Rok Vevar je eden najbolj prepoznavnih publicistov s področja scenskih umetnosti pri nas. V preteklosti se je ukvarjal tako z režijo kot dramaturgijo, piše teoretske razprave in kritike, poleg tega pa je tudi avtor samostojnih publikacij. Je tudi idejni snovalec ter operativni upravljalec Začasnega slovenskega plesnega arhiva.
Je član Asociacije in Društva za sodobni ples ter samozaposlen v kulturi, zato smo v pogovoru skušali osvetliti tudi nekatere težave, ki se dotikajo te pravne oblike delovanja ustvarjalcev. Seveda je trenutno najbolj vroča razprava okoli nacionalnega programa za kulturo, tudi v kontekstu razvoj sodobnega plesa.
V procesu sprejemanja je nov Nacionalni program za kulturo (NPK). Ministrstvo za kulturo (MK) že nekaj časa napoveduje ločevanje poklicev samozaposlenih v kulturi na avtorske in neavtorske. Obstaja skrb, da bo to vodilo v zmanjšanje tistih (neavtorskih), ki jim ministrstvo ne bo plačevalo prispevkov. Kako razumete to namero?
Če bi prišlo do uresničitve tega načrta, bodo določeni modeli proizvodnje umetnosti in kulture blokirani. Po drugi strani pa se utegne zgoditi, da se bodo – prepuščeni trgu – tehnični in podporni poklici ter storitve, brez katerih določene umetniške prakse ne morejo ustvarjati, podražili na račun plačil, ki jih bodo za svoje delo prejemali umetniki. Težko je ugibati, kaj je za to namero. Morda nepoznavanje umetniških praks, morda zahrbtno interno računovodstvo ministrstva, morda njihova ignoranca, morda predvolilni PR, morda izogibanje nalogi, da bi se MK temeljito pogovorilo z ministrstvom za finance? Ne vem.
Takšne poteze je nekoč v Veliki Britaniji vlekla Margaret Thatcher.
V NPK je MK zapisalo tudi namero, da ustanovi agencijo za umetnost, na katero bi se preneslo predvsem financiranje nevladnega sektorja. Kakšne so vaše izkušnje z agencijami na področju kulture? Kakšno je vaše mnenje o ustanavljanju tovrstne agencije?
To je strukturno gledano prekinitev dialoga s tistim delom umetniške in kulturne proizvodnje, ki je vzniknila zaradi nefunkcionalnosti socialističnih kulturnih institucij in se kasneje precej razmahnila. Njena getoizacija. Tega dela umetniške in kulturne proizvodnje Republika Slovenija s svojimi politikami nikoli ni znala ustrezno integrirati, zato je to še vedno neka oblika singularnosti, hkrati pa odločilni element javnosti pri nas. Z agencijami načeloma ni nič narobe. Vprašanje je, kako se organizira delo in njegovo plačevanje. Ampak agencije se po navadi ustanavljajo, kadar je javnega denarja dovolj, kadar so v proračunih presežki, saj so s temi rečmi povezani dodatni administrativni stroški. Te je MK pripravljeno pokrivati z večjim veseljem, kakor proizvodnjo umetnosti in kulture.
Kaj so po vašem mnenju ključne težave našega kulturnega modela oziroma katere so glavne slabosti sistema, ki pestijo samozaposlene v kulturi in nevladni sektor?
Po moje so največje pomanjkljivosti našega kulturnega modela, da ne more ali ne zna pričeti delovati kot sistem, kjer bi se posamezni elementi med sabo hranili, podpirali in se pomagali vzdrževati. Naš kulturni model je slovenska podeželska hiša, ki ima toliko prizidkov, da je z nobene strani ni več mogoče videti kot smiselne celote. V njeni notranjosti pa je toliko majhnih ‘štibelcov’, da je v tem labirintu nemogoče priti v drugi del hiše, ne da bi se na poti izgubili. Na ta način se proizvajajo imunitete (posamezniki, organizacije), ki med sabo tekmujejo in se žrejo, čemur sam pravim kulturniški darvinizem.
Težko je reči, katere so glavne slabosti, a precej očitno je, da vsaka administracija s svojimi kratkimi mandati to področje vzdržuje v stalnih krizah in šokih.
Že vrsto let delujete kot samozaposlen v kulturi. Kako se samozaposleni spopadate z različnimi davčnimi, pravnimi in administrativnimi aspekti statusa? Bi potrebovali več podpore pri tovrstnih vprašanjih in če da, kakšno?
Spopadamo se tako, da med sabo komuniciramo in skušamo ugotoviti, kako ravnati v primerih, ko si določenih odločb niti pristojni na MK niso sposobni ustrezno razložiti. Oddelek na MK, ki se ukvarja s tem področjem, bi moral delovati kot funkcionalna svetovalna služba in imeti tudi ustrezne kompetence.
Samozaposleni v kulturi imajo precej drugačno obravnavo zdravstvenih težav kot zaposleni. Kateri elementi zdravstvenega sistema za samozaposlene v kulturi se vam zdijo najbolj problematični?
Seveda postopki, povezani s pridobivanjem pravice do bolniške.
