V Kulturosferi nadaljujemo s predstavljanjem članic in članov Asociacije. V tokratni rubriki Iz prve vrste predstavljamo Zavod za založniško dejavnost Beletrina. Pogovarjali smo se z njenim direktorjem Mitjo Čandrom in izvršno direktorico Almo Čaušević.
Beletrina je ena izmed največjih NVO v kulturi pri nas z vrsto zaposlenimi ter številnimi lokalnimi, nacionalnimi in evropskimi projekti. V središču našega pogovora je bilo vprašanje sistematičnega razvoja kulturnih politik za uravnotežen razvoj NVO in neodvisnega založništva.
Nedavno je bil potrjen nov minister za kulturo. Kateri so po vašem mnenju nujni ukrepi za novo vlado na področju nevladne kulture?
Nikomur v kulturi ni lahko, nevladni sektor pa je ob tem izrazito depriviligiran in marginaliziran. Prvi in najbolj očiten ukrep je seveda povečanje sredstev za programe in projekte, tako tiste, ki jih sofinancira ministrstvo za kulturo, kot tiste, ki jih podpirajo Javna agencija za knjigo, Slovenski filmski center in Javni sklad za ljubiteljske dejavnosti (JSKD). Nič manj niso pomembni drugi ukrepi, ki lahko dolgoročno uredijo področje. Osrednji izziv nevladnega sektorja je profesionalizacija. Zelo težko je celoten hladni pogon financirati le iz projektov. Potrebno bi bilo zagotoviti vsaj delež plač in obratovalnih stroškov na podlagi večletnih pogodb. Samo na ta način se bodo NVO lahko dolgoročno razvijale. Prav tako se mnogi soočamo z nerešeno infrastrukturno problematiko. Država bi v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi morala bolj intenzivno kot doslej iskati res ustrezne rešitve. Prav tako se zdi zelo pomembno nadaljevati z resnim sofinanciranjem evropskih projektov, kar letos uspešno poteka preko Ministrstva za javno upravo (MJU). Enako pomembne so tudi vzpodbude za zaposlovanje mladih. Vsi smo veseli ukrepa, ki ga z evropskimi sredstvi izvaja JSKD, hkrati pa težko razumemo, zakaj so te vzpodbude za javni sektor precej višje od tistih za nevladni. Generalno velja ugotoviti, da je nevladni sektor še vedno obravnavan kot nekakšna gverila, ne pa kot polnokrvni del kulturnega sistema.
Neodvisno založništvo je že dolgo v krizi. Kako se to dolgoročno kaže na produkciji knjig, pa tudi na naravi dela NVO-jev na področju knjige?
Založbe smo v času krize izgubile okrog trideset odstotkov sredstev, zmanjšali so se tudi prihodki od prodaje. Povišal se je DDV na knjigo, v težavah je tudi Mladinska knjiga, kar lahko v črnem scenariju privede do propada mreže njenih knjigarn in s tem osrednje prodajne poti. Neodvisne in druge založbe se soočajo z amaterizacijo svojega dela, kar vodi v manj kvalitetno produkcijo. Število izdanih knjig nas lahko zavede v napačno oceno, da sektor cveti. Tudi na področju knjige je hiperprodukcija velika nevarnost.
Čeprav je na sceni še vedno veliko entuziazma, se zdi, da že srednjeročno takšna situacija ne bo vzdržna. Še posebej so na udaru avtorji, njihovi honorarji ne omogočajo resnega ukvarjanja s pisanjem.
Založniki nenehno sodelujete s samozaposlenimi v kulturi, od pisateljev do lektorjev, oblikovalcev, prevajalcev itn. Kako razumete to medsebojno prepletenost in soodvisnost, kaj so po vašem mnenju ključne težave samozaposlenih?
Stanje samozaposlenih v kulturi je zaskrbljujoče. Problematika je kompleksna in se ne začne pri samozaposlenih, pač pa že pri študiju z usmerjanjem bodočih kadrov v profile, ki na trgu dela že v naprej nimajo dovolj urejenih pogojev za dostojno delo. Drugačna vloga kulture v slovenskem prostoru, ki bi temeljila na strateškem načrtovanju kulturnega zavedanja kot temelja nacionalne identitete bi lahko pripomogla k razcvetu sektorja, njegovi profesionalizaciji in posledično tudi k boljšemu stanju med samozaposlenimi.
Frankfurt bo za Slovenijo eden večjih projektov in velika priložnost. Kakšno podporo bi potrebovali neodvisni založniki za lažji preboj v tem primeru na nemški, pa tudi sicer na tuje trge? Kakšne so v tem kontekstu vaše izkušnje s projektom Versopolis?
Predstavitev Slovenije v Frankfurtu je izjemna, pravzaprav enkratna priložnost za dvig prepoznavnosti slovenskih avtorjev, a če želimo doseči daljnosežno umestitev naše knjižne ustvarjalnosti v mednarodnem prostoru, je treba tudi pri pripravah delovati dolgoročno. Beletrina je že zelo dolgo vpeta v mednarodni prostor in uspeva tako z gostovanji naših avtorjev v tujini in prevodi njihovih del v tuje jezike kot tujih avtorjev na naših festivalih dosegati preboje. Gre za zelo zahteven proces, preboj se ne zgodi čez noč. Pesniška platforma Versopolis je že zasnovana tako, da avtorjem omogoča preboj na tuje trge, saj je njena osnovna aktivnost mobilnost v projekt izbranih pesnikov. Evropski pesniški glasovi, ki jih je zdaj že preko 150, dobijo priložnost sodelovati na dveh izmed 15 evropskih pesniških festivalov letno, ob tem pa je njihovo delo prevedeno tako v angleščino kot v ciljni jezik festivala. Temu lahko sledijo samostojne izdaje v ciljnem jeziku in povabila na tuja literarna srečanja. Velika prednost platforme je njena heterogenost, vsi pridruženi jeziki in kulture so zastopani enako, s čimer smo se seveda izognili stališču, da o pravem literarnem preboju lahko govorimo le, ko pesniku uspe met na velike trge, kot so angleški, nemški ali francoski.
