V Asociaciji si že vrsto let prizadevamo, da bi ministrstvo za kulturo začelo sistematično razvijati in priznavati podporne mehanizme za samozaposlene in nevladne organizacije v kulturi. Za nemoten razvoj umetnosti je ustrezen podporni administrativni sistem v vse bolj birokratiziranemu svetu namreč nujen.
Zato smo tokrat v času, ko nadgrajujemo Asociacijin servis za samozaposlene v kulturi k pisanju na temo podpore sodobni umetnosti, še posebej samozaposlenim v kulturi, povabili direktorja SCCA-Ljubljana Dušana Dovča, sicer tudi dolgoletnega člana upravnega odbora Asociacije. SCCA je pred leti namreč prvi v Sloveniji vzpostavil celostni servis za samozaposlene, ki se je končal prav zaradi nepodpore države.
Servis za umetnost
Hitro brskanje po spletu mi je ob besedi »servis« ponudilo storitve študentskih servisov, servis mobilnih aparatov, računalnikov in avtomobilov. In ko sem iskanje dopolnil z besedo »cenik«, sem lahko primerjal bolj razširjen nabor: diagnostika računalnika od 20 do 40 evrov na uro, kompleten servis kolesa z disk zavorami 60 evrov, veliki gospodinjski aparati (normalen poseg) 40 evrov, servis avtomobila (velikokrat pri nepooblaščenem serviserju) od 100 do 200 evrov. Z iznajdljivostjo in vztrajnostjo lahko seveda plačate manj. Ko pa govorimo o servisiranju umetnosti in kulture, mi preostane le še »neprecenljivo«. Zakaj to trdim?
Izkušnjo imam z najlepšimi leti prvega informacijskega in servisnega spletnega medija za umetnost – Artservis, ki ga je vzpostavil Zavod SCCA-Ljubljana. Svoj 17. rojstni dan bi Artservis praznoval prav te dni, 22. novembra. Artservis je bil pionirski model celostnega servisiranja in informiranja v kulturi in referenčen vir informacij v mednarodnem prostoru. Poleg številnih sodelavcev sta bili za to najbolj zaslužni urednici Alenka Pirman in Marija Mojca Pungerčar. Razvil je nekaj izjemnih spletnih orodij: bazo z razpisi, priročnik z zbirko prispevkov, ki se vežejo na organizacijska, finančna in administrativno-pravna opravila, podstran o rezidencah in forum za izmenjavo izkušenj med Artservisovimi uporabniki. Artservisova posebnost so bile tudi ankete, s katerimi smo sledili aktualnemu političnemu kulturnemu dogajanju. Zadnja novica, da je Artservis zaradi težav s financiranjem prenehal delovati, je bila objavljena 12. decembra 2013. Čeprav več ne deluje, ostaja javno dostopen na spletnem mestu www.artservis.org – kot spomenik nekemu času, kor primer dobre prakse, kot popotnica novim modelom informiranja in servisiranja umetnikov, kot opomnik, da so informacije dragocene in v javnem interesu. In da bi za njihovo delovanje morala poskrbeti država – tako kot skrbi za delovanje političnih strank, sindikalnih združenj, obrtniških zbornic in podobnih stanovskih organizacij.
Artservis je bil brezplačen – njegov simbolni kapital so bili uporabniki in naročniki tedenskih okrožnic (konec leta 2013 jih je bilo 7.100). Scenarijev, kako leta 2013 nadaljevati z informiranjem in servisiranjem, je bilo več. Noben pa ni vključeval plačanih storitev.
Vztrajali smo na javni dostopnosti, brezplačnosti in solidarnosti. Zdaj, po petih letih – očitno tudi za ceno (samo)ukinitve.
Je bila to modra odločitev? Odgovora ne poznam. Vem pa, da smo na odločevalce (beri Ministrstvo za kulturo RS) naslovili mnogo prošenj za podporo, a smo vedno ostali zamejeni z obstoječimi razpisnimi mehanizmi, kamor pa Artservis kot del celostnega podpornega sistema za umetnost in kulturo preprosto ni sodil.
Kot da bi se »tisti tam« bali informiranega in glede svojih pravic ozaveščenega umetnika in kulturnega delavca.
Asociacija, ki letos vzpostavlja celostno servisiranje nevladnih organizacij, samozaposlenih in posameznikov v kulturi, nadaljuje tam, kjer je Artservisu zastal korak. Zbira pravna, administrativna, računovodska in druga vprašanja svojih članov in članic, nanje odgovori v pravno razumljivem jeziku in brez birokratske latovščine ter jih objavi na svoji spletni strani. Tudi ta servisna podpora je javno dostopna in temelji na solidarnosti ter izmenjavi mnenj, izkušenj in znanj.
Nekje med vrsticami te kratke (tudi osebne) zgodovine servisiranja in informiranja pri nas se mi je zapisal uvod s cenikom servisnih storitev (da bi ne nazadnje prikazal kapitalsko ozadje servisiranja in kaj vse smo pripravljeni ali žal moramo (pre)plačati), citat neke marketinške kampanje za bančne storitve, daljši odstavek (samo)analize, kritika sistema financiranja (brez kakršne koli želje po pritoževanju, ampak z željo po spremembah) in pobožna poslanica sorodni organizaciji, da se bo učila tudi iz naših napak. In sledila kakšni naši dobri rešitvi servisiranja. Ker skupaj vemo in znamo več.
Dušan Dovč, direktor SCCA-Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost
* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.