Minister za kulturo je pred časom napovedal ponovno ustanovitev Centra sodobnih plesnih umetnosti (CSPU). V Društvu za sodobni ples Slovenije ste nanj naslovili javno pismo z več sto podporniki, da do tega res pride. Menite, da bo center dejansko ustanovljen? Zakaj je nujen in kakšne naj bi bile njegove funkcije?
Pismo je podpisalo v razmeroma kratki akciji okoli 370 podpisnikov. Društvo za sodobni ples Slovenije ne more vedeti, ali bo do ustanovitve CSPU-ja prišlo ali ne, vendar dela vse, da bi administraciji na MK pri tem pomagalo in da bi do ustanovitve prišlo.
Eden od poglavitnih problemov je, da v administraciji MK ni človeka, ki bi poznal ustvarjalne in proizvodnje procese te prakse in si zato nihče ni sposoben predočiti, kako delo na tem področju poteka. Kar je večkrat tudi zelo priročno, da določenih odločitev ni treba sprejeti.
V okviru obstoječe zakonodaje menimo, da je njegova oblika lahko le javni zavod, saj pri nas zgolj ta oblika področju zagotavlja kontinuirano financiranje in menjavo vodstev, ki se ne zgodi zgolj v primeru upokojitev. Sodobni ples za svoje delo potrebuje prostor, zato je bil zgodovinsko večkrat vezan na prostore, kjer so bile zaradi tega ali onega razloga cene nepremičnin majhne in ponudba prostorov velika (degradirane industrijske cone, mesta v različnih zgodovinskih tranzicijah itn.) ali pa lokalno in državno financiranje ter kooperativnost razmeroma obsežni. Pri nas je sodobni ples zelo ranljiva in marginalna umetniška praksa, ki je imela zgodovinsko morda največ odmeva v obdobjih, ko so se rekonfigurirale javnosti, npr. v 80. in 90. letih, saj se po navadi v teh obdobjih spreminjajo tudi telesa javnosti. Prav s tem obdobjem je povezan razmah plesne produkcije, ki ga država ne zna ustrezno zagledati.
CSPU je nujen, ker na tem področju deluje, ustvarja in se s tem skuša preživljati prav čudežno veliko število kulturnih delavcev in ima razmeroma stabilno število zainteresirane javnosti. Sodobni ples v Sloveniji je neka oblika časovne in vztrajnostne konstante, hkrati pa je doživel več mednarodnih kot lokalnih uspehov. Da bi lahko umetniki resnično ustvarili, kar so si zastavili in za kar zahtevajo ustrezne pogoje in da si pri tem ne bi pridelali trajnih telesnih poškodb, potrebujemo CSPU. Ta bi bil sestavljen iz številnih elementov, ki tvorijo sistem te prakse: vsakodnevno izobraževanje in delo, umetniška produkcija in postprodukcija, mednarodno sodelovanje, domača postprodukcijska mreža, raziskovanje, dokumentiranje in arhiviranje itn.
Kako sicer ocenjujete podporo sodobnemu plesu v Sloveniji? Katere sistemske spremembe bi bile potrebne za razvoj področja?
Podpora sodobnemu plesu je na državni ravno drastično padla. Delavci na tem področju, razen morda tistih, ki imajo zagotovljena večletna programska sredstva, kjer se delovanje vzdržuje z blago infuzijo, so plačani toliko, da si lahko zagotovijo minimalen dohodek. A to pomeni, da morajo opravljati velik obseg slabo plačanih del. Na ta način se proizvajajo v glavnem različne oblike poškodb.
Najprej bi bil potreben sistem, ki po mojem prepričanju v tem trenutku ni vzpostavljen, saj se njegovi različni elementi ali segmenti niso sposobni povezati v funkcionalen organizem. Kar je v resnici najbolj stabilno, je izobraževanje otrok in mladostnikov v okviru Javnega sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki uspe letno vzgojiti in zrekrutirati neverjetno število mladih plesnih ustvarjalcev v okviru obstoječih izobraževalnih programov. Prav zaradi tega segmenta, ki vse od leta 1977 rase, so ob vzpostavitvi sistema kvalitativne spremembe mogoče v razmeroma kratkem času.
Že vrsto let vodite samoorganizirani arhiv za sodobni ples. Kakšne pogoje bi si s strani MK želeli za profesionalno vodenje arhiva na neodvisni sceni?
V Začasnemu slovenskemu plesnemu arhivu bi si želel vzpostavitev finančnih, prostorskih, kadrovskih in tehničnih pogojev, ki jih je doslej nadomeščal entuziazem, privatne investicije in privatni prostor. Kaj naj rečem. Spet en idealen primer prostovoljnega vzdrževanja neoliberalne ideologije.
Kakšni so vaši prihajajoči projekti?
S svojimi kolegi zaključujem CoFestival, pišem biografijo o koreografinji Kseniji Hribar, sodelujem pri strukturiranju in pisanju aplikacije, ki jo bodo partnerji balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy v kratkem vložili na naslove evropskih fundacij in se pripravljam na dramaturško delo pri večmesečnem jesensko-zimskem festivalu domače neodvisne produkcije na področju scenskih umetnosti in sodobnega plesa. Same takšne reči, ki osrečujejo.