V Kulturosferi nadaljujemo z vabili prepoznavnim akterjem kulturne politike, da reflektirajo nekatere ključne izzive področja nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi.
V drugi izdaji Kulturnih premišljevanj je kolumno napisal Bojan Jablanovec, umetniški vodja projekta Via Negativa, ki je že vrsto let tudi članica Asociacije.
Ubijanje neodvisne scene
ali
zakaj potrebujemo Center sodobnih scenskih umetnosti
Če kulturo razumemo kot skupek običajev, tradicije in vrednot na različnih področjih delovanja družbe (znanost, umetnost, religija, šport, politika, pravo, mediji, itn.), se takoj pojavi tudi vprašanje, kako in kdaj se določena praksa prepozna kot konstitutivni element kulture in s tem tudi kot predmet kulturne politike. Kultura je akumulacija učinkovanja, ki se nalaga skozi čas.
Neodvisni producenti sodobne scenske umetnosti so bili v času poosamosvojitvenega formiranja slovenske kulturne politike prepoznani kot integralni subjekti slovenske kulture, njihovo financiranje pa je postalo sistemski element kulturne politike. V četrt stoletja je ta sistem omogočil nastanek množice nevladnih organizacij in producentov sodobnih scenskih umetnosti. Vzpostavila se je scena, ki jo poganja potreba po raziskovanju, invenciji in umetniškem tveganju.
Toda v zadnjem desetletju ni več mogoče prepoznati vidnejšega razvojnega momenta sodobnih scenskih umetnosti – kar pa ne pomeni, da scena ni več potentna. Za “nevidnostjo” neodvisne produkcije tiči kulturna (ne)politika, ki opleta med logiko “kulturnih industrij” ter modelom “socialne podpore” in ki z distribucijo sredstev skozi paradigme “demokratizacije”, “decentralizacije” in “liberalizacije” dobesedno izniči potencial že tako okleščenih sredstev, namenjenih financiranju neodvisnih producentov.
Produkcije postajajo vse manjše, vse bolj razdrobljene, vedno bolj nevidne. Neodvisna scena vse bolj postaja nekakšno kulturno obrobje, demokratični sistemski okrasek.
“Nekompetentnost” današnje kulturne politike ni toliko posledica dejstva, da je “umetniško nepismena” (njena funkcija ni in ne sme biti vrednotenje umetniških konceptov), temveč predvsem strateška. S povsem zgrešeno politiko distribucije sredstev strateško ubija neodvisno sodobno scensko produkcijo, ki je ni sposobna prepoznati kot enega izmed najbolj vitalnih in progresivnih področij slovenske uprizoritvene umetnosti.
Sodobne scenske umetnosti predstavljajo izredno široko, odprto in progresivno polje stikanja, križanja in oplojevanja raznorodnih umetniških praks (gledališka, plesna, glasbena, vizualna, performativna, eksperimentalna, intermedijska, itn.). Neodvisne ustvarjalce povezuje potreba, da hodijo po robu utečenih formatov in konvencij, da zavestno prestopajo njihove meje in jih povezujejo, razgrajujejo ter znova integrirajo v polju nepričakovanega, nezaznamovanega, nekonvencionalnega, … Sodobno neodvisno sceno zaznamuje problematiziranje obstoječih in vzpostavljanje alternativnih produkcijskih modelov. Z invencijami kreativnih postopkov lastno ustvarjalno polje nenehno širi, izumlja in redefinira. Neodvisna produkcija je ključna tudi za vitalnost institucionalne prakse, ki postopoma povzema njene kreativne postopke, formate in uprizoritvene strategije. Neodvisna scena je generator sodobnosti.
Produkcijsko okolje, ki ga trenutno diktira politika financiranja neodvisne produkcije, je nujno potrebno preseči in prestrukturirati v novo, času in razvoju sodobne scenske umetnosti kompetitivno organizacijsko obliko za produkcijo, komuniciranje, arhiviranje in mednarodno mreženje. Prepoznavanje te nujnosti pa od kulturne politike ni mogoče pričakovati. Slovenska politika je politika reagiranja, ne politika kreiranja.
Če želimo kapitalizirati izkušnje in znanje, ki se na sceni akumulira že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, je nujno, da se neodvisna scena poveže na višji ustvarjalni potenci, vzpostavi relevantno mesto v slovenski kulturi in prisili kulturno politiko, da prepozna njen potencial.
Zato potrebujemo Center sodobnih scenskih umetnosti, ki se bo strateško ukvarjal z razvojem neodvisne scenske produkcije. Gre za bistven premik v smeri vzpostavljanja referenčnega okolja, programskih koprodukcij neodvisnih producentov, zagotavljanja evropskih sredstev in strateškega razvoja mednarodnega sodelovanja, razvoja mladih avtorjev, zagotavljanja vidnosti doma in v mednarodnem okolju, oblikovanja skupne izobraževalne in teoretske platforme, razvoja ciljnega občinstva in refleksije, ki danes ne najde več prostora v medijih javnega obveščanja. S svojo komunikacijsko infrastrukturo bo Center vzpostavil mednarodno skupnost ustvarjalcev, gledalcev, producentov, raziskovalcev, teoretikov in recenzentov, s tem pa bo doseg in vidnost neodvisne produkcije že na začetku povečal vsaj za dva do trikrat.
Formiranje Centra zahteva organski razvoj neodvisne produkcije, ki jo s sofinanciranjem skozi razpise že 25 let napaja in hkrati razvojno kastrira kulturna politika. Z njegovo ustanovitvijo bomo težišče kulturne politike ponovno preusmerili iz političnih v polje produkcijsko-umetniških ciljev sodobne scenske umetnosti ter v zagotavljanje stabilne podpore kontinuiranega razvoja perspektivnih posameznikov in skupin.
Neodvisna produkcija potrebuje Center, v katerega bo gravitirala progresivna publika, ki dvomi v avtentičnost ideoloških resnic in išče prostor za potrjevanje drugačnosti. To je naša publika.
Zagotovo je teh gledalcev manj kot tistih, ki iščejo zatočišče v registrih konvencionalne gledališke produkcije. Toda dejstvo je, da obstajajo, da iščejo svoj prostor in zagotovo jih je precej več, kot smo jih v obstoječih produkcijskih oblikah sposobni nagovoriti. S Centrom jih bomo zagotovo dosegli hitreje in bolj prepričljivo, dosegli pa bomo tudi kulturno politiko, ki Centra ne bo mogla dolgo preskakovati.
Kaj je torej treba narediti, da bi prišli do prvega slovenskega Centra sodobne scenske umetnosti? Za začetek ga je treba najprej ustanoviti.