Društvo Photon je najbolj prepoznavno po vodenju istoimenske Galerije Photon, ki se posveča predvsem predstavljanju sodobne fotografije. Društvo je v preteklih letih predstavilo dela številnih tujih in domačih fotografov, poleg tega prirejajo tudi festival Mesec fotografije in se posvečajo pedagoški dejavnosti, promociji ter zastopanju avtorjev. So ena vodilnih galerij s področja sodobne fotografije pri nas.
Društvo Photon je član Asociacije že vrsto let, tokrat pa smo za Kulturosfero govorili z direktorjem in programskim vodjo Dejanom Slugo. V luči kulturnega praznika smo spregovorili o vseh ključnih dogodkih, ki trenutno vznemirjajo kulturniško sceno, hkrati pa smo skušali reflektirati tudi stanje na področju sodobne fotografije.
S katerimi težavami se sooča področje fotografije in kako bi jih morala nasloviti kulturna politika, da bi bile odpravljene?
Področje fotografije je v Sloveniji na institucionalni ravni izrazito pomanjkljivo urejeno; prvi problem je razpršenost gradiva in zbirk, ob tem pa odsotnost neke vizije glede možnosti vzpostavitve osrednjega nacionalnega muzeja za fotografijo. Po drugi strani so se v zahodnem svetu uveljavili »centri za sodobno fotografijo«, marsikje pod nazivom »hiša fotografije« (po vzoru prvega tovrstnega centra, Maison de la Photographie v Parizu). Po večkrat objavljenih podatkih predstavlja vizualna umetnost najhitreje rastoči sektor »kulturnega turizma« v svetu, manj pa je znano, da znotraj tega sektorja ravno področje fotografije zadnja leta doživlja največji razcvet, tako po številu obiskovalcev razstav, kot po številu novih muzejev in galerij. Na tej osnovi bi pričakovali določene korake in ukrepe države in mesta, vendar jih zaenkrat ni na obzorju. Zato je pomen Photona, ki edini v Sloveniji sistematično predstavlja relevantno domačo in tujo sodobno avtorsko produkcijo na tem področju v javnem interesu, še toliko večji. In zato si v Photonu želimo in prizadevamo, da bi – predvsem s podporo mesta – našli prostorsko rešitev, ki bi omogočila vzpostavitev in delovanje manjšega fotografskega centra s primernimi, predvsem večjimi razstavnimi prostori, urejenim skladiščem ter manjšo knjigarno oziroma trgovino. Tak center bi nedvomno obogatil ponudbo prestolnice, mesto pa bi to stalo kvečjemu kak promil zneska, ki ga predvideva npr. za investicijo v Cukrarno. Ministrstvo za kulturo pa bi lahko kompenziralo praznino, ki bo očitno na institucionalnem področju vladala še precej časa.
Januar je bil prvi mesec, za katerega uradno nimamo strateškega dokumenta, ki bi usmerjal razvoj kulture. Kako gledate na proces sprejemanja Nacionalnega programa za kulturo (NPK) in na trenutno razpravo okoli zadnjega predloga?
Kolikor vem, je ta razprava na mrtvi točki, in bolj kot ne prepuščena naslednji garnituri protagonistov kulturne politike. Sicer pa bi malce v šali lahko rekli, da je s tem podobno kot z drugimi »strateškimi programi« države; včasih je celo bolje, da se kreativne energije od neskončnih razprav obrnejo v konstruktivno reševanje problemov tam, kjer se pojavljajo. Ob silni razpravi okrog NPK smo recimo nevladniki dobili »darilo« v obliki programskega razpisa, ki je odrezal skoraj 20% sredstev.
Dejstvo je, da kulture ne bodo rešili bolj vehementni ministri, zgolj z doseganjem prerazporejanja sredstev v prid proračuna Ministrstva za kulturo, pač pa kompetentne in pragmatične ekipe, ki bodo znale vzpostaviti sodelovanje s kolegi/cami iz drugih relevantnih ministrstev, ob pripravi konkretnih ukrepov, ki bodo počasi izboljšali stanje v kulturi.
Kako ocenjujete predlog NPK na točki vključevanja in razumevanja področja fotografije? Oziroma, glede na to, da področje sploh ni omenjeno, kako si to razlagate?
