Predsednica Asociacije Jadranka Plut bo v četrtek, 23. februarja, ob 19:00 v Atriju ZRC sodelovala na pogovoru z naslovom Paradoks neplačanega dela: Možne poti in oblike povezovanja prekarnih delavcev.
Izhodišče pogovora je nova knjiga večletne kooridnatorice in predsednice Asociacije Katje Praznik Paradoks neplačanega umetniškega dela: avtonomija umetnosti, avantgarda in kulturna politika na prehodu v postsocializem (Založba Sophia, 2016). Vabljeni!
Pogovor bo vodil Primož Krašovec, sociolog in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, poleg avtorice pa bodo sodelovali:
- Jadranka Plut, predsednica Društva Asociacija, kuratorica in umetniška voditeljica Galerije Alkatraz
- Mojca Puncer, filozofinja, predavateljica na filozofski in pedagoški fakulteti v Mariboru ter fakulteti za dizajn v Ljubljani, neodvisna kuratorica, teoretičarka in kritičarka
- Marko Funkl, glasbenik ter predsednik in aktivist Gibanja za dostojno delo in socialno družbo
- Goran Lukić, politolog in predsednik Delavske svetovalnice
- Srečko Pulig, publicist, prevajalec in novinar iz Zagreba
Čeprav je tematika knjige povezana z umetnostjo in kulturno politiko, bo predstavitev knjige in pogovor o problemih, ki jih odpira, zastavljen širše. Razpravljali bomo o teoretičnih, aktivističnih in sindikalističnih podlagah za organiziranje prekarnih delavcev, o skupnih imenovalcih bojev za preprečevanje prekarnega dela. Kako povezati razpršene iniciative, ki partikularno organizirajo prekarne delavce, saj se pogosto opirajo na področne specifičnosti dela? Je smiselno te iniciative povezati in artikulirati skupne cilje?
Katja Praznik je sociologinja, docentka na Državni univerzi New York v Buffalu, kjer poučuje kulturno politiko. Pred tem je bila kot samozaposlena v kulturi aktivno vključena v boje za izboljševanje razmer za delo neodvisnih kulturnih delavcev in umetnikov v Sloveniji.
Kratka predstavitev knjige: avtorica proučuje vzpon prekarnih delovnih razmer in neplačanega umetniškega dela v socializmu ter poslabšanje delovnih razmer kulturnih delavcev in ukrepe kulturne politike v obdobju prehoda v postsocializem. Z analizo ukrepov kulturne politike in umetniških bojev za novo vlogo umetnosti v socialistični družbi dokazuje, da je socialistični socialni državi spodletelo oblikovati tak produkcijski model za umetnost, ki bi se izognil neplačanemu delu. Posledica tega je bil nastanek alternativne umetniške scene, ki je sčasoma postala sidrišče prekarnih delovnih razmer. Z vidika politične transformacije socializma in vzpona neoliberalne vladavine analizira neplačano umetniško delo in uvedbo konkurenčnih odnosov na trgu kulturniške delovne sile – tako je kulturna politika na novo opredelila kulturne delavce, namreč kot kulturne podjetnike. Pojasnjuje postsocialistični paradoks neplačanega umetniškega dela: medtem ko država še vedno (so)financira kulturno produkcijo kot javno dobrino, umetniško delo regulira z rabo izkoriščevalskih tehnik.