V 19. številki Kulturosfere med članicami Asociacije predstavljamo Zavod za podporo civilnodružbenih iniciativ in multikulturno sodelovanje Pekarna Magadalenske mreže Maribor.
Pekarna Magdalenske mreže poleg širokega spektra civilno družbenih aktivnosti veliko programa in pozornosti posveča kulturi. Na naša vprašanja je v intervjuju odgovarjala direktorica zavoda Urška Breznik. Pogovarjali smo se o stanju civilne družbe pri nas, o specifičnih težavah kulture, o medsektorskem povezovanju in Nacionalnem programu za kulturo.
Kako ocenjujete stanje civilne družbe v Sloveniji, kako k temu stanju pripomore država, in kaj so po vašem mnenju ključne spremembe, ki bi se morale zgoditi?
Civilni dialog skorajda ne obstaja več. Ljudi se, kljub uvedbam participatornega proračuna v nekaterih mestih, kar je pohvalno, večinoma poskuša čim bolj izključiti iz procesov odločanja. To smo v zadnjih dveh letih lahko videli na številnih primerih. Prav tako lahko to vedno znova potrjujejo izkušnje samoorganiziranih četrtnih in krajevnih skupnosti v Mariboru, ki so vedno večji trn v petah četrtnih in mestnih svetnikov ter županove ekipe.
Prizadevanja NVO se v veliki meri ignorira, oziroma se jih obsoja kot porabnike denarja. Tudi pri nas se počasi približujemo temu, da bo država postala korporacija.
Kako ocenjujete stanje nevladnega sektorja v kulturi in kako samozaposlene v kulturi? Kje bi bilo potrebno začeti z reformami?
Zagotovo je velik problem centralizacija sredstev v Ljubljani in zato bi bilo potrebno začeti kar tukaj. NVO v kulturi so precej heterogen pojem, imamo zelo velike NVO na področju kulture, z veliko sredstvi, ki so blizu odločevalcem in probleme teh ne gre enačiti s problemi manjših NVO izven Ljubljane, ki iz svojega lokalnega okolja pridobivajo manj sredstev. Zanimivo je tudi kontradiktorno razumevanja financiranja kulturnih programov in projektov s strani ministrstva za kulturo (MK) ali občin. Medtem ko občine preko razpisov veliko prej in v večji meri sofinancirajo projekte, ki jih preko razpisov financira tudi MK, je MK mnenja, da morajo najprej občine prepoznati pomen tovrstnih programov in projektov ter jih finančno podpreti, šele nato lahko z neko obliko podpore nastopi tudi država.
Samozaposleni, zlasti tisti, ki jim država ne plačuje prispevkov, so v nevzdržni situacij. Nujno bi bilo, da bi država vsem samozaposlenim plačevala socialne prispevke. Prav tako bi moralo biti razpisno sofinanciranje samozaposlenim bolj prijazno.
Delujete v Mariboru, ki ima kar nekaj specifičnih težav, beleži pa tudi precej nizko finančno podporo kulturi. Kaj bi po vašem mnenju bilo potrebno spremeniti na ravni lokalnih kulturnih politik v Mariboru?
Ključna sprememba, ki bi se morala zgoditi, je to, da bi morali biti razpisi za prihodnje leto objavljeni novembra ali decembra tekočega leta, rezultati pa v januarju.
V Mariboru se namreč soočamo z nevzdržno situacijo, ko so razpisi za kulturne projekte v tekočem letu objavljeni maja, rezultati so znani v začetku oktobra, sredstva pa so nakazana 31. decembra To onemogoča kakovostno kontinuirano delovanje NVO in samozaposlenih v kulturi, da ne govorim o stresu, ki ga negotova finančna situacija povzroča vsem delavkam in delavcem v kulturi.
Ta problem smo NVO in samozaposleni s področja kulture v Mariboru in Stičišče NVO Podravja nagovorili na strokovnem posvetu “Izvajanje javnih razpisov v Mariboru”.
Prav tako bi se morala v skladu z Lokalnim programom kulture sredstva za kulturo vsako leto povečati za 5%. Temu seveda ni tako in LPK je še en dokument, ki ga je naročila MOM, ki je popolnoma brez vrednosti.
Pekarna oziroma Infopeka pokriva zelo širok spekter različnih aktivnosti tako na družbeno aktivističnem področju, kot znotraj kulture. Na kakšne težave trčite ob državnem omejevanju na posamezna področja, kako težavna so dejansko medsektorska povezovanja in kako glede tega ocenjujete javne razpise?
