V sklopu kampanje Čas je za kulturo in umetnost (#časzakulturo) je Asociacija 16. maja izvedla posvet na temo prihodnosti nevladnega sektorja v kulturi.
Poleg nekaterih znanih zahtev, s katerimi se bo prihodnja ministrica ali minister moral nujno spopasti, smo slišali tudi kar nekaj konceptualnih premislekov o pogojih razvoja sodobne umetnosti.
Predsednica Asociacije Jadranka Plut je uvodoma nakazala smer in nujnost bodočih reform na polju neodvisne umetnosti. Asociacija že vrsto let opozarja na nekatere težave, ki smo jih za namen kampanje #časzakulturo strnili v 10 točk in skrajni čas je, da se prične navedene točke resno naslavljati. Razvojno naravnana kulturna politika je nujna zato, da se bo najbolj agilni del kulture naposled lahko razvijal v tempu, h kateremu sicer stremi. Za tovrstni napredek pa je nujno, da se izpelje nekatere reformne korake, kot so izboljšanje statusa samozaposlenih v kulturi, kar pomeni uvedbo karierne dinamike, vzpostavitev sorodnih spodbud kot so delež za umetnost, vzpostavitev ustreznega zdravstvenega sistema z zagotovljenimi bolniškimi od prvega dne naprej, itn.
Na področju nevladnih organizacij je potrebno zagotoviti izvajanje že zapisanega v krovnem zakonu ZUJIK, torej primerljivost plačila nevladnih programov s programi javnih zavodov. V ta namen je potrebno zagotoviti tudi t.i. hladni pogon, reformirati je potrebno razpisne mehanizme, poskrbeti za vpis nevladnega sektorja v krovno zakonodajo in poskrbeti za dvig zaposlovanja v NVO sektorju, kjer močno zaostajamo za evropskim povprečjem. Tukaj so tudi širše zahteve po reorganizaciji ministrstva za kulturo, zagotoviti je potrebno več sredstev za nevladno produkcijo, predvsem pa zagotoviti boljši dialog med odločevalci in ustvarjalci.
Jurij Krpan iz Galerije Kapelica je načel vprašanje razumevanja sodobne umetnosti in izpostavil izzive medresorskega sodelovanja. Dejstvo je, da dobršen del sodobne umetnosti prehaja meje fokusiranosti zgolj na eno področje, kar se kaže v intermedijski umetnosti in transdisciplinarnosti številnih umetniških praks. Po besedah Krpana pa je ministrstvo za kulturo nezmožno razumeti prehajanje mej, prav tako ni opaziti posebnega sodelovanja pri povezovanju z drugimi področji. Krpan je poudaril tudi, da je nujno, da se definira javni interes na področju sodobne umetnosti, oziroma da se prepozna, da organizacije v nevladnem sektorju zapolnjujejo vrzel, ki jo javni zavodi ne morejo, saj so v svojem bistvu naravnani k reproduciranju, hranjenju in ohranjanju klasične umetnosti.
Teja Reba iz Mesta žensk je nadaljevala na točki, ki jo je razprl Krpan in se vprašala o vlogi sodobne umetnosti v družbi in o nujnosti prepoznavanja te vloge, ki pa jo je potrebno tudi finančno ustrezno podkrepiti. Reba meni, da je potrebno najprej definirati pojem oziroma vlogo kulture in umetnosti. Še vedno se nam namreč dogaja, da umetnost in kulturo skušamo razumeti kot temelj narodne identitete, s tem pa se podpira tisto kulturno produkcijo ali reprodukcijo, ki stremi za temi načeli. A bistvo sodobne umetnosti je dejansko ravno nasprotno in njena vloga je vezana na opazovanje, analiziranje in odzivanje na moderno družbo. Umetnost to počne na nekonvencionalne načine in je na konici družbenega premisleka, kjer je težko pričakovati ustaljene forme in oblike. Ta odprtost in nestabilnost sta temeljna pogoja za vznikanje novega razumevanja in odzivanja na družbeno realnost ter njene različne pojavne manifestacije. Reba je ob tem poudarila tudi nujo, da se širši javnosti pojasni, da je ravno ta vloga umetnosti tisto, kar je njena prednost in da mora zavoljo tega biti v sferi javnega. Umetnost ni in ne more biti zgolj nekaj zasebnega, pač pa mora prodirati v javno tako, da odpira in naslavlja sodobne tematike, kulturna politika pa je tista, ki mora tovrstno javno delovanje umetnosti tudi omogočiti.
Kot zadnji je spregovoril Janez Janša iz Maske, ki je izpostavil temeljne probleme nedelovanja kulturno-političnega sistema na točki, kjer obravnava neodvisno produkcijo. Status samozaposlenih v kulturi se namreč namenoma vzdržuje v pojmovno nejasnih in dvoumnih okvirih, tako da se ohranja status quo ali pa se dela zgolj majhne parcialne premike. Po drugi strani pa se sodobno umetniško produkcijo razume skozi prizmo nacionalne identitete. In ko se združi ta dva napačno usmerjena kulturno politična vektorja, se neodvisna scena kot taka ne more premakniti proti mestu, kamor bi morala iti. Sodobna umetnost mora stremeti k odpiranju tem, ki zadevajo moderno družbo, v tem pa jo ni možno zamejiti. Ne da se je disciplinirati v smislu ukalupljanja v eno od disciplin, pač pa je transdisciplinarna in odprta. In ravno to točko raziskovanja, ki je negotova in nepredvidljiva, bi morala kulturna politika močneje in jasneje podpreti.
Po uvodnih govorcih se je razvila nadaljnja konceptualna razprava s publiko, kjer so prisotni poudarjali potrebo po reformiranju ministrstva in zaustavljanju razrasta birokratizma, ki je v svoji osnovi nasproten tendencam sodobne umetnosti.
* Projekt Asociacija – mreža NVO v kulturi, kultura za ustvarjalen razvoj, v sklopu katerega sodelujemo pri posvetu, delno sofinancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
