Kulturna politika je redko deležna kolumnističnih odzivov, zato reden prostor za premišljevanje aktualnega dogajanja na področju kulturne politike ponujamo znotraj Asociacijinega glasila Kulturosfera.
Komentar politične situacije in kaj lahko pričakujemo v posameznih koalicijskih kalkulacijah na področju kulture, je tokrat osvetlil Tomaž Zaniuk, avtor, kolumnist, nekdanji odgovorni urednik in direktor Radia Študent.
Na koncu pa nekaj še o kulturi
Kultura in položaj v njej delujočih ustvarjalcev tudi po zadnjih državnozborskih volitvah že tradicionalno ostajata v ozadju ter na koncu tem in interesov, okoli katerih se vsaj poskuša vzpostaviti koalicija in politična večina za vodenje države v naslednjem mandatu. Toda kljub temu v novejši politični zgodovini ne manjka primerov, kako zelo je bil položaj kulture in kulturnikov na Slovenskem odvisen prav od sestave političnih strank vsake posamezne koalicije in vlade. In nič ne kaže, da bi lahko bilo tokrat ne glede na končni razplet, ki je lahko le ali večstrankarska koalicija ali pa spet predčasne volitve, kaj bistveno drugače.
Če bi mandatar postal relativni zmagovalec volitev in predsednik SDS Janez Janša, potem lahko o prihodnosti kulture v naslednjem mandatnem obdobju ugibamo vsaj na podlagi preteklih izkušenj. Nenazadnje gre za že dvakratnega predsednika vlade, v kateri je nazadnje med letoma 2011 in 2013 tako za znanost in izobraževanje, kot kulturo in šport, ne prav uspešno skrbel minister dr. Žiga Turk.
Slovenski demokratski stranki je za kulturo in položaj v njej delujočih ustvarjalcev povsem dovolj vseeno, da bi lahko položaj ministra za kulturo tudi dejansko prepustila predsedniku Slovenske nacionalne stranke Zmagu Jelinčiču.
Toda potem bi bilo to ministrstvo za »nacional-socialistično« kulturo. Z Janezom Janšo in SDS je prav tako že usklajena tudi Nova Slovenija, katere primarni cilj je politično desna in ekonomsko neoliberalna vlada, zato ju kultura in umetnost razen kot sredstvo moči ter položajev sama po sebi prav veliko niti ne zanimata.
Če pa bi vlado in koalicijo uspelo sestaviti Marjanu Šarcu, je za položaj kulture v naslednjem mandatnem obdobju gotovo najbolj pomembno, da za večino potrebne glasove te mavrično pisane koalicije šesterice strank zagotavljajo prav poslanci Levice. Kajti, če je bilo iz osnutka z Novo Slovenijo usklajene koalicijske pogodbe razvidno, da so se stranke zedinile zgolj okoli postopnega vsaj minimalnega dviga sredstev za financiranje kulture, bo parlamentarno večino zagotavljala stranka, ki se je v svojem volilnem programu zavzela za zvišanje sredstev za kulturo na vsaj 2,2 % proračuna, kot je bilo v letu 2009. Toda kljub tudi tej bistveni razliki se kulture enako kot med pogajanji z NSi javno pravzaprav sploh ni omenjalo. Razhajanja Levice in peterice strank pod okriljem LMŠ so bila višina minimalne plače, obdavčitev dobička in povečanje sredstev za obrambo, zatikalo pa se je tudi okoli privatizacije in prodaje NLB. O urejanju položaja celotnega kulturnega podsistema, ničelni stopnji davka za knjigo, reformi položaja samozaposlenih in NVO v kulturi, prenovi razpisnih mehanizmov ter delovanja komisij in vseh ostalih predvolilnih obljubah iz programa Levice pa ni bilo slišati ničesar.
Vse politične stranke na Slovenskem in tudi stranke leve sredine tako še naprej izkazujejo predvsem visoko stopnjo nerazumevanja številnih težav, s katerimi se soočajo delujoči na področju kulture.
Po prvih pogajanjih za koalicijo in vlado so bile stranke LMŠ, SMC, SD, SAB in DeSUS zadovoljne že s tem, da so se ob postopnem vsaj minimalnem zvišanju sredstev, koalicijsko uskladile zgolj še za Zakon o kulturnem evru in nov zakon o medijih. To le da vedeti, kako visoko med političnimi prioritetami bi lahko bile težave in potrebe kulture, ko bo enkrat vajeti koalicije in vlade prevzel mandatar Marjan Šarec. Razen če mu parlamentarno večino ne bo zagotavljala stranka, ki kulturo res bo postavila nazaj tako v središče družbe kot v ospredje političnega interesa in odločanja. To bi povsem v skladu s svojim političnim programom za področje kulture lahko bila stranka Levica. Toda potem bi bilo v domači politiki o ukrepih za izboljšanje razmer na področju kulture le potrebno govoriti tudi po volitvah, ko se postavljajo politične zahteve in oblikujejo konkretne koalicijske zaveze. V nasprotnem pa bosta kultura in položaj v njej delujočih tako kot po tokratnih parlamentarnih volitvah še naprej ostajala v ozadju in na koncu političnih interesov.
Tomaž Zaniuk
* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.