Mini teater je skoraj 20 let nepogrešljiv del neodvisne uprizoritvene scene. Začetni fokus na postdramski teater in gledališče za mlado občinstvo se je z leti razširil na koncerte, večere poezije, uemtniške akcije ter festivalsko dogajanje, pri čemer igra Mini teater tudi pomembno vlogo pri delovanju znotraj širše četrtne kulturne skupnosti na Križevniški v Ljubljani.
V redni rubriki Kulturosfera Iz prve vrste, v kateri se s člani Asociacije pogovarjamo o aktualnih kulturno-političnih temah, smo tokrat razpravljali z direktorjem Mini teatra Robertom Waltlom.
Nedavno je bil potrjen nov minister za kulturo. Kateri so po vašem mnenju nujni ukrepi za novo vlado na področju nevladne kulture?
Z vprašanjem preoblikovanja kulturne politike se srečujemo že zadnjih petindvajset let. Zdi se, da t.i. tranzicija iz ene države v drugo, enega politično-ekonomskega sistema v drugega, še kar traja in traja, in da se je prehodno obdobje spremenilo v konstanto. Nova vlada z novim ministrom za kulturo Prešičkom je obljubila, da bo nevladna kultura končno dobila možnost za kvalitetno delovanje. Upam, da odlična poteza s povabilom Jadranke Plut v kabinet ministra ni le poskus “nevtralizacije” neodvisne kulture, ampak resničen in iskren namen po spremembah. Glede na esencialno pomembnost kulture v Sloveniji mislim, da bi se morala celotna scena angažirati za povečanje BDP na vsaj minimalni 1 odstotek, in da mora to biti skupni imperativ. Največji problem je drastično pomanjkanje sredstev za umetnost in kulturo ter način razporeditve le teh.
Mislim tudi, da bi se s sodelovanjem Ministrstva za šolstvo in Ministrstva za kulturo uspela dobiti kvalitetna predpostavka, ki bi vključevala nevladne organizacije in šole.
Če bi se višje razrede osnovnih in srednjih šol spodbudilo, da morajo letno videti dve gledališki predstavi, dva filma, obiskati dve razstavi in dva koncerta (nekaj podobnega obstaja v Franciji), bi delo na razvoju publike dobilo velik zamah.
S tem pa bi država udejanila svojo nalogo razvoja kulturne produkcije, angažirano bi bilo večje število umetnikov in producentov, pa tudi omogočena dostopnost kulture vsem, ne le elitnim skupinam.
Koalicijska pogodba vključuje nekatere nujne ukrepe, ki jih v društvu Asociacija izpostavljamo in zagovarjamo že vrsto let. Gospod Prešiček je ob predstavitvi poudaril, da je potrebno nevladne organizacije razumeti kot integralni del izvrševanja javnega interesa na področju kulture in da je potrebno položaj samozaposlenih izboljšati. Poudaril je prioritetnost urejanja obeh področji, ob tem pa upamo, da je prisotno tudi zavedanje, da je ob vseh drugih prioritetah področje NVO in samozaposlenih v kulturi dejansko potrebno urgentnega reševanja. Statistike in realnost sta alarmantni, zato upamo, da se urgentnosti reševanja nevladne kulture in samozaposlenih v kulturi zaveda tudi novi minister za kulturo, in da bomo v kratkem izvedeli za časovnico ukrepov na področju kulture, ob čemer smo prepričani, da bi na visokem, če ne najvišjem mestu morali biti tudi prioriteti reševanja nevladne kulture in samozaposlenih v kulturi.
V predvolilnem času smo veliko govorili o težavah z razpisi, tudi Mini teater je na programskem razpisu utrpel precejšnji upad sredstev. Kakšne reforme na tem področju si želite?