Eden izmed vaših dolgoročnih projektov je tudi Airbeletrina, ki predstavlja prehod literature na digitalno platformo, prav tako veliko časa posvečate digitalizaciji knjig na portalu Biblos. Je vse večja popularnost digitalnih knjig za vas izziv in priložnost ali grožnja klasičnemu tisku?
Beletrina je v svojem jedru ves čas razvojno naravnana, kar se udejanja tudi v AirBeletrini in v e-knjigah ter Biblosu. Gre za zelo velike korake za nevladno organizacijo, ki pa imajo pomemben družbeni vpliv. Ta naša vizija iz preteklih let se zdaj udejanja v praksi, konkretno z rastjo izposoje in nakupa e-knjig.
V 21. stoletju se moramo zavedati, da knjiga ni samo fizičen predmet, pač pa da je knjiga tudi vsebina. Dinamična je v svojem odnosu do bralca in če ga doseže po različnih kanalih in oblikah, je to samo dobro. Danes je jasno, da bosta tiskana knjiga in e-knjiga soobstajali in čas jima bo razdelil funkcionalni vlogi po primernosti.
Če ponazorimo: na vlak ali na plažo vzamem bralnik z več tisoč e-knjigami, ker je bolj priročen. Na nočni omarici imam kup tiskanih knjig, ker sem knjigoljub in mi vonj tiskanih knjig predstavlja neprecenljivo vrednost. Nekomu, ki je alergičen na knjižni prah ali pa drugemu, ki slabo vidi in si lahko osvetli oziroma poveča velikost pisave, pa spet tretjemu, ki ima disleksijo, pa je bralnik z e-knjigami lahko celo edina možnost, da vstopa v svet knjig.
Organizirate dva velika festivala – Dnevi poezije in vina ter Literature sveta Fabula. Kakšna sistemska podpora za neodvisne festivale bi bila potrebna za njihovo dolgoročno stabilnost?
Pri festivalih se zdi, da jih še vedno razumemo kot produkte entuziastičnih ekip, ne pa kot celoletno profesionalno delo. Niti razmišljati ne moremo o tem, da bi se lahko zaposlena oseba s festivalom ukvarjala skozi vse leto za polni delovni čas. Rezultati, ki jih dosegamo, so ne le v našem primeru, ampak tudi v številnih drugih, na evropski ravni. To potrjujejo uspešne kandidature na evropskih razpisih in odzivi tujih gostov, ki jih naši festivali navdušujejo. Poleg profesionalizacije menedžmenta bi bilo potrebno razmišljati o spodbudah za pilotne projekte čezsektorskega povezovanja s turizmom in izobraževanjem, kjer Beletrina ves čas išče sinergije in preizkuša nove ideje. Z večjim finančnim vložkom v razvoj inovativnih medsektorskih produktov bi dosegali tudi večje ekonomske učinke za vse deležnike, če si sposodimo izraze iz gospodarstva. Ko govorimo o učinkih, ki jih imata oba festivala na lokalno okolje, so ekonomski učinki merljivi v številkah, družbeni učinki pa so kvalitativni.
Slovenija je dežela festivalov, a brez resnih ukrepov bodo uspešne zgodbe prejkoslej zdrsnile na obrobje.
Eden izmed vaših fokusov je tudi vključevanje manjšin v sfero kulture in večanje dostopnosti za ranljive skupine. Kako ocenjujete stanje in podporo na tem področju?
Na tem področju je ministrstvo podprlo prek sredstev evropskega socialnega sklada številne pomembne projekte, ki pa zaradi odsotnosti celovite strategije vključevanja v kulturno produkcijo in druge sektorje po izteku obvisijo v zraku. Vključevanje ranljivih skupin bi moralo smiselno prečiti celotno kulturno politiko, pogosto pa bi lahko prav kultura doprinesla k bolj učinkovitemu izvajanju politik, povezanih z ranljivimi skupinami na drugih področjih, od izobraževanja do socialne aktivacije.
Ni slučaj, da evropska politika kulturo prepoznava kot ključnega akterja za socialno integracijo ranljivih skupin, pri čemer pa se moramo zavedati pasti, ki jih prinaša ideja o namenskosti kulture.
V Beletrini smo v prizadevanjih za izboljšanje stanja ranljivih skupin vedno izhajali iz tega, da se odgovornost začne s tem, ko vidimo obraz drugega.
Katere projekte pripravljate v naslednjih mesecih? Kakšna je dolgoročna vizija razvoja vašega NVO?
Beletrina ima več programskih sklopov in tekoče projekte, ki jih uspešno vodimo. Če govorimo o evropskih projektih so ti znotraj Ustvarjalne Evrope, Evrope za državljane in Interrega. Ker naša dejavnost ne obsega samo knjig, pač pa tudi razvoj produktov, povezanih s knjigami in je usmerjena v različne ciljne skupine, samo s prilagodljivostjo, učljivostjo, hitro odzivnostjo, vsestranskim in usposobljenim kadrom zagotavljamo, da delo poteka dobro. Ko delaš, kar imaš rad in imaš rad, kar delaš, vidiš, da ima poslanstvo in posel isti koren.