Odbor za kulturo je v državnem zboru v petek, 16. decembra 2016, sprejel sklep, s katerim ministrstvo za kulturo poziva k ustanovitvi posebne ekspertne skupine, ki naj bo sestavljena iz predstavnikov strokovnih in stanovskih društev ter naj v dialogu z njimi pride do konkretnih rešitev za ponovno odprtje uredbe o samozaposlenih.
Strokovna javnost slednji kljub nekaterim pozitivnim spremembam, ki jih je ministrstvo v zadnjo različico včeraj vneslo po pritisku javnosti in po tem, ko sta bili sklicani izredni seji tako komisije za kulturo državnega sveta kot odbora za kulturo državnega zbora, še vedno nasprotuje.
Zato je zdaj na potezi ministrstvo za kulturo, da dejansko čim prej in odprto skliče posebno ekspertno delovno skupino, ki bo fokusirano pripravila konkretne ukrepe in merila za posamezne poklice, kot izhajajo iz terena, ter da bo ministrstvo uredbo v tem delu v roku pol leta tudi dejansko odprlo.
Čeprav je iz ministrstva slišati ideje o tem, da se ta dialog opravi na Nacionalnem svetu za kulturo ali skupini za trajni dialog s samozaposlenimi, menimo, da imata ti dve instituciji kljub svoji pozitivni vlogi pri vzpostavljanju strokovnega dialoga druge naloge. Dialoška skupina mora prvenstveno opraviti dialog o položaju samozaposlenega v kulturi v sklopu novega kulturnega modela, medtem ko je naloga ekspertne skupine, da v najkrajšem možnem času odpravi anomalije uredbe, ki bo v četrtek očitno sprejeta na vladi, vanjo vključi nove poklice ter predlaga merila, ki bodo za področja ustvarjanja razvojna, ne pa restriktivna.
Na seji odbora je predsednica Asociacije Jadranka Plut glede tretje različice uredbe sicer opozorila, da kljub ohranitvi nekaterih poklicev, kot so denimo intermedijski producent in radijski ter televizijski napovedovalec ter pozitivne spremembe seštevanja točk in znižanja nekaterih kriterijev pri posameznih poklicih, naš ključni ugovor o visokem pragu meril ostaja.
Menimo, da se za dvigom praga za priznavanje pravice do socialnih prispevkov iz 71 točk na 81 točk (od sto možnih) ter hkratno uvedbo pravila, da je potrebno izpolniti vseh 30 točk obsega (število predstav, publikacij, razstav itn.) ter vsaj 50 odstotkov vsakega kriterija (nagrade, medijske kritike itn.), tudi v zadnji različici uredbe skriva namera ministrstva, da zmanjša število tistih, ki so upravičeni do plačila socialnih prispevkov. Upoštevanje vseh točk pri obsegu ne pušča nobenega prostora za poškodbe, dolgotrajne bolezni, materinstva ali normalni cikel daljšega razvoja posameznega projekta. Ali tega, da obstaja razlika med številom projektov umetnika na vrhuncu in ob koncu kariere, še posebej tistih, ki pri svojem delu kot izrazni instrument primarno uporabljajo glas in telo.
Prav tako se nam ne zdi smiselno hitenje ministrstva, ki vztraja, da je potrebno uredbo sprejeti v nekaj dneh, ker to narekuje nedavno spremenjeni krovni zakon v kulturi. To namreč drži zgolj za del uredbe, ki se nanaša na podaljšanje priznavanja pravice do plačila prispevkov iz treh na pet let in še enem členu, nikakor pa to ni potrebno za najbolj sporen del uredbe-seznam kriterijev in poklicev ter dvig praga za priznavanje pravice do plačila socialnih prispevkov. To navsezadnje priznava tudi minister, ko govori o tem, da bodo uredbo, če ne bo delovala, čez nekaj mesecev v tem delu ponovno odprli. S takim načinom sprejemanja zakonodaje se pač ne moremo strinjati, saj menimo, da morajo biti spremembe premišljene, temelječe na raziskavah in s predvidenimi posledicami, ne pa na slepo.
Plutova je tudi poudarila, da se pravici do prispevka očita, da gre za socialni korektiv, minister tudi pravi, da ne bi smeli pristajati na to, da smo kulturniki v socialnem getu. S tem se lahko le strinjamo, a težava je, da v takšnem getu pač smo. Tretjina samozaposlenih že danes živi pod pragom revščine in ti ukrepi jih potiskajo v še večjo prekarizacijo. Namesto da bi se pogovarjali o investicijah v programe in projekte samozaposlenih, ki bi jih pripeljali iz drugih virov, se samozaposlenim sredstva zgolj odvzemajo. Da niti ne omenjamo, da z ukinjanjem poklicev nekaterim ne bo omogočeno niti to, da bi lahko prispevke plačevali sami. To je reševanje problema na napačnem koncu. Morda je obseg sredstev za prispevke res večji od denimo filma ali knjige, a noben film se ne more posneti brez samozaposlenih, podobno kot ne poznamo pisateljev, ki bi bili zaposleni v javnih zavodih, da pišejo knjige. Plačilo prispevkov samozaposlenim je torej razvojni mehanizem in spodbuda področja, investicija v kulturo in ne breme, ki ga moramo rezati.
Ministrstvo dvig kriterijev opravičuje s tem, da je plačilo socialnih prispevkov namenjeno samo najkvalitetnejšim. Ta teza poskuša ustvariti napačen vtis, da so zdaj kriteriji nizki in da se pravica podeljuje vsem povprek. Dejstvo je, da morajo ustvarjalci že zdaj doseči izjemno visok prag kvalitete in obsega dela, če želijo biti upravičeni do plačila prispevkov.
Arbitrarnim in nepojasnjenim dvigom kriterijev nasprotujemo tudi zato, ker ministrstvo ni predstavilo nikakršnih raziskav in argumentov o povprečnem številu produkcij samozaposlenih na posameznem poklicu, koliko je tam možnih nagrad in v kakšnih ciklih se podeljujejo, koliko monografij nastaja, koliko je povprečnih objav samozaposlenih v strokovnih revijah, koliko kritik itn. Le na podlagi teh številk bi lahko argumentirano določali mejo izjemne kakovosti.
Celoten govor Asociacije si lahko preberete na tej povezavi.