Najpomembnejši kompleks v okviru novega odnosa Ministrstva za kulturo (in upam tudi umetnost) ter NVO je status poklicnih NVO in samozaposlenih. NVO morajo nujno priti v enakopraven model obravnave in financiranja. Vstopiti morajo v samostojno zakonsko proračunsko postavko, tako da ne bomo več odvisni od različnih tolmačenj zakonov in škodljivih rezultatov natečajev. Vse raziskave kažejo, da tvorimo ogromen del kulturno-umetniške scene ter omogočamo zaposlitve in angažma za najbolj ogrožene skupine kulturnih delavcev in umetnikov, po drugi strani pa nosimo tudi nujno vitalnost v umetniški produkciji.
Mini teater je eden izmed NVO, ki upravljajo tudi s prostorom, kar prinaša svojstvene težave pri pridobivanju sredstev. Kaj so najbolj pereče težave in kakšnih ukrepov si želite?
Za razliko od institucionalnih organizacij, katerim so zakonsko zagotovljena sredstva za t.i. hladni pogon (investicije, vzdrževanje, elektrika, gretje, telekomunikacije…), plačami za vse zaposlene in programska sredstva, smo mi upravičeni le do programskih sredstev. In še to v izjemno skromnih odstotkih. V Mini teatru javne subvencije Mestne občine Ljubljana (MOL) in Ministrstva za kulturo (MK) denimo predstavljajo le okoli 20-25% letnega proračuna. Programska sredstva so na letni ravni velikokrat primerljiva z vsoto, ki je v “velikih” institucijah ali festivalih namenjena zgolj za eno samo produkcijo. Želimo, da zakonska določila tudi nam omogočajo financiranje dela hladnega pogona in minimum plač za funkcioniranje hiše. Neprestano poudarjam, da NVO in Mini teater v največji meri dela s samozaposlenimi in umetniki svobodnih poklicev.
Smo torej najmanjši prejemniki proračunski sredstev, istočasno pa tudi edini izvor prihodkov za to najranljivejšo skupino samozaposlenih umetnikov, kar je resnično paradoks.
V zadnjih letih se vse več govori o kulturnem turizmu, a prave strategije v resnici ni. Mini teater je lociran v središču Ljubljane, ki ga oblegajo turisti. Kje vidite priložnosti in kje pasti turizma za kulturne NVO?
Mini teater je praktično skoraj izključno z lastnimi sredstvi uredil Križevniško ulico, ki je danes postala malodane zaščitni znak stare Ljubljane. Animirali smo tudi celotno sosedstvo, naše akcije pa ob umetniškem programu obsegajo tudi različne programe na ulici in v hiši, ki so povezani s kulturnim turizmom. Organiziramo sprevod Dedka Mraza, dan Križevniškega soseda, Festival Mini poletje, kjer že dvajset let čez poletje otrokom nudimo različne umetniške programe in predstave v različnih evropskih (in izvenevropskih) jezikih, Festival Hiša strpnosti, pa Dneve srednjega veka, koncerte, literarne večere, performanse in razstave. Judovski kulturni center z muzejem, sinagogo in memorialnim delom, posvečenim žrtvam holokavsta, priznanih umetnikov Vadima Fiškina, Mirana Moharja in Vuka Ćosića, je programsko povezan z Mini teatrom in do sedaj ni prejel nobenih proračunskih sredstev, letos izjemoma za projekt “Spotikavci, ki ga je sofinancirala MOL.
Naš moto je “Mesto v teatru, teater v mestu”. Prepričan sem, da obstajajo številne možnosti, da se novi model kulturnega turizma neposredno nasloni na nas, ki ustvarjamo tako raznolike programe in imamo pri tem že veliko izkušenj.
Skupaj z Judovskim kulturnim centrom opozarjate tudi na težave nestrpnosti v družbi. Kako razumete odgovornost kulturnih izvajalcev in producentov na neodvisni sceni do preprečevanja rasti nestrpnosti v družbi?
Mini teater je umetniški, demokratičen in kritičen forum, v katerem predstavljamo narative in vabimo gledalce, da izrazijo svoja stališča. Zakaj smo izbrali tako vznemirjajoče teme, kot so fizične in duševne zlorabe, vprašljive definicije etičnega porekla, vprašanja terorizma, tako obscene teme, ki so v središču zanimanja sodobnih umetniških praks? Gledališče je vse drugo kot varen prostor, je namerno sprožilni prostor za konfrontacijo.