Sodeč po podatkih MK na področju vizualnih umetnosti v Sloveniji deluje okrog 20 javnih zavodov in približno enkrat več nevladnih organizacij, specializiranih za vizualno umetnost. Težje je prešteti vse zasebne galerije, korporativno vodena razstavišča ali ostale prostore za razstavljanje. Večina naštetih v svoje programe vključuje dela, nastala v fotografskem mediju, najsi gre za konvencionalno pojmovanje medija ali t.i. razširjeni medij fotografije. Vendar ostaja dejstvo, da ne obstaja niti en javni zavod, ki bi se specializirano ukvarjal s področjem fotografije, med manjšimi organizacijami pa razen nas nihče ne deluje v takšnem obsegu, niti ne dosega takšne mednarodne povezanosti in vključenosti, da bi širša javnost to področje zaznala kot dovolj relevantno. Umanjkanje vsaj strateških nastavkov v NPK kaže na simptomatično zapostavljanje tega področja v širšem kontekstu. Zato v Photonu upravičeno govorimo o potrebi po »Centru za sodobno fotografijo«, ki bi v slovenskem prostoru lahko v ustrezni meri nadgradil naše dosedanje delo in omogočil profesionalno izvajanje poslanstva in dejavnosti na tem področju. Samo s takšnim dvigom nivoja delovanja bomo lahko dvignili tudi vidnost in zavest o pomenu fotografije v sodobni kulturi.
Letos se bo začel izvajati ukrep obveznega deleža za umetnost, ki naj bi spodbudil predvsem trg vizualne umetnosti. Kako gledate na tovrstno spodbudo, in kako mislite da bo ukrep vplival na vaše področje?
Tak ukrep, ki ga v različnih oblikah poznajo v mnogih evropskih državah in smo ga nekoč že poznali tudi pri nas, je vsekakor dobrodošel. Še bolj dobrodošel pa bi bil v povezavi z domišljenimi ukrepi davčne politike, ki bi prav tako po vzoru mnogih drugih držav omogočala ne samo infrastrukturnim investitorjem, ampak vsem, ki investirajo v umetnost, določene davčne olajšave, oziroma bi jih z drugimi ukrepi spodbujala recimo k nakupom umetniških del.
Opazni manko delovanja umetniškega trga pri nas bi lahko država spodbujala z involviranjem gospodarskih subjektov že na neposredni ravni. Tu lahko kot zglede omenimo razne oblike javno-zasebnih partnerstev, ki na različne načine podpirajo kreativni sektor v obliki kreativnih fundacij oziroma centrov, ki nastajajo npr. v so-ustanoviteljstvu mest in gospodarskih zbornic. Korak naprej od »obveznega deleža za umetnost« predstavljajo tudi fundacije v javno-zasebnem partnerstvu, ki razpisujejo natečaje in podpirajo projekte v javnem prostoru.
V vsakem primeru gre za to, da država omogoči gospodarstvu, da ob ustrezni davčni politiki prispeva nek večji delež k delovanju umetniškega trga. Ko nato velika podjetja sama ustanavljajo korporativne fundacije in/ali umetniške zbirke, se zavest o kulturnem pomenu kupovanja in zbiranja umetniških del hitreje širi tudi med posamezniki. Vsekakor se ob nekem normalno delujočem umetniškem trgu, ki je utemeljen z ukrepi kulturne politike, mnogi problemi in vprašanja redkeje naslavljajo na tako dramatičen način, kot je to običaj pri nas.
Projekt povezovanja različnih institucij v galerijsko oziroma kulturno četrt Šiška, katere del je tudi Galerija Photon, doživlja vzpone in padce. Kako gledate na proces vzpostavljanja tega koncepta, kakšna je pri tem vloga mesta Ljubljana in kaj bi bilo potrebno storiti v prihodnje?
