S kolumnistično rubriko Asociacija odpira prostor za širši premislek o družbenih spremembah ter potrebah in stanju na področju kulturne politike.
Tokrat Kulturosfera gosti Gajo Brecelj, direktorico Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Avtorica razmišlja o odnosu politike do civilne družbe. Nekatere zaskrbljujoče prakse iz področja okoljevarstva zlahka prepoznamo tudi na področju kulture.
Krčenje prostora civilne družbe kliče k skupnemu odzivu
Nedavno smo od predsednika ene največjih slovenskih strank slišali, da »bo tudi pri nas potrebno začeti odkrit boj proti civilnodružbenim organizacijam«, ki »načrtno napadajo in skušajo razgrajevati narod, družino, privatno lastnino in zasebno šolstvo«. To je odkrita napoved, da se bodo pritiski na civilno sfero še povečali. Ja, še povečali, ker dejansko že danes obstajajo – v obliki hujskanja, tožb, blatenja, pogojevanja in krčenja sredstev, cenzure, groženj in napadov na svobodno izražanje tistih, ki opozarjajo na nepravilnosti in kažejo kritično ogledalo družbi. Po svetu in v Sloveniji opažamo trende, ki omejujejo demokracijo in so škodljive za družbo. In naša dolžnost je, da na to odreagiramo.
Družbeni in okoljski aktivisti so vse bolj pod udarom. Pritiski prihajajo v obliki prevpraševanja legitimnosti civilne družbe, marsikje pa se ne ustrašijo niti fizičnih napadov na aktiviste. V poročilu Global Witness za leto 2016 lahko preberemo, da po svetu vsak teden ubijejo 4 okoljske aktiviste, samo zato, ker se borijo za pitno vodo, čist zrak, rodovitno zemljo. Naravni viri so, bolj kot kadarkoli prej, postali predmet brezkompromisnega izkoriščanja in grabljenja multinacionalk, ki pa ga vlade dopuščajo.
Z vse močnejšimi akterji in z vse večjim slom po akumulaciji bogastva se kaže tudi vedno bolj agresiven odnos do tistih, ki jim pri tej akumulaciji stojijo na poti, in ki se borijo za osnovne pravice človekovega dostojnega življenja.
Da ne bi mislili, da moramo opisane trende iskati samo v oddaljenih državah; lahko se preselimo bližje, npr. v sosednjo Madžarsko, kjer si Orban že vrsto let prizadeva ukiniti organizacije, ki kličejo k demokraciji in opozarjajo na človekove pravice (pred kratkim celo s predlogom zakona, ki ga je Amnesty International opisal kot takega, ki predstavlja eksistencialno grožnjo NVO).
Lani smo pri nas to občutile okoljske nevladne organizacije, pa čeprav smo ravnale popolnoma v skladu z zakonsko opredeljenimi pravicami. Ko smo opozorile na nepravilnosti ob sprejemanju posebnega zakona za enega tujega investitorja in vlado pravočasno pozvale, naj diskriminatorni zakon umakne z dnevnega reda, nas je minister za gospodarstvo javno označil za ekoteroriste.
A to je bil samo začetek, saj danes razumemo, da ta oblika napadalnega govora pomeni sindrom delovanja države. Poraja se neprijetno spoznanje, da je državni aparat veliko bolj dojemljiv za interese posameznih podjetij, kot pa za interese svojih državljanov in celotne družbe ter organizacij, ki te interese zastopajo v (za to predvidenih) postopkih.
Priča smo bili sprejemanju obvodne zakonodaje po hitrem postopku brez možnosti razprave, zastraševanju s politiko izvršenih dejstev, izključevanju civilne družbe, izsiljevanju in izvajanju pritiskov pod pretvezo rokov, javni gonji na podlagi skrbno plasiranih neresnic, populizmom in hujskanju, ustrahovanju, diskreditiranju, brezsramnemu lobiranju predstavnikov vlade za interese tujega zasebnega vlagatelja in gonji proti nevladnim organizacijam.
Uklanjanje politik in zakonodaje parcialnim interesom nosilcev kapitala in to ravnanje oblasti nas je kot pravno državo in kot demokratično, civilizirano, konstruktivno, dialoško, argumentirano družbo porinilo nekaj desetletij nazaj.
Morda v Sloveniji še nismo tam, kjer so na Madžarskem, v Turčiji ali Braziliji, kar pa ne pomeni, da potem ni problema.
Še več, če vemo, kaj se nam obeta (in nam to javno napovedujejo celo politiki), je še toliko pomembneje, da smo ta trend zaznali, in da se temu zoperstavimo preden nas bodo podjetja tožila in vlade onemogočile, demokracija pa bo res samo še črka na papirju.
Naša državljanska dolžnost (in ne le pravica) je, da se zoperstavimo vladnim politikam, ki jih prepoznavamo kot napačne in etično sporne. Ameriški predsednik Theodore Roosevelt je to dobro razumel, saj je rekel: »Pozivi, da predsednika ni dovoljeno kritizirati, ali da mu je treba stati ob strani ne glede na vse, niso le nedomoljubni, ampak pomenijo tudi moralno izdajo ameriškega ljudstva.«
Zato je to obenem tudi poziv k skupnim prizadevanjem za širjenje prostora civilne družbe. To ni samo stvar okolja, človekovih pravic, kulture…, ampak nas vseh, skupaj.
Ker močna civilna družba pomeni več demokracije, več solidarnosti, več participacije, več pravičnosti, več moči za šibkejše, več nadzora nad oblastjo in izvajanjem politik, več sodelovanja ter več okoljske in družbene odgovornosti.
Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj
* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.