Ob temah, ki jih izbiramo, se je vedno znova potrebno sklicevati na zgodovino nasilja – ne samo kot opozorilo, temveč tudi kot krik upora, celo svobode – če ne želimo nikoli več biti sužnji. In se upreti nerazmišljajoči kulturi spomina ali kulturi, ki nagovarja našo šibkost in manipulira z našim strahom.
Bližajo se lokalne volitve. Kako ocenjujete podporo kulturnim ustvarjalcem v Ljubljani, kaj si želite ohraniti in kaj izboljšati v naslednjem mandatu?
Z MOL ustvarjamo izjemno kvalitetno sodelovanje, ki je bilo v zadnjem obdobju, ko smo bili praktično iz leta v leto bolj zanemarjeni s strani Ministrstva za kulturo (v osmih letih nam je MK odtegnilo 50% proračunske podpore, kar nas je v letošnjem letu pripeljalo na rob propada in bankrota, iz katerega še vedno ne vemo, kako se bomo izvlekli), izjemno pomembno in je poskušalo do neke mere nadoknaditi sredstva, ki so nam bila odvzeta. Mesto Ljubljana ima posluh za razvoj novih iniciativ, in v sinergiji z njimi lahko naredimo veliko na izboljšanju statusa NVO, razvijanju specifičnih programov, ki bodo Ljubljano naredili za še bolj aktivno prestolnico na evropskem in svetovnem nivoju. Zavzemal se bom za še močnejše sodelovanje našega naše mreže Transverzala (Mini teater, Bunker, Glej, Plesni teater Ljubljana in Španski borci), ki resnično razpolaga s sijajnimi potenciali in umetniškimi rezultati ter si zasluži veliko večjo podporo in vidnost.
Katere projekte pripravljate v naslednjih mesecih?
V avtobiografskem delu Zgodovina nasilja z rekonstrukcijo travmatične noči francoski avtor Édouard Louis ustvari besedilo, ki je osebna in prodorna družbena analiza časa, hrepenenja, migracijskih vprašanj in rasizma. Skozi različne glasove, ki se odzovejo na nad njim storjeni zločin, Louis orisuje na rob družbe potisnjene oblike nasilja.
Vsi ptice, eno najvznemirljivejših svetovnih dramskih besedil pretekle sezone, je napisal Wajdi Mouawad, avtor libanonskega porekla iz Quebeca, ki živi v Franciji. Na osnovi zgodbe o judovski družini z mednarodnimi koreninami iz globine zgodovine vznikne lik ujetega in papežu v dar izročenega muslimanskega diplomata, ki se je prisiljen pokatoličaniti. Ta drama je srečanje z absolutno idejo Drugega. Potem ko je preizpraševal svojo in odgovornost svojih sodržavljanov v zgodbah, ki jih prikazuje libanonska vojna, tokrat Wajdi Mouawad poskuša v metaforični sliki človeštva kot planeta z vsemi pticami oditi še dlje od rdeče črte, ki jo vsakič znova prehaja. Oba sodobna teksta bo režiral Ivica Buljan.
Primož Ekart v sodelovanju z Imaginarnim pripravlja novo branje Vagininih monologov Eve Ensler, angleški lutkovno-vizualni dvojec Steve Tiplady in Sally Todd pripravljata lutkovno-likovno instalacijo- predstavo Deklica z vžigalicami H. Ch. Andersena, sam pa postavljam tekst naše najpomembnejše avtorice, velike Svetlane Makarovič, o Korenčkovem palčku, ki predstavlja sodobnega otroka in skozi celotno zgodbo kaže vse njegove lastnosti. O strahu in sreči. Monopredstava z enim igralcem, animatorjem, glasbenikom. Igra izjemni Jose. Performans za najmlajše. Za vse, ki ljubijo Svetlano, ki ljubijo najlepše pravljice, ki jih Slovenija premore.