Ministrstvo za kulturo je objavilo Javni poziv za izbor javnih kulturnih projektov mednarodnega sodelovanja na področju umetnosti. Gre za 520.000 evrov okvirno razpoložljivih sredstev, ki sta jih premier Miro Cerar in Vlada RS nevladnikom namenila zaradi iz dneva v dan bolj drastične situacije na področju financiranja nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi. S temi sredstvi naj bi ministrstvo programsko podprlo mednarodno prepoznavne nevladne organizacije na javnem razpisu z jasnimi kriteriji in strokovno presojo kvalitete prijav.
Javni poziv kaže, da je ministrstvo obljubljena sredstva namenilo za povsem drug namen. Javni poziv, ki je poln notranjih nekonsistentnosti, je tako še en udarec več nevladni sceni ter še en korak v procesu sistematične deprofesionalizacije umetniškega sektorja pri nas.
Na sestanku pri predsedniku vlade Miru Cerarju smo nevladniki jasno povedali, da potrebujejo samozaposleni in nevladni sektor za premostitev najhujših težav takojšnjo finančno intervencijo v višini petih milijonov evrov, razporejenih na postavkah štipendij za samozaposlene, sofinanciranja izbranih evropskih projektov ter enoletnih in večletnih projektnih razpisov in štiriletnih programskih razpisov. Ta zahteva se ni spremenila, le stanje je vse bolj akutno.
Javni poziv, ki ga je ministrstvo pripravilo v očitni naglici, ima vrsto nekonsistentnosti in nelogičnih zahtev in je del problema, ne rešitve. Po eni strani vključuje sredstva za redni letni javni poziv za sofinanciranje predstavitve sodobnih vizualnih in intermedijskih umetnikov na mednarodnih umetniških sejmih, s čimer se očitno zažira v dodatno odobrena polmilijonska sredstva. Nadalje po nelogičnem ključu združuje umetniška področja (denimo glasbo in uprizoritvene umetnosti, ki imajo povsem drugačne lastnosti in potrebe ter produkcijske načine). Poziv tudi dela nerazumne razlike med zahtevami vizualnega in intermedijskega področja na eni ter uprizoritvenega in glasbenega področja na drugi strani. Pri prvem sklopu želi ministrstvo financirati zgolj določene umetniške sejme, pri čemer jih navede nekaj, ki so za letos že minili, in izpusti vrsto drugih relevantnih dogodkov v tujini, kjer se naši umetniki redno predstavljajo. Poziv si tudi redno nasprotuje iz ene točke v drugo in kot takšen podaja zavajajoče informacije, ki otežujejo prijavo nanj.
S takšnim pozivom, ki sredstva razpršuje, hkrati pa postavlja pogoje, ki niso relevantni za večino ustvarjalcev, ki sredstva potrebujejo, ministrstvo za kulturo ne rešuje akutne situacije, v kateri se je zaradi večletne degradacije področja znašla neodvisna scena v umetnosti in kulturi. Drastično zmanjševanje možnih sredstev, ki smo jim priča v zadnjih letih in še posebej z zadnjimi večletnimi programskimi in projektnimi razpisi, vodijo v postopno odmiranje sektorja.
Naše težave z razpisi in pozivi niso v tem, da iz njih izpadejo posamezne organizacije, umetniški programi in projekti, temveč v tem, da izpad iz sistema financiranja ter pomanjkanje sistematičnih razvojnih ukrepov pomeni postopno razgradnjo umetniške neodvisne scene in njenih ustvarjalk in ustvarjalcev.
Poziv tudi ni upošteval dejanskih potreb nevladnega sektorja, ki so bile ministrstvu predstavljene ob zadnjih programskih in projektnih razpisih. Zato poziv razumemo tudi kot simptom kulture nedialoga, ki postaja vodilo, vsakršno mnenje, ki se ne strinja z ministrstvom, pa napad. V takšnem vzdušju smo primorani komunicirati le še prek medijev, kar zagotovo ne gradi pozitivnega vzdušja in želje po skupnem iskanju rešitev. Zato ponovno pozivamo ministrstvo, naj potrebam nevladnega sektorja prisluhne in se usede za skupno mizo.