MOL nedvomno spretno vodi in povezuje različne politike v Ljubljani, v tem primeru so zanje smiselno povezali problem njihovih praznih prostorov na Trgu prekomorskih brigad s potrebami mnogih iz nevladnega sektorja v zgodbo o »Kulturni četrti Šiška«. Vendar je ta proces obstal na točki, ko bi po mojem mnenju MOL moral storiti še kak korak naprej v smislu dodatnih finančnih vzpodbud, vsaj kar zadeva promocijo te zgodbe. Če so s »kulturno četrtjo Šiška« seveda mislili resno. Mestni zavod Kino Šiška je vsekakor uspešna zgodba, ostali pa smo bolj statisti v ustvarjanju pestre »kulturne kulise« – ki pa ostaja neprepoznavna že samim Ljubljančanom, kaj šele v širšem kontekstu kulturnega turizma prestolnice. Razvoj in vlaganje v to zgodbo je za MOL trenutno očitno postranskega pomena, zato se bomo morali »prekomorci« znajti po svoje. V primeru Photona pa je bila vselitev v prostore treh pritličnih pisarn nekdanje upravne stavbe zmeraj razumljena kot začasna rešitev, zato si prizadevamo za pridobitev novih prostorov, ki bi vsaj približno omogočili naše delovanje na način in v obsegu, kot si ga predstavljamo za nek »center za sodobno fotografijo«.
Kaj so po vašem mnenju ključne težave nevladnega sektorja v kulturi in samozaposlenih v kulturi in kako bi morali odločevalci te težave nasloviti?
Nevladni sektor je (finančno) preveč odvisen od države oziroma Ministrstva za kulturo, kar ga postavlja v izjemno občutljiv položaj, saj na drugi strani ni ustreznih možnosti, da bi se naslonil na druge vire financiranja, kot je to običajno drugod. Tukaj lahko samo ponovim, kar sem že omenil prej – država je odgovorna za kreiranje takšnih ukrepov oziroma politik, ki bodo omogočale uravnotežen razvoj in sinergije kulture in ekonomije. Če država ni sposobna kreirati ukrepov, ki bi omogočili vsaj nekaterim področjem kulture, da se hitreje razvijajo ob večjih lastnih prihodkih, si je sama kriva, ko na njena vrata zmeraj pogosteje trkata vedno večji javni in dinamični nevladni sektor. Seveda pa je tukaj nevladni sektor v izrazito podrejenem položaju, kar je (ponovno) postalo jasno ob objavi programskega razpisa lansko leto. Absurdni rezi v programski kolač bi morali biti vsaj takrat odločno zavrnjeni, a smo se na žalost pustili pripeljati v iracionalno situacijo »zvonenja po toči«. Dejstvo je namreč, da se nevladni sektor v kulturi kljub skromnim sredstvom širi in dosega izjemne rezultate, Ministrstvo za kulturo pa kot da tega razvoja ne vidi in ne sprejema.
Ob zviševanju plač in števila zaposlenih v javnih zavodih je nevladni sektor v času vsesplošne konjunkture tako doživel največje reze v zadnjem času. To je neverjetno in nesprejemljivo.
Kakšni so vaši prihajajoči projekti?
Osrednja pozornost bo letos namenjena deveti ediciji festivala Fotonični trenutki – Mesec fotografije, v okviru katerega bomo posebej fokusirali pomen kulturne dediščine in vlogo fotografije v tem kontekstu, zlasti z osrednjim, mednarodnim otvoritvenim projektom »Concrete Dreams.« Ob tem gostimo razstave velikih imen fotografije kot so npr. Joan Fontcuberta, Marc Riboud in Inge Morath, predstavilo pa se bo tudi precej mlajših ustvarjalcev iz regije Srednjevzhodne Evrope, seveda vključno s slovenskimi.
V okviru skromnih prostorskih možnosti galerije v Ljubljani skozi vso leto poskušamo predstavljati nek uravnotežen program, sestavljen iz skupinskih, kuriranih projektov (v 2018 so taki »Beyond Myself«, »Laibach and North Korea«, mednarodni natečaj »Drugačni svetovi«…), posameznih avtorjev s serijami, ki jih v Sloveniji obvezno predstavljamo premierno (Branko Lenart, Borut Peterlin, Rudolf Sikora), ali kolektivnih avtorskih projektov, kot bo mariborski fotozin Rebus.
Photon že peto leto deluje tudi na Dunaju, kjer prav tako predstavljamo predvsem regionalno relevantno sodobno fotografijo, ob tem pa smo nenehno prisotni v mednarodnem prostoru z mnogimi gostovanji v partnerskih razstaviščih in udeležbami na festivalih in sejmih.