Medsektorska povezovanja se ne zdijo težavna in so ključnega pomena ter nujno potrebna. So pa dejansko precej problematični razpisi, ki zaradi birokratske omejenosti in pomanjkanja znanja ter izkušenj na terenu s strani razpisovalcev, uradnikov in pogosto tudi komisij, ta povezovanja zavirajo.
V Sloveniji se nekatera mesta pripravljajo na kandidaturo za naziv Evropska prestolnica kulture. Kako ocenjujete EPK Maribor in kaj bi svetovali nevladnim organizacijam, ki se vključujejo v prihajajoče projekte?
V Mariboru se je EPK izkazal kot polom. Edina dobra stvar, ki je iz EPK izšla, je bil steber Urbane brazde, iz katerega se je nato razvil Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) in preko njega zadružništvo in podpora zadružništvu, urbani vrtovi, banka rastlinskih semen itn.
Problem je bil v tem, da so se priprave na EPK začele prepozno, vključenih je bilo zelo malo akterjev iz lokalne skupnosti, ni se raziskalo potreb prebivalk in prebivalcev mesta, kaj šele resno razmišljalo o aktivnostih zunaj samega centra mesta, v četrtnih in krajevnih skupnostih. Vzpostavilo se ni nobene podporne strukture. EPK v Mariboru je bil v veliki meri osnovan na spektaklu in elitizmu, brez globljih socioloških, političnih in drugih premislekov.
Menim, da bi si morale NVO v mestih, ki se pripravljajo na kandidaturo, najbolj posvetiti temu, kako decentralizirati vsebine, raziskati morajo potrebe lokalne skupnosti, paziti na to, da ne prihaja do gentrifikacije ipd.
Nedavno je bila zaključena javna razprava o Nacionalnem programu za kulturo (NPK) za naslednjih osem let. Kako ocenjujete dokument, in v njem napovedane spremembe kulturnega modela?
Problem dokumentov, kot je NPK je, da le malokrat vodijo v dejanske ukrepe in rešitve. Problematična se mi zdi zlasti težnja k zasebnemu financiranju kulture, kar pomeni, da se bo država iz tega polja začela umikati, denar pa začela namenjati za druge stvari (dofinanciranje bank, oboroževanje, postavljanje ograj…?).
Problematičen je tudi prenizek letni porast sredstev za kulturo (0,02%). Prav tako je razvidno, da ustvarjalci dokumenta ne poznajo dobro nevladniške kulturne scene, da so jim blizu samo veliki NVO akterji, kar je izredno problematično.
Kakšni so vaši prihajajoči projekti?
Do konca leta nas na področju kulture čakata še dve umetniški rezidenci v okviru programa Soba za goste. Gostimo nemško umetnico Ingo Sangestedt, ki se ukvarja z ustvarjanjem predmetov, ki se nanašajo na nekatere pomembne podrobnosti in specifični jezik oblik starih kosov pohištva iz muzejskih depojev. Prihaja pa tudi Avstrijka Hanna Stein, ki bo raziskovala zgodovino filmske produkcije, ki je nastajala v okviru Video Kluba Maribor in amatersko filmsko prakso danes. Glede na fenomen jugoslovanskih amaterskih kino klubov, ki so nastajali v Jugoslaviji od 50. let 20. stoletja, želi mariborsko produkcijo umestiti v jugoslovanski in post-jugoslovanski kulturni okvir.
Kmalu bo na vrsti gledališka predstava “Ema”, prirejena po motivih drame političnega aktivista in zgodovinarja Howarda Zinna o misli in življenju anarhistke Emme Goldman.
Sredi decembra sledi gledališka uprizoritev dnevniških zapisov z naslovom Calais, ki orisujejo travmatične izkušnje v begunskem centru Calais leta 2014. Gre za zbirko spominov, izkušenj in notranjih konfliktov, ki so posledica travmatičnega doživetja: kaos, iluzija, odgovornost, krivda, upanje, policijsko nasilje, fašizem, seksizem, zatiranje, kategoriziranje ljudi.
V okviru naših mladinskih programov nadaljujemo s predavanji in delavnicami v okviru Rosine šole delavskih pravic za mlade, projektom Združimo se!, v okviru katerega mlade izobražujemo o delavskih pravicah, participatorni ekonomiji in zadružništvu, nadaljujemo pa tudi s prostovoljskim delom, vsebinami Evropske prostovoljne službe in brezplačnimi svetovanji za mlade s področja motenj hranjenja.