem mnenju na polju sodobnega plesa najprej rešiti?
Ena od misli je ta, da bi recimo v nacionalni program gotovo lahko plesna umetnost šla v enem skupnem polju in pojmu. Sedaj je sodobni ples na uprizoritvenem področju, balet pa na glasbenem resorju in povsem ločena med sabo – čeprav gre v obeh primerih za plesno umetnost. Prav žalostno je, da ta delitev še ni del preteklosti. Sicer je v sodobnem ustvarjanju plesa pri nas temeljni problem, ki le to zavira in hromi to, da bi bilo končno treba razumeti razliko med repertorarno sodobno plesno dejavnostjo ali skupino in avtorsko sodobno plesno ustvarjalnostjo in grupo, ekipo.
En-knap na primer je pri nas repertotarna skupina, avtorske ekipe ni nobene, ki bi bila kot taka prepoznana ali trajneje sofinancirana, ker naše strukture tega niso prepoznale kot ključno za razvijanje sodobnega plesa. Repertoarna skupina vabi različne avtorje in plesalke_ce in ostale, če ima sredstva, lahko tudi najboljše in seveda od kjerkoli. Avtorska razvija delo enega od avtorjev – koreografk in koreografov, s katerim se zavija določena plesna estetika in z njo celotna širša ekipa (plesalcev in ostalih). Omogočati takšne pogoje – torej dovolj kontinuirano delovanje posamičnim potencialno zelo močnim koreografom_injam (z njim pripadajočo ekipo), v nekem prostoru, je eden od temeljev sodobnega plesa. Tega razumevanja pri nas še nimamo, da bi bila tudi posamična koreografska praksa na primer sofinancirana programsko. Tako pa se nekako le krpa, dejansko pa smo tisti, ki še težimo in bomo težili k temu, bolj ali manj obsojeni na dihanje ‘na škrge’.
Tako kot so sedaj postavljeni enoletni projekti razpisi, so morda dobra priložnost za začetke, za prve, druge, morda tretje projekte. Za nekoga, od kogar se pričakuje vrhunskost in presežnost, pa pomenijo umiranje.
Neka oblika sodobnega plesnega centra bi pri vsem tem lahko strukturno, logistično in še kako zelo pripomogla k zares profesionalnim pogojem v celotnem procesu in kontinuirani izgradnji širše publike, ki bi se ob takem načinu lahko daljnoročno gradila in tudi vzgajala.
Kaj so največji izzivi na polju vizualne umetnosti, predvsem za samozaposlene?
V umetniškem smislu izive za samozaposlene in zaposlene vidimo kot ene in iste. Le te ni moč razlikovati glede na status umetnika. Sicer so v vizualnem polju na nek način vsi samozaposleni, posebnost vizualnega polja za razliko od denimo uprizoritvenih umetnosti je, da v tem polju pravzapv ne obstaja “zaposlen umetnik”, kot je na primer lahko zaposlen režiser. V tem primeru pomeni odstostnost drugih struktur, kot so denimo fundacije, naročila, umetniški trg, še bolj občutno pomanjkljivost. Če pa pogledamo obstoječe smernice uradnega sofinanciranja, smo soočeni s tem, da le te v večini podpirajo ne toliko ustvarjalca ali njegovo delo, temveč veliko bolj admistrativno razstavno strukturo. Vsekakor bi bilo pomembno pri sofinanciranju pozornost nameniti razlikovanju med produkcijo razstave in produkcijo samega umetniškega dela ter afimirati slednje, ki ga ustvarja umetnik – praviloma sam – v svoji režiji.
DUM občasno izdaja tudi publikacije. Kako država po vašem mnenju skrbi za neodvisno založništvo?
Dobrodošlo bi bilo, če publikacije, ki so del umetniškega programa, ne bi bile smatrane kot siceršnja založniška dejavnost, in bi lahko nekatere umetniške publikacije sofinancirali tudi v okviru samih umetniških programov ali projektov.
Večina DUM-ovih publikacij je bila lahko izdana le s pomočjo mednarodnih institucij, ki niso vezane samo na založništvo, temveč na umetnost (njeno produkcijo) v najširšem smislu.
Kakšni so vaši načrti za prihodnje mesece?
Letos pripravljamo več tako imenovane postprodukcije, zelo pomembno se nam v DUM-u kot producentu zdi, da investiramo v vzdrževanje že narejene produkcije. Kar nekaj dobrih del je ustavrjenih v okviru DUM-a tudi v zadnjih letih, zato pozornost posvečamo predvsem njihovi promociji doma in v tujini.