Ministrstvo za kulturo je objavilo razpis za izbor sofinanciranih javnih kulturnih programov na področju umetnosti za prihodnja štiri leta. Ta razpis je temeljni mehanizem podpiranja neodvisne umetnosti. A razpis je tokrat napisan tako, da s svojimi zahtevami onemogoča rast, razvoj in delovanje nevladnih organizacij v kulturi.
Zato smo v ponedeljek, 2. oktobra 2017, na Društvu Asociacija organizirali novinarsko konferenco.
Neodvisni ustvarjalci smo že od začetka objave razpisa opozarjali pristojne na Ministrstvu za kulturo, da je programski razpis neprimeren in da poleg administrativnih in tehničnih zapletov ter dvoumnosti vključuje tudi nove vsebinske pogoje, ki bodo otežili delovanja najbolj perspektivnih nevladnih organizacij v kulturi.
Eden od mnogih nepremišljenih ukrepov je denimo uvedba obvezne vstopnine, ki neodvisnim producentom nalaga izjemno veliko organizacijskih in administrativnih zapletov, hkrati pa gre za neskladje z vsemi cilji strateških dokumentov ministrstva o povečanju občinstev. Nekateri producenti bodo primorani v izbiro, ali bodo izvajali program s sofinanciranjem ministrstva, ki sofinanciranje pogojuje z obvezno vstopnino ali sofinanciranjem katerega od finančnih mehanizmov evropskega programa Ustvarjalna Evropa, ki sofinanciranje pogojuje z odsotnostjo vstopnin. Zaradi novega ukrepa bodo odpovedana tudi nekatera gostovanja slovenskih ustvarjalcev na festivalih v tujini, ki za oglede ne pobirajo vstopnin. Gre za veliko škodo domačim ustvarjalcem, ki so v zadnjih letih dosegali pomembne uspehe izven Slovenije.
Kot je na novinarski konferenci na temo programskega razpisa poudarila Katerina Mirović iz Foruma Ljubljana, vstopnina onemogoča konzumiranje kulture prek spontane odločitve. Naključni obiskovalci za manjše galerijske prostore predstavljajo pomemben delež obiskovalcev, in pogosto so se slednji odločili tudi za nakup različnih gradiv. Sedaj je tovrstno spremljanje kulturnih dogodkov in prireditev v veliki meri zavirano. Mirovićeva je poudarila tudi, da se računovodska bilanca glede pobiranja minimalnih vstopnin dejansko ne izide, saj je potrebno poleg dodatnega administrativnega dela obračunati tudi stroške za davčne blagajne in ustrezno računovodsko obdelavo. Vse to pomeni, da ukrep ne bo finančno opolnomočil, pač pa prijavitelje močno osiromašil.
Na problematiko vstopnin se je na novinarski konferenci navezal tudi Jure Novak iz Gledališča Glej in potrdil, da je tudi minister za kulturo ukrep razlagal predvsem kot poizkus uvedbe natančnejšega evidentiranja obiskovalcev, kar je povsem neprimerno, saj gre praktično za kriminalizacijo siceršnjih evidenc NVO-jev. Novak je ob tem poudaril številne druge neobičajne elemente razpisa, kot je na primer, da se vse poklice razen producentov lahko všteva v strošek dela. Nenavaden je tudi del razpisa, kjer morajo prijavitelji podati analizo področja, na katerega se prijavljajo, čeprav bi to seveda morala znati opraviti strokovna komisija, oziroma druga ekspertna skupina skozi ustrezno raziskavo. Tako pa prijavitelj sam opravi subjektivno analizo stanja področja prijave (kar je lahko vzrok za številne drugačne poglede), na koncu pa mora svoje cilje, ki so točkovani, prilagoditi tej analizi, kar je sistem, ki močno odstopa od siceršnjih standardov in strokovnosti.
Prav tako nepremišljen je ukrep prenosa avtorskih pravic avtorjev “enkrat za vselej in vse primere”, ki ga najdemo v 15. členu osnutka pogodbe. Nov pogoj je nedopusten že iz avtorskopravnega vidika, povzroči pa lahko druge nepredvidene zaplete, kot so npr. neplačevanje razstavnin avtorjem za njihova dela. Tako bodo najbolj ranljivi subjekti v kulturi – samozaposleni – primorani v odpoved avtorskim pravicam, kar je v luči prizadevanja za njihove večje pravice, za kar se tudi v predlogu Nacionalnega programa za kulturo zavzema ministrstvo, nedopustno.
Uroš Veber iz Zavoda Projekt Atol je na novinarski konferenci ob tem poudaril da se pojavlja vprašanje, zakaj so avtorji razpisa poleg številnih drugih odprtih licenc uporabili ravno Creative Commons. Zgovorno je tudi dejstvo, da ministrstvo kot referenco za informiranje o Creative Commons licenci navede spletno stran www.creativecommons.si, ki pa dejansko sploh ni funkcionalna oziroma ne gre za uradno angleško različico.
V letošnjem programskem razpisu je ministrstvo na novo opredelilo tudi pomen koprodukcij. Definicija koprodukcije besedila javnega razpisa je med večino neodvisnih producentov sprožila veliko vprašanj in pomislekov in vnesla zmedo v fazo prijavljanja bodočih sodelovanj, nove omejitve bodo neposredno prispevale k manjši stopnji sodelovanja med različnimi kulturnimi producenti v javnem in nevladnem sektorju in še posebej prizadele tiste nevladne organizacije, ki nimajo svojih prostorov in so torej odvisne od sodelovanj z drugimi partnerji. Če želi ministrstvo spodbujati povezovanje med različnimi kulturnimi akterji skladno s svojimi smernicami v vseh strateških dokumentih, to gotovo ni korak v pravo smer.
Izjemno sporna je tudi nova določba programskega razpisa, ki določa preverjanje poslovnih referenc prijavitelja pri zasebnem ponudniku tovrstnih storitev. Upravitelj baze podatkov ob objavi razpisa namreč ni imel ažuriranih podatkov za skoraj nobeno organizacijo s področja kulture, zato bi kakršno koli točkovanje na podlagi pomanjkljivih in zastarelih zbirk podatkov prijavitelje potisnilo v neenak položaj.
Ob tem je Jurij Krpan iz Galerije Kapelica poudaril, da gre dejansko za vnaprej izbrano podjetje in da je potrebno za te podatke slednjemu tudi plačati. Prijavitelj mora, v kolikor podjetje ne beleži njihovih poslovnih referenc, slednjemu plačati članarino, da to počne, kar je več sto evrski znesek. Naposled je problematično tudi, da se sploh preverja poslovne reference prijavitelja, hkrati pa se ne upošteva finančne realnosti sektorja, predvsem pa načina izplačil iz dobljenih razpisov, kjer je pogosta praksa v domačem lokalnem okolju, da občine z izplačili močno zamujajo, prav tako pozna so običajno izplačila iz evropskih in mednarodnih razpisov.
Ker želimo, da razpisni mehanizmi prinašajo optimalne rezultate za razvoj umetnosti, smo že spomladi pristopili k razpravi o razpisnih mehanizmih, organizirali dva javna posveta na to temo ter se udeležili več sestankov s predstavniki Ministrstva za kulturo, na katerih smo jih seznanili s stališči nevladnih organizacij. V luči naših pozivov h konstruktivnemu dialogu in pripravi razpisne dokumentacije v sodelovanju z deležniki smo bili zelo razočarani, ko smo ugotovili, da objavljen razpis še vedno vključuje sporne določbe, dodane so mu bile celo nove, upoštevane pa le redke pripombe.
Na zgoraj naštete problematične dele razpisa in številne druge predloge izboljšav smo Ministrstvo za kulturo ponovno opozorili kmalu po objavi razpisa in poskušali doseči popravke. Žal ugotavljamo, da ministrstvo pripomb ni upoštevalo. Na sestanek z nami so privolili šele nekaj dni pred iztekom razpisa. Žalosti nas, da pripombe, ki smo jih zbrali, razumejo kot nekonstruktivno kritiko, njihovo morebitno upoštevanje pa kot vnašanje neenakosti v razpis. Asociacija se na razpis ne prijavlja, pripombe, ki jih podajamo, pa stremijo k napredku celotnega sektorja in ne posameznih izvajalcev. Če kaj, to enakost zgolj povečuje.
Neutemeljeno uvajanje novih pogojev, dodatne administrativne ovire v razpisu, neobveščanje javnosti o spreminjanju obrazcev razpisne dokumentacije v fazi, ko je razpis že odprt, predvsem pa neodzivnost in nepripravljenost na kakršne koli konstruktivne pozive k izboljšanju razpisa so nevladne organizacije v kulturi močno razburili, saj gre za neposredno zamujeno priložnost za vzpostavitev mehanizma sofinanciranja, ki bi omogočil rast in razvoj nevladnega sektorja ter številne razvojne preboje za kulturo in družbo kot celoto.
Še vedno smo sicer prepričani, da bi upoštevanje naših komentarjev prineslo večje zaupanje v razpisni mehanizem, manj dela za uslužbence po področjih pri pojasnjevanju kriterijev ter optimizacijo podeljevanja sredstev v zadovoljstvo vseh vpletenih, zato upamo, da nam bo ministrstvo za kulturo prisluhnilo in pristopilo k resnemu dialogu.
Društvo